Ko bom lahko ponovno prestopila prag Gledališča, se bom najbolj razveselila tistega magičnega trenutka, ko bodo luči v dvorani ugasnile in bom zaslišala prvi odrski premik, besedo ali glas. Takrat se bom popolnoma prepustila igri svetlobe, čarovniji vseh vonjev, barv in oblik novega življenja, ki se bo dogajalo pred mojimi oči. Spremljala bom protagoniste svojih najljubših dram in v njihovih tišinah iskala resnico, v besedah vse tisto, kar so želeli zamolčati; v pogledih njihovo zatrto hrepenenje; v gibih sledi neuslišanih prošenj in odmeve vseh že dolgo pozabljenih strasti. Razveselila se bom vonja odrskih desk prepojenih s solzami vseh neizživetih ljubezni, napolnjenih s patino neštetih življenjskih usod.
Ko bom spet lahko prestopila prag Gledališča, bom občudovala dovršenost prenovljenega Šentjakobskega odra; se odpeljala do Lutkovnega gledališča Maribor in tam uživala v prijateljičini novi predstavi; ogledala si bom vse tiste predstave, o katerih sem v zadnjih mesecih le brala in so bile na ogled zgolj preko video povezave.
Ko bom lahko prestopila prag Gledališča, se bom šele zares zavedala, kako zelo sem ga ves ta čas pogrešala.
Drago Gledališče, na čim prejšnje snidenje!
- Nina Cijan