Irina Lešnik, SiGledal, 30. 3. 2011

Krizni, toda zanimiv čas

V okviru letošnjega Tedna slovenske drame je na svetovni dan gledališča, 27. marca 2011, potekala že tradicionalna mednarodna okrogla miza »Dramska pisava v obdobju krize«, ki so jo v sodelovanju s Prešernovim gledališčem Kranj pripravili regionalni centri ITI iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. V poročilu izpostavljam ključne točke skoraj dve uri trajajoče živahne diskusije.

www.sxc.hu
Pogovor sta povezovala Tatjana Ažman, dramaturginja in predsednica Slovenskega centra ITI (International Theatre Institute), ter Jasen Boko, član Hrvaškega centra ITI in predsednik IPF ITI (International Playwrights Forum ITI), dramaturg, dramatik, pisatelj, gledališki kritik in teatrolog. Jasen Boko je razložil, da z naslovom pogovora niso mišljeni samo časi finančne, ampak tudi moralne krize, ki jo nakazuje izguba občečloveških vrednot. V diskusiji naj bi se lotili reakcije dramskih piscev in gledališč na oba krizna vidika. Prvič, kako se kriza kaže v vsebini gledaliških sporedov, in drugič, kako vpliva na finančno plat delovanja gledališč, promocijo ipd. V središče pogovora je bila postavljena refleksija povezave umetniške in finančne krize.

Prva iztočnica za diskusijo je bila komunikacija mladih piscev z gledališči, ki se v vseh državah, zastopanih na okrogli mizi, izkazuje kot nezadostna. Jordan Cvetanović, mlad srbski dramatik, je izpostavil problem, da gledališča ne uvrščajo na repertoar del mladih dramatikov. Raje posegajo po uveljavljenih domačih avtorjih ali svetovni klasiki (Shakespeare, Strindberg). Cvetanović je opozoril, da je situacija urgentna, ker se zaradi neodzivnosti gledaliških institucij v sodobnem času nastajajoči teksti ne berejo ter tako zgolj obležijo v kakšnem zaprašenem predalu, njihovi avtorji pa se težko prebijajo iz dneva v dan.

Kot predstavnica druge strani je do besede prišla Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka in dramaturginja v Prešernovem gledališču Kranj, ki skrbi tudi za pripravo repertoarja. Na vprašanji, ali je repertoar res povečini sestavljen iz preverjene klasike in kaj ona meni o vključevanju mladih dramatikov v repertoar, je odgovorila, da se sicer strinja s Cvetanovićem glede prezrtosti odličnih mladih dramatikov, a da se zadeve v zadnjih letih premikajo na bolje, v Sloveniji pa zagotovo k temu pripomore tudi Teden slovenske drame.

Kako neuveljavljeni avtorji sploh lahko pridejo do uprizoritve svojih dramskih del? Udeleženci so se strinjali, da je ključna naveza oziroma sodelovanje z režiserjem, ki lahko s svojim predlogom producentu, naj tekst postavi na oder, odločilno vpliva, da pride do uprizoritve. Srž problema tiči v dejstvu, da režiserji nimajo stikov s sodobnimi avtorji. Poštrakova je poudarila, da je vsesplošno sodelovanje med avtorji, režiserji in umetniškimi vodji izredno okrnjeno, a nujno za uspešno vrtenje velikega kolesja, imenovanega gledališče. Sama kot dramaturginja in umetniški vodja velikokrat opaža, da je preobremenjena in ne more sistematično pregledati vseh tekstov, ki pridejo na njeno mizo. Problem pa ne tiči zgolj v gledališčih, ampak tudi v mladih avtorjih samih, ki niso zadostno praktično podkovani. Problem zgolj teoretičnega izobraževanja je pereč tako v Srbiji kot tudi v Sloveniji. Diplomirani dramaturgi namreč ne znajo pisati dramskih besedil, ne znajo delati za gledališča, zato jih ta tudi ne zaposlujejo.
 
Željka Turčinović, dramaturginja, teatrologinja, predsednica Hrvaškega centra ITI in selektorica reškega Mednarodnega festivala malih scen, je  izpostavila naduzost oziroma vzvišenost režiserjev, ki da je zelo pogosta in se kaže v tem, da režiserjem preprosto ni do sodelovanja z ostalimi ustvarjalci, na primer z avtorji.

