Alja Lobnik, 27. 11. 2018

Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje

Produkcija Emanat, SAMO ZA DANES, snovanje in koncept Maja Delak, premiera 16. november 2018.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Na premieri smo gledali predstavo, ki nima niti standardne premiere niti standardnih ponovitev, vseskozi smo namreč na njenih začetkih, le atmosfera in vsebinski poudarki se venomer vračajo. Predstava koreografinje Maje Delak s povednim naslovom Samo za danes namreč stopa na teritorij pogajanj in odločitev v realnem času predstave in se odpoveduje fiksnosti (ali) svojim reprezentacijam, spremenljivost pa vpisuje tudi skozi žreb prve podobe. Med občinstvom se je šušljalo, da smo bojda petkovi (premierni) in sobotni obiskovalci gledali dve povsem različni predstavi in zato je po svoje pisati skozi sito enega večera tvegano in nepravično. A za zdaj je to materialnost, skozi katero lahko mislimo naše srečanje. Pri tovrstnih zastavitvah bi bilo še najbolje, da bi se obiskovalci venomer vračali, preverjali razmerja med odrom in njimi ter pustili delovati različne materialnosti različnih noči in jih postavljati v razmerja.

Teritorij neodvisnih nas v zadnjem času nagovarja zlasti skozi dve premisi. Najprej je to zahtevek po globoki zavezi gledalcev, da ustavimo svoje hipernačine gledanja in si ukrademo čas, s čimer se globlje zavežemo predstavi in njenim akterjem, pri tem pa se trajanje vpisuje kot kljubovanje načinom odjemanja vsebin in igranja življenja. Druga zaveza, ki s prvo ni nepovezana, je preizpraševanje soodvisnosti in odnosov, ki odpirajo vprašanje, kako, za vraga, biti skupaj. Pa najsi gre za intimna razmerja ali za semi-profesionalne odnose, ki spričo narave dela zapletejo vsakršen poskus jasnega razločevanja med delom in prostim časom, med sodelavci, prijatelji ter v mreži sodelovalno-prijateljskih razmerij preigravajo igro tovarištva in vrtičkarstva.

Biti skupaj je zatorej intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje, ki je na terenu neodvisne sodobnouprizoritvene scene vzniknilo hkrati na več koncih, tako na terenu estetskih naravnanosti kakor tudi znotraj premislekov delovanja. Kot da bi bili priča momentumu približevanja okolij, ki so se od 90., ko so se še bila zmožna pripoznati med seboj in tvoriti javnost, ki je artikulirala skupne zagate, zabubila v zasebne zavode in se oddaljila eno od drugega tako, da so se povsem nehala pogajati o tem, kako naj bi stvari bile, ter se v vzporednih svetovih preprosto ignorirala. Zdi se, da smo na točki, ko se pojavlja težnja k pripoznanju scene kot skupne stvari, ki ima svoje robove ter svoje zunaj in znotraj.

Predstava Samo za danes je umeščena prav na to torišče misli o delovanju in sodelovanju. Nekje berem, da se sprašuje o tem, ali je predstava politična in v čem je pravzaprav njena političnost.[1] Zdi se najbolj učinkovito, ko se političnost vpisuje v performativno subtilno, takrat, ko se naseljuje v izbor kolektiva ter postopke dela in strategije. Predstava je svoj poriv našla v preizpraševanju staranja, predvsem starajočih se plesnih teles na odru, ki ga ne vpisuje kot uprizarjanje staranja, marveč kot proces, ki je zavezan minljivosti. Vse pred nami nastaja in izginja, a to, kar nastane, je pogojeno z nečim, kar temu predhodi, in potem to nekaj veriži dogodke naprej. Instantna kompozicija je v razmerjih in kontekstih. Zato tudi forma ni zavezana fiksiranosti, ampak nastaja skozi tveganja in sprotna pogajanja ter v trenutkih nevednosti, ki se porajajo tik pred tem, ko skupina sprejme neko odločitev.[2] Priča smo hkratni dekonstrukciji jasnega dramaturškega loka in vrhov uprizoritvenega materiala, saj se leví skozi serijo majhnih dogodkov, obrobnih in nevidnih razmerij, različnih materialnosti in telesnih relacij, ki vrtajo tudi v naše ustaljene načine gledanja. Instantna kompozicija je umeščena nekako na rob med znotrajestetskimi in zunajestetskimi odločitvami, med političnim in estetskim ter med intimnim in družbenim.

Pet koreografinj različnih provenienc in generacij (Anja Bornšek, Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar, Maja Delak), ki se srečajo na odru, kar je svojevrsten unikum slovenske sodobnoplesne scene, vstopa v instantno kompozicijo skozi naseljeno vednost vseh prehojenih poti, izkušenj in znanj, ki se jim vpisujejo v telesa. Odprta struktura jim omogoči, da vstopajo v medsebojna razmerja na čuječne načine, bodisi prek dotika z drugim telesom, pa tudi prek pogledov in preverjanj z izstopanji. Hkrati tvorijo odnosnice s prostorom in objekti (Ajda Tomazin) v njem, ne nazadnje pa tudi s hipno zvočno kompozicijo (Luka Prinčič), ki nastaja tako, da zajema živo zvočno sliko predstave in brezžičnih tipal, ki jih izvajalke nosijo na telesih. Vstopanju v relacije s predmeti, denimo z vejo, ki upogne in determinira gibanje dveh teles, ali pa s črno preprogo, ki zareže diagonalno v prostor, nekako pogosto ni uspelo zavrtati v odločitve in razmerja v prostoru. Relacije do predmetov so ostale kot potencialnosti, mnogokrat nerealizirane, kot da bi predmeti nekako obviseli v prostoru. Odnosi med plesalkami so naznačevali skupno (so)delovanje, ko so se morale pogajati o tem, kako denimo dvigniti neko telo in ga ohranjati v zraku ali pa kako vstopati v dialoške strukture, kdo s kom in na kakšen način, vendar pri tem nismo imeli občutka, da bi se gibali na teritoriju uzgodbenja, zato je na nekaterih mestih prevelika ilustrativnost kar premočno zarezala v te krajine. Pet koreografinj s svojimi močnimi referenčnimi telesi, naseljenimi s sedimenti, je vse prevečkrat odložilo trenutke odločitve, veliko se je čakalo in puščalo, kot da ne bi želele biti preveč vsiljive v pogajanjih. Vse več je bilo izstopanj iz odrske situacije, s katerimi so skušale trasirati poteke, preverjati razmerja in iskati nove načine vstopa. A prav v tej ranljivosti in odprtosti je čar, ki nas zaveže skupni stvari, v kateri minorni dogodki tvorijo nekaj zelo lepega, včasih povsem naključnega, ki, smešno, določi in sestavi nadaljnje poteke stvari. In tako je tudi s sceno, včasih neskončnim naporom z vseh koncev prav ničesar ne uspe premakniti, zlasti kadar so to osamela prizadevanja posameznih satelitov, potem pa nastopi čas, ki sestavi naključja in srečanja v nekaj, kar to preseže.

 

[1] Maja Šorli. 2018. Samo za danes – Teritorij pogajanja, vznikanja, zaupanja, dozorevanja in plesa. Gledališki list. Emanat.

[2] Nika Arhar. 2018. Maja Delak: Ko sprejmemo odločititev, se moramo pogajati. Dostopno preko MMC RTV SLOVENIJA (21. 11. 2018).

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Samo za danes, Maja Delak, Emanat

Povezani dogodki