STA/Maja Čehovin Korsika, 12. 11. 2018

Maja Delak: Predstava Samo za danes od gledalca zahteva potopitveni moment (intervju)

Priznana koreografinja in plesalka Maja Delak s štirimi močnimi in samosvojimi ustvarjalkami pripravlja novo predstavo Samo za danes. Avtorica zasnove in koncepta predstave v produkciji Emanata je za dejala, da je osnovna tema uprizoritve staranje, nastaja pa po metodi instantne kompozicije, ki od gledalca zahteva neke vrste potopitveni moment.

Foto: Tamino Petelinšek STA

Po solu Kaj če iz leta 2013 in večletnem delovanju v kolektivu Tatovi podob si bomo lahko v petek v Stari elektrarni Elektro Ljubljana premierno ogledali vašo novo predstavo Samo za danes. Kaj je bil osnovni koncept zanjo?

Osnovna tema te predstave je staranje. Zanima me staranje kot proces spreminjanja. S to temo sem se ukvarjala že v solu Kaj če, prav tako pa se je samega procesa spreminjanja dotikala tudi predstava Drage drage iz leta 2007, ki je bila hkrati prva produkcija delovanja v tedaj novo ustanovljenem zavodu Emanat. Sporočilo predstave Drage drage je namreč bilo, kako se ustvarjalka sodobnega plesa počuti v svojem bivanju tukaj in zdaj. Ko se zdaj ukvarjamo s procesom staranja ali pa spreminjanja, na nek način vselej opazujemo točke, v kateri se nahajamo in hkrati razmišljamo, od kod smo prišli in kje bomo v naslednjem trenutku. Brez minevanja časa ne gre, tega pa prepoznaš ravno s prepoznanjem določenega trenutka. Zelo zanimivo se mi zdi, da se v ustvarjalnem procesu ves čas srečujem s podobnimi vprašanji. Če opazujem ta tri dela, od predstave Drage drage preko sola Kaj če do aktualne produkcije, ki odpirajo vprašanja, kako se počutim, kako delujem, v kakšnem kontekstu delujem, kaj mi ta kontekst omogoča in kaj od mene zahteva, se mi zdi, da je aktualna situacija za ustvarjalce sodobnega plesa zelo žalostna.

Tako kot pri predstavi Drage drage ste se tudi pri Samo za danes obkrožila s samimi ustvarjalkami. Zakaj?

Če pogledamo širšo sliko, na področju sodobnega plesa večinoma delujemo ustvarjalke, na nek način pa me je to soočenje s spreminjajočim telesom zanimalo skozi žensko telo. Od leta 2014 na zavodu Emanat izvajamo projekt Metodologije beleženja slovenskih avtoric sodobnega plesa, ki je ponovno odkritje moči njihovih raznolikih avtorskih poetik. Morda je ravno razmislek o položaju avtoric tudi doprinesel k takšni odločitvi.

Kaj bi povedali o tokratni ekipi?

Res izvrstna ekipa. Zelo sem vesela, da lahko sodelujem s Snježano Premuš, ki je v slovenskem prostoru zelo močna avtorica in koreografinja, ki pa jo ne vidimo velikokrat nastopati. Lani, ko sem jo ujela v gostujočem projektu na Cofestivalu kot izvajalko, sem si strašno zaželela sodelovanja z njo in sem zelo počaščena, da je udeležena v projektu Samo za danes. Z Anjo Bornšek sem sodelovala že v projektu Matije Ferlina in je izjemno analitična in predana sodelavka, sicer plesalka in pedagoginja iz Maribora, z Urško Vohar sva dolgoletni sodelavki, izjemna performerka, nastopila je denimo v predstavi Drage drage, Serata artistica giovanile, sodelujeva pa tudi v Tatovih podob. Najmlajša članica ekipe pa je trenutno v Sloveniji živeča češka plesalka Kristyna Šajtošova, ki je izjemen talent in je zelo zanimiva izvajalka. Po svoje je zanimivo, da v predstavi nastopam tudi jaz, saj tega nisem načrtovala, sem se pa vključila že zelo na začetku projekta. Nekako je tip dela mojo prisotnost vpeljal zelo logično.

Osnovna ideja predstave je sicer bila, da bi jo delala s starejšimi, bolj izkušenimi oziroma različno afirmiranimi avtoricami, a se mi je po oblikovanju ekipe zdela najbolj zanimiva časovna diagonala, ki se je odprla z vstopom Kristyne. S to kombinacijo sem zelo zadovoljna. Takoj, ko smo se lotile procesa in teme staranja, je postalo jasno, da vstopamo v zelo specifične postopke dela na materialu, da delamo z množico možnosti, ki so vzporedne in enako močne ter se ne podrejajo eni logiki. Izdelale smo metodologijo dela, ki omogoča različnost vsake izvedbe te predstave.

Bi povedali malo več o tem?