Novinar, urednik in dramatik Boštjan Tadel je povedal, da na žalost v gledališču še pomembnejšo vlogo od režiserjev igra gradbeni lobi. Kot primer je navedel trenutno situacijo na Primorskem, kjer soobstajajo tri gledališča (SSG Trst, Gledališče Koper, SNG Nova Gorica) v razdalji 20 kilometrov drugo od drugega, zadnji dve sta bili nedavno popolnoma prenovljeni. Izpostavil je dejstvo, da denar torej zagotovo je, a se ga porablja v napačne namene: namesto da bi podpirali dramsko produkcijo, zidajo megalomanske objekte.

V času socializma je obstajala finančna stimulacija za mlade pisce, zdaj pa je ukinjena. Simona Semenič, mlada slovenska dramska pisateljica, je izpostavila problem, da ni sistema naročil tekstov, ki bi bil mladim ustvarjalcem v veliko pomoč. Odziv na uprizoritev bi mladim ustvarjalcem pomagal, da bi postajali boljši in boljši.

Alja Predan, dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja, je poudarila pomen sodelovanja med avtorji in gledališči, ki je bilo nekoč veliko bolj intenzivno, že na stopnji nastajanja igre. Skupaj so tekst spreminjali, dopolnjevali, danes pa umetniški vodje dobijo na mizo že dokončan tekst, ki ga iz tega razloga tudi ne tako zelo navdušeno uprizorijo, saj z vsako novo predstavo tvegajo. Podčrtala je še, da so to sistemski problemi, s katerimi se danes nihče ne ukvarja.

Dragica Potočnjak
, slovenska gledališka igralka in dramska pisateljica, je bolj optimistična in meni, da bomo kmalu izšli iz nastale krize, saj je stalno sodelovanje na osi režiser – dramatik – igralec tik pred vrati. Kot pozitiven vzor v tem smislu izpostavi situacijo na Finskem.

Tadel je izpostavil tudi problematičnost časovne odzivnosti, saj traja proces, v katerem igra prečka pot od nastanka do uprizoritve, v povprečju tri leta, kar je po njegovem mnenju absolutno predolgo. Tudi ostali slovenski predstavniki se strinjajo, da hitrost ni dovolj cenjena lastnost na slovenskem dramskem prizorišču. Prepočasi se odpiramo novim avtorjem in novim trendom uprizarjanja. Generacija mladih režiserjev ustvarja po enakih vzorcih kot prejšnja in se pogosto zateka v varno zavetje klasike, kar je nekoliko paradoksno, saj se tako ne morejo spopasti z avtorji, ki so jim generacijsko sorodni. Če mladi režiserji ne bodo pripravljeni tvegati, se gledališka scena ne bo premaknila nikamor. Teden slovenske drame je sicer korak v pravo smer, a do večjih tveganj prihaja zgolj v spremljevalnem in ne v tekmovalnem programu.

Gledališče mora živeti z ljudmi, dogajanje na gledališki sceni bi moralo biti v medijih bolj navzoče, vendar se vsi udeleženi strinjajo, da na tem področju zeva velik manko. Gledališka kritika je pretiha oz. je sploh ni. Nihče ne komentira sestave repertoarja, nesposobnega direktorja gledališča, ki nima primerne izobrazbe za omenjeno mesto ipd. V sodobnem času, ki ga obvladujejo in usmerjajo številni mediji, je takšno stanje neodpustljivo.

Sklepne ugotovitve okrogle mize so bile: da živimo v izredno zanimivem času, ki pa se ne odraža dovolj v gledaliških uprizoritvah, saj si ne upamo tvegati; da je potrebno ustvarjalce in organizatorje gledaliških uprizoritev povezati in jim omogočiti sodelovanje skozi celoten proces nastajanja uprizoritev ter da je potreben večji odziv medijev in stroke. Korak v pravo smer je bila tudi letošnja okrogla miza.
 
 
Prisluhnite tudi: Oder, oddaja o sočasnem gledališču, MMC, 1.april 2011.

TSD

Katja Čičigoj, SiGledal, 25. 3. 2011
Slovenska drama in njen dvojnik
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 3. 2011
Dragi Slavko Grum
Nika Leskovšek, SiGledal, 24. 3. 2011
»Biti moramo predvsem zanimivi, univerzalni in drugačni«
Pia Brezavšček, SiGledal, 31. 3. 2011
Sodobna slovenska dramatika – kaj je to?
Nika Arhar, SiGledal, 1. 4. 2011
Zaokrožen pogled na celotno slovensko dramatiko
Irina Lešnik, SiGledal, 25. 9. 2011
Lutkam v slovo ...
Irina Lešnik, SiGledal, 24. 2. 2011
Gibanica - plesna zgodba z odprtim koncem