Samo za danes

Samo za danes je navidezno počasna instantna kompozicija, kjer avtorice pogledu namerno izpostavljajo manj vidne, manj očitne materialnosti, telesnosti, stanja. V preminjajočem in ponovno nastajajočem prostoru zvočnih pokrajin je izhodiščni princip sprotno pogajanje in dogovarjanje različnih gledišč, tudi z občinstvom. O gibu in gibanju, občutju lastnih identitet, o odraščanju in staranju ni mogoče razmišljati ločeno od telesa. V prepletu raznolikih izkušenj, podob in tem vsake ustvarjalke posebej in vseh skupaj se čut za čas razpira telesno. Če je za Starko v pesmi Mine Loy preteklost razpadla, prihodnost nedostopna in sedanjost bolečina, se ustvarjalke soočajo z življenjem, kar se da optimistično. Bivanja ni mogoče uokviriti, predstavo pa je. V novi koreografiji jih zanima, kje so vidne sledi, in če je danes, v 21. stoletju, mogoč smešen konec.