Tea Kovše, SiGledal, 19. 10. 2010

Vse za nič

KRITIKA. - Love Dolls – humorno šokantna lutkovna bodica, ki nam meče v obraz našo nesposobnost komunikacije, čustev ter intimnih odnosov na podlagi ljubezni. Pripravilo jo je Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju z Duda Paiva Company.

Love Dolls / foto Žiga Koritnik, borstnikovo.si
Lutkovna predstava za odrasle Love Dolls, ki je na 45. Festivalu Borštnikovo srečanje dobila svoje mesto v spremljevalnem programu, že dobro leto (premiera 15. 9. 2009, LGL v koprodukciji z Duda Paiva Company) živi na slovenskih in tujih odrih.

Zgodba o ljubezni med moškim in lutko prikazuje primanjkljaj tega čustva in komunikacije. Penasti nadomestek človeškega bitja, natančneje ženske, izpolni vsako tvojo željo. Predvsem pa ne govori, ti ne ukazuje in te ne obsoja. Posvečaš ji natančno toliko časa, kolikor sam želiš. Ustvariš lahko popolno zvezo, ki pa je votla, oropana čustev in prave komunikacije. Ta utopija ne zahteva truda, je enostavna, cenena nadomestitev pristnih človeških odnosov, ljubezni in prav zato tako zelo privlačna.

Prostor, kjer se moški srečujejo in spolno odrešujejo, je okvirjen s sivimi kockastimi stenami. Iz kock se »rodijo« penaste lutke. Zabava se tako lahko prične. Iz črnih vrečk potegnejo svoj objekt poželenja ter ustvarjajo svojo prazno iluzijo ljubezni, ki je znotraj siva, kot so sive stene kleti, kjer se odvija njihova dogodivščina.

Lutke so oblikovane le do pasu, nog nimajo. Animatorji, ki so tudi igralci, si jih privežejo ob pas in tako so njihove noge hkrati tudi lutkine. Igralci (Miha Arh, Polona Kores, Asja Kahrimanović, Martina Maurič Lazar, Augusto Valença) igrajo hkrati dve vlogi, vlogo moškega v iskanju svoje ljubezni v objektu ter vlogo lutke – objekta, ki ga usmerjajo in tako zadovoljujejo svoje strasti in poželenja. Kontrapunkt odnosu igralec – lutka, subjekt – objekt pa je človeški par moški – ženska (Maja Kunšič, Iztok Lužar), vendar njuna zveza ne traja dolgo. Pretrga jo penasta lutka, ki je lahko vse, kar si zamisliš. Zahtevno animacijo ob plesu so dobro in predvsem živo zaigrali prav vsi in nas tako prepričali o nepremagljivi energiji lutk ter njihovi moči prevladati nad pristnimi čustvi in odnosi. Čeprav so bili nekateri prizori (slikanje, igranje na violino) narejeni nekoliko na prvo žogo, smo začutili dno takšnega načina življenja.

Močna simbolika živalskega, nepremišljenega nagona je nosorog, natančneje njegova glava. Njegov prihod je znak izginjajočega človeškega čustva. »Pripravlja« lutke poželenja, je gospodar objekta. Tehtnica se obrne na njegovo stran tudi v odnosu moškega in ženske, ki je na začetku edini pristen odnos. Moškega vedno bolj privlači objekt, ki ga na koncu zasvoji, pridobi na svojo stran. Tako se rodi novi nosorog in tudi novi ne-človek ali, bolje rečeno, prazen, votel človek.

Zaznati je močno avtorsko noto režiserja Dude Paive, ki povezuje ples z lutko. Material (pena), ki ga uporablja za izdelavo lutke, omogoča večjo gibljivost ter fleksibilnost lutke. Živa glasba spremlja predstavo ter vodi igralce, ki s plesnimi gibi ustvarjajo atmosfero šokantne ljubezenske epopeje. Vmesni songi govorijo namesto besed. Tako smo priča vrtincu plesa z lutko ter intimnih pretresov.

Angažirana lutkovna predstava slika naše odnose, tudi intimne. Nesposobnost komunikacije najbolj odseva v intimnosti. Nesposobni smo začutiti pristen odnos s partnerjem, še težje ali skoraj nemogoče pa ga je ohranjati ter negovati.

Čeprav si je režiser izbral univerzalno, pogosto uporabljano temo – ljubezen, jo je predstavil na izredno sodoben način. Ljubezenske lutke oziroma lutke za ljubezen kar same kličejo po animaciji in lutkovni predstavi. Z realno likovnostjo in režijskim konceptom, ki nam slika našo brezčutnost, je bil lutkovni medij popolna in hvaležna izbira. Animiranje lutkam prilepi karakter in obenem pokaže njihovo plastičnost, saj igralci z njimi v enem trenutku ravnajo kot z živim bitjem in v drugem kot z objektom, ter ustvarja iluzijo odnosa in jo hkrati ruši. Tako ima strast kovinski, težak prizvok. Vse se dogaja v njihovih glavah. To so sanje strahopetcev, nezmožnih živeti v realnem, krutem svetu, ki te lahko prizadene ter razočara. Predstava odpira teme, ki jih v svoji slepi, brezčutni naravi nismo sposobni zaznati, ali pač?

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Povezani dogodki

Irina Lešnik, SiGledal, 23. 9. 2011
Lutke med plesom in bikoborbo
Pia Brezavšček, SiGledal, 20. 10. 2010
Samogovori, zataknjeni v času
Tea Kovše, SiGledal, 21. 10. 2010
Strani grenko-sladkega življenja
Tea Kovše, SiGledal, 22. 10. 2010
Prešeren in lutke
Tea Kovše, SiGledal, 24. 10. 2010
Iskanje življenja
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Odmev nagrad 21. Poletnega lutkovnega pristana
Tea Kovše, SiGledal, 21. 10. 2010
Strani grenko-sladkega življenja
Tea Kovše, SiGledal, 7. 12. 2010
Posebni prispevki k slovenski lutkovni umetnosti