Gre za metodo dela, ki se ji reče instantna kompozicija. Je pa zagotovo zanimiva zato, ker v sami metodi in načinu dela problematizira koreografijo, izvedbo in avtorstvo kot tako. Vsak predhodni in nadaljnji trenutek pusti ves čas odprt. Take vrste predstava pa je kar zahtevno branje tudi za gledalca, saj mora slediti trenutku, ne pa pričakovanjem, ki si jih je morebiti ustvaril pred predstavo.

Tudi glasbo za predstavo Samo za danes podpisuje vaš dolgoletni sodelavec Luka Prinčič. Kaj pripravlja, glede na zastavljeni koncept, ki deluje precej dinamično?

Glasba je dejansko vpletena v predstavo in v določenem trenutku ustvarjena v živo ter je hkrati manipulirana s strani nas, nastopajočih. Na telesa imamo pritrjene senzorje, ki pošiljajo Luki določene podatke, denimo o pritiskih, dotikih, pospeških, na podlagi katerih lahko on nato deloma procesira zvok. To ne pomeni, da se nas sliši, temveč da proizvajamo določene parametre. Predstava Samo za danes od gledalca zahteva neke vrste potopitveni moment. Prepustiti se mora gledanju in branju tega, kar se dogaja na odru. Zvok pa mora to dopuščati, ne sme prevzeti interpretacije dogajanja na odru, ampak ima funkcijo ustvarjanja polja, ki gledalcu dopušča zelo poglobljeno koncentracijo.

Oba s Prinčičem sta tudi del kolektiva Tatovi podob ...

Kolektiv Tatovi podob, ki poleg naju vključuje še številne druge ustvarjalce, deluje že kakšnih pet let. Na približno dva meseca redno pripravljamo dogodek Tatovi podob v metelkovskem klubu Gromka. Gre za določen tip burleske, ki smo ga poimenovali kar tehno burleska, v sklopu katerega ves čas ustvarjamo neke kratke formate, ki so kritični, zabavni, cinični ali pa tudi prav zelo resni. Točke nastajajo, se spreminjajo, lahko odpadejo ali pa se spremenijo v nekaj drugega. V ospredju je procesnost formata uprizarjanja, po drugi strani pa so vloge nekoliko drugače razdeljene - vsak skrbi za svojo točko, vsi smo tam, da pomagamo razviti določeno točko. Točko lahko predlaga in dela zgolj eden, lahko pa se nas k njej priključi več in jo nato razvijemo v skupinsko.

Res zanimivo je, da se je ob teh dogodkih razvilo posebno občinstvo, ki redno prihaja na prireditve. In doslej smo Tatov podob izvedli že skoraj 40. S predstavo Matilda in njene žemljice smo pričeli tudi serijo Tatovi podob predstavljajo. Koncept je, da eden od naših likov ustvari svoj večer, katerega format je odprt, lahko gre za solo ali skupinsko predstavo. Drugo predstavo iz te serije smo želeli ustvariti letos, pa nam to zaradi pomanjkanja sredstev ni uspelo. Upamo, da nam bo uspelo prihodnje leto.

Omenili ste, da na odru ne vidimo nastopati ravno veliko plesalk vaših let. Zakaj pa vi pri 49 letih vztrajate na odru?

Zdi se mi, da plesna umetnost s tem, ko mora ves čas reproducirati mlade plesalce in hkrati zahteva estetski, fascinirajoči svet fizičnosti, na nek način izgublja na neki drugi kvaliteti, ki bi jo lahko imela, denimo na zreli misli ali drugačni ponazoritvi ali pa tudi zgolj na drugačnem telesu, telesu, ki vsega več ne zmore, ki ne zgleda več atletsko, kot je lahko denimo telo pri 49-ih letih. In ravno ta raznolikost se izgublja na račun številčnosti in moči. Ta princip, tako ali tako prisoten v celotni družbi - po več, bolje, večkrat, lepše, močneje, hitreje ..., je lahko monoton. Zame je biti star na odru politično dejanje. Prav tako je delati koreografijo z več plesalci v pogojih, ki jih imamo pri nas na voljo, samo po sebi dejanje upora. Želeti si delati proces, ki je neulovljiv v svoji formi, ali pa želeti, da bi ta proces trajal dlje, recimo pol leta, namesto aktualnih kratkih rokov, da bi bil v daljšem obdobju omogočen čas za raziskovanje, želeti, da bi bili ustvarjalci v daljšem obdobju plačani za svoje delo ... Vse to je že samo po sebi problematiziranje danih pogojev dela, ki vzporedno porodi razmišljanje o nujnih spremembah stanja.

Kot avtorica ta hip sicer imam neko finančno podporo, a je še veliko kolegov in kolegic, ki si želijo svoje delo opravljati, pa ga ne morejo. Ob tem ne menim, da je izboljšanje stanja zgolj dolžnost financerjev, je pa njihova dolžnost, ki je hkrati dolžnost kulturne politike, temeljit razmislek o tem, kako vsa omenjena vprašanja strukturno reševati. In priti do ustreznih rešitev in napredka.

Povezani dogodki