Irina Lešnik, SiGledal, 23. 9. 2011

Lutke med plesom in bikoborbo

Maribor, 23. 9. 2011: Festivalski dnevnik lutkovnih dogodivščin gledalke Irine Lešnik.
foto Peter Atanasov
foto Peter Atanasov
foto Arhiv LGL
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Z dnevom zamude sem se letos prvič udeležila Bienala Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki tokrat poteka v štajerski prestolnici. Kljub temu da se v Mariboru ne znajdem ravno, sem po kratkem večernem sprehodu ob Dravi takoj našla minoritski samostan, kjer v prenovljeni zgradbi domuje lutkovno gledališče.

Predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, s katero se je pričela moja lutkarska izkušnja, nosi pomenljiv naslov Love dolls. Ko sem o tem, kaj vse si bom ogledala, pripovedovala svojemu prijatelju, je ob naslovu te predstave le začudeno dvignil obrv in me vprašal, ali sem res prepričana, da gre za lutkovno predstavo. Zagotovil mi je, da mu je naslov poznan iz drugih bolj ali manj umetniških vizualnih zvrsti. Delno njegovi pomisleki izhajajo iz predsodka, ki ga o lutkah goji zelo veliko ljudi, celo številni obiskovalci »resnih« gledaliških predstav, in sicer, da so lutke namenjene zgolj in samo otrokom do desetega leta. No, Love dolls s starostno omejitvijo 18+ so izvrsten dokaz, da so tovrstna prepričanja povsem napačna. In ko sem pred predstavo v napovedniku prebrala še obljubo »plesne ekstravagance, parade popularne glasbe, lepega vedenja in alternativnega ljubljenja«, sem z veliko nestrpnostjo pričakovala povsem neobičajen lutkovni dogodek.

Vse skupaj se dogaja v kleti, popolnoma skriti pred ostalim svetom, iz počene cevi uhaja srhljiv zvok kapljanja vode, vrata z rešetkami in igralec z nosorogovo masko, ki se radovedno sprehaja naokrog ... še preden se je zgodilo karkoli konkretnega, me je prizorišče popolnoma posrkalo vase in moja domišljija je začela delati svoje ...  V ta puščoben prostor hihitajoč in ščebetajoč priprhuta srečno zaljubljeni parček, ki s svojim klasičnim, osladno intoniranim snubljenjem morda za kratek hip sproži prizanesljivo nasmihanje publike, potem pa oder zavzamejo drugačni liki. Skozi ples in glasbo spremljamo preobrazbo štirih igralcev v lutke ljubezni. Lutke so videti zelo realistično, obrazna mimika je prepričljiva pri vseh, razen pri japonski lutki – kar pa me ni motilo, pomislila sem, da je daljnim vzhodnjakom najbrž res težko karkoli prebrati z obraza ... In začne se ples ljubezni, oder je do zadnjega kotička napolnjen s prazničnim vzdušjem, smehom, petjem in nežnimi dotiki ... Moška polovica zaljubljenega parčka, ki smo ga spoznali na začetku, je zdaj samostojna celota, saj svoje prejšnje spremljevalke niti malo ne pogreša več. V primerjavi z lutkami je celo nadležna, saj zahteva pogovor, sklepanje kompromisov – medtem ko so lutke popolnoma samozadostne – pripravljena sprejemati in dajati karkoli si v danem trenutku poželiš.

Nad predstavo sem bila navdušena ne samo zato, ker me je zelo presenetila, bila je drugačna od vsega, kar sem do sedaj videla ali si predstavljala kot nekakšno »normo«. Porodila sem mi je asociacija na Fritzla in drugo patologijo, o kateri nas informirajo dnevne novice. In pomislila sem, da problem osamljenosti najbrž ni rešljiv tako preprosto, da si spremljevalca po potrebi kar napihnemo ...

Foto: Nada Žgank

Naslednja predstava, ki sem si jo ogledala, Pojoči grad, je bila namenjena mlajši populaciji, otrokom okoli četrtega leta starosti. Izhodišče omenjene predstave je pravljica H. C. Andersena Slavec, ampak zgolj izhodišče – saj vsebinsko gledano od predloge precej odstopa, prinaša pa podobno sporočilo – cesar spozna, da slavca ne gre loviti in zapirati v zlate kletke, pač pa mu začne slediti in svoj grad spremeni v ogromen glasbeni instrument. Od zdaj dalje bo živel samo še skozi pesem. Lepo.

Pravo presenečenje na lutkarskem odru pa je zame bila uporaba intermedije. Projicirane gibajoče slike v povezavi z živo igro so nekaj, česar kot otrok nisem bila vajena, sem se pa zdaj temu zelo hitro privadila. Nove tehnologije v lutkovno predstavo prepričljivo vnašajo plavanje, preskakovanje ovir, jahanje bika, lovljenje slavca ... vse zelo doživeto. Seveda svoje naredijo tudi izvrstni glasbeni vložki, ki jih Peter Kus v živo izvaja ter animacije in ilustracije Kaje Avberšek, ki ravno tako nastajajo na licu mesta. Odziv publike je bil fenomenalen in jaz sem bila po zelo dolgem času res z velikim užitkom zopet stara štiri leta.

In zdaj hitim dalje, da česa lepega ne zamudim ... Nasvidenje jutri, vaša Irina.

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Irina Lešnik, SiGledal, 24. 9. 2011
Z lutkami vse od Prage do Japonske ...
Irina Lešnik, SiGledal, 25. 9. 2011
Lutkam v slovo ...
Tea Kovše, SiGledal, 19. 10. 2010
Vse za nič
Irina Lešnik, SiGledal, 25. 9. 2011
Lutkam v slovo ...
Irina Lešnik, SiGledal, 24. 9. 2011
Z lutkami vse od Prage do Japonske ...
Irina Lešnik, SiGledal, 25. 2. 2011
Sodobni ples - izmuzljiva veja umetnosti