Potem ko direktor in prvakinja gledališča na odru najdeta las, samosvoj ustroj Našega gledališča pretrese še prihod gledališkega inšpektorja, poslanega, da bi preiskal hišne nepravilnosti. Skozi pogovore in zasliševanja zaposlenih se začnejo hitro izrisovati prave konture gledališča: pri njih igralci nimajo vaj, hišni dramatik je študent ekonomije, ki obožuje angele (zato se ti znajdejo v vsaki drami), glavna igralka pa si želi, da bi končno uprizorili nekaj, 'kar ne bi imelo globljega pomena'. Imajo abonma z eno samo predstavo, gledalci vodijo svoj sindikat, direktor gledališča pa si želi koprodukcije z vesoljem! Gre za duhovito in kratkočasno branje, kjer avtor nenehno preigrava gledalčevo pozornost in krmari med absurdom in še večjim absurdom: je vse le predstava za gledališkega inšpektorja, ki vdre v njihov svet, ali je tudi inšpektor sam lik skrbno napisanega gledališkega teksta? V Našem gledališču to sploh ni pomembno: gledališče je življenje, življenje pa je – kaj drugega kot absolutno gledališče – zato, kot v eni od replik vzklikne gledališki direktor Sofron Vladimirič: »Predajmo se neskončnosti odra!«
Štafeto branja predajam Urbanu Zorku.
Povezava: Naše gledališče