Anja Bunderla, 20. 10. 2012

»Oprosti, zatika se mi«

Dnevniški zapisi s 47. Festivala Borštnikovo srečanje. – Petek, 19. 10. 2012.

foto Anja Bunderla

Dnevna soba v študentskem stanovanju. Oseba A sedim na kavču. V naročju imam računalnik. Noč.

Prvič, odkar se je pričel festival, sem doma pred polnočjo. Pri roki imam slane zlate ribice s sezamom. Drugič, odkar se je pričel festival, imam ob sebi manjši kup knjig. In to čeprav je nešteto tem, ki bi jih današnji festivalski dan lahko odprl že sam po sebi. Toliko bolj, ker je pravzaprav to tip gledališča, ki je osebi A najljubši. Predvsem zaradi tega, ker se neposredno odziva na … Ne, to ne bo dobra formulacija … Predvsem zaradi tega, ker kot pisava soobstaja … Ker kot pisava pravzaprav izvira iz sedanjosti. Iz najbližje preteklosti. S svojim umetniškim aktom pa vstopa tja, kjer ga človek danes potrebuje. V domače stanovanje ali pa v kako strankarsko skupino.

Oprosti, zatika se mi.

Oni živijo (V iskanju nultega teksta) je performans, neke vrste dokument časa, do katerega sta avtorja in performerja Milan Marković in Maja Pelević prišla skozi eksperiment, ki je danes spregovoril ne le o političnem stanju v Srbiji, ampak tudi o meni kot osebi A, ki se bojim mašinerije, ki v tem resničnem svetu pravzaprav poganja sistem. Brezobzirne, sebične, preračunljive, samovšečne, požrešne, posmehljive ... Bojim se, da sem tudi jaz mogoče oseba z Zahoda, ki uživam v gostiji, ki ponuja obaro iz trupel oseb z Vzhoda, kot sta to v Gostiji, performansu, ki ga je režiral Primož Ekart, igrala Iva Babić ter Branko Jordan. Brezobzirna, sebična, preračunljiva, samovšečna, požrešna, posmehljiva ... Ali obratno, oseba A se bojim, da živim na Vzhodu, da sem mogoče jaz tisti potencialni material, ki se ga bo treba znebiti za dobro zahodnjaško obaro. – Molsti krave in ovce ali biti ovca in krava, ki jo molzejo?

Slanih zlatih ribic s sezamom ni več. 

Moj Profesor, hecen Irec, ki je besedo »people« izgovarjal tako čudno, da sem potrebovala kar precej časa, da sem ugotovila, kaj sploh pravi, no, on je enkrat izpostavil misel, v kateri je predstavil človeški strah kot tisti faktor, zaradi katerega je človeško bitje pripravljeno narediti vse. »People are not bad, people are afraid.« (Nekako tako približno sestavljam njegove besede po spominu.)  – Molsti tako krave kot ... Oziroma ... Molsti krave in ovce ter hkrati biti ovca in krava, ki jo molzejo?

Oprosti, zatika se mi.

Danes me je spet bilo groza sveta.

FBS

Povezani dogodki

Anja Bunderla, 28. 10. 2012
Praznovanje slovenskega gledališča
Anja Bunderla, 26. 10. 2012
Še zadnjič po festivalsko
Anja Bunderla, 26. 10. 2012
»Sem igralec«
Anja Bunderla, 24. 10. 2012
»Poetika lepega«
Anja Bunderla, 22. 10. 2012
»V gledališče ne«
Anja Bunderla, 16. 10. 2012
»A naj te držim za rokco?«
Anja Bunderla, 17. 10. 2012
»Resnica, lepota, kritičnost«
Anja Bunderla, 19. 10. 2012
»Kot punčka, ki ni dobila barbike«
Anja Bunderla, SiGledal, 3. 1. 2011
Intervju z Miletom Korunom
Anja Bunderla, SiGledal, 18. 12. 2013
Pomembnost dialoga ali Tina Vrbnjak
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu