STA/Maja Čehovin Korsika, 10. 1. 2013

Vito Taufer: Portretirance smo postavili ljudem direktno pod nos (intervju)

V Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) bo nocoj premiera prvega dela trilogije Portreti. Avtorski projekt, zasnovan kot pogovorna oddaja, ima namen v gledalcu zbuditi razmislek o tem, kaj mu pomeni sreča. Režiser predstave Vito Taufer in dramaturginja Uršula Cetinski sta spregovorila o ideji za trilogijo in nastajanju predstave.

foto: Žiga Koritnik

Zakaj ste za temo predstave izbrali ravno srečo, ki je zelo izmuzljiv pojem, marsikdo na primer sploh nima odgovora na vprašanje, ali je srečen?

Vito Taufer: Če bi mene kdo vprašal, ali sem srečen, bi zagotovo imel težave z odgovorom. Prav zato smo izbrali to temo, ker je tako široka, tako izmuzljiva. Slovenci imamo še posebej težave s pojmom sreče, ker vključuje zelo širok diapazon stvari. Angleži na primer imajo za srečo več izrazov, kot so "happiness", "luck", "fortune", pa tudi v drugih jezikih je podobno. Ta naša sreča pa je nekaj metafizičnega, zelo izmuzljivega in neoprijemljivega, hkrati pa je ravno zaradi tega dobro izhodišče za pogovor o vsem, se nas zares dotika na intimni ravni.

Gospa Cetinski, trilogija Portreti je nastala na podlagi vaših pogovorov z devetimi posamezniki, ki imajo različno socialno ozadje in življenjske izkušnje. Pri sestavi vprašanj so vam bile, kot ste omenili na nedavni novinarski konferenci, v pomoč teoretične knjige o psihologiji sreče. Bi lahko povedali kaj več o tem?

Uršula Cetinski: Zadovoljstvo in sreča sta, kot piše v knjigah, zelo odvisna od različnih elementov. Najprej gre za popolnoma osnovne potrebe, kot so hrana, obleka in prebivališče, sledijo jim še druge potrebe. Psihologi pa ugotavljajo, da je zelo pomembno, da je prepad med željami oziroma pričakovanji posameznika in tem, kar se mu v življenju zgodi, čim manjši. Gre za tako imenovano teorijo multiple diskrepance.

S srečo se ukvarjajo skoraj vse znanosti in nenazadnje tudi politika. Prav tako skušajo srečo meriti. Zelo zanimive so razne meritve sreče, od globalnih, ki zajemajo vse države sveta, do zelo individualnih meritev. Literature na to temo je ogromno, res pa je tudi, da se je zelo povečala v zadnjih 20 letih. Prej se je na primer psihologija ukvarjala predvsem z zelo negativnimi človekovimi občutji, medtem ko se z razvojem tako imenovane pozitivne psihologije zelo veliko ukvarja s pozitivnimi občutji človeka, ki pa jih ni prav lahko opisati.

Gospod Taufer, igralsko ekipo za predstavo ste izbrali, preden ste vedeli, kateri liki se bodo v predstavi sploh pojavili. Kako je vse skupaj vplivalo na nabor likov in koncept predstave?

Vito Taufer: Naša naloga je bila sestaviti mozaik iz zelo različnih fragmentov. Želeli smo dobiti nek presek slovenske družbe, od najslabše plačanih in najbolj socialno zapostavljenih posameznikov do poslovneža, ki si je uspel postlati dovolj dobro, da se je lahko pri 40. že praktično upokojil. Med njimi so tako nekdanji delavec Vegrada, ki mu podjetje dolguje veliko denarja, sicer pa dela za 400 evrov na mesec, s čemer preživlja še družino v Bosni, človek, ki je brezposeln že vse življenje in upokojenka, ki mora delati na črno, ker ne more preživeti zgolj s pokojnino. Devet likov se nama je zdelo idealno število, da dobimo neko množino zelo različnih odgovorov.

Uršula Cetinski: Izkazalo se je, da se je javno izpostavljenim ljudem zdelo zelo problematično, če bi jih kdo v liku prepoznal. Tako da sem recimo zelo dolgo iskala uspešno managerko, ki bi jo igrala Maruša Geymayer-Oblak. Kljub trudu in celo posredovanju kluba managerjev enostavno ni šlo. Zato smo si morali pomagati tudi prek znanstev. Taufer si je denimo zaželel starejšo osebo, ki ima velike skrbi glede prihodnosti. Malo sem poizvedovala in v kolektivu SMG se je našel nekdo, ki je poznal tak profil osebe, ki jo sedaj igra Marinka Štern.

Torej med pojmovanji sreče različnih likov vendarle lahko potegnemo kakšno vzporednico?

Vito Taufer: Vsak od likov govori iz sebe, zelo intimno in vsak ima svoje odgovore na ista vprašanja, tako kot drugače pristopa k razmišljanju o tem, kaj mu pomeni sreča. Ko pa pogledamo vse skupaj, na koncu ugotovimo, da smo si precej podobni. Pogovori z našimi sodobniki nam pravzaprav nastavljajo zrcalo. Ljudje, ki so odgovarjali na vprašanja Uršule, so govorili osebno in odkrito, saj so vedeli, da bodo ostali anonimni. In ta intimnost nagovarja občinstvo.

To se mi zdi bistveno. In, ko sediš v gledališču in poslušaš nekoga, ki pripoveduje o sebi, o stvareh, ki se dogajajo tukaj in zdaj, z njim in z njegovim življenjem vzpostavljaš dialog. Dialog pa je bistven za spoznavanje samega sebe. Osnovni problem slovenske družbe je strašna netransparentnost in avtistično pomanjkanje sposobnosti oziroma pripravljenosti za dialog. Zato ne moremo vedeti, kdo smo in kaj pravzaprav hočemo.

Ste si kot režiser s to predstavo morda želeli približati tudi občinstvu, ki ne zahaja pogosto v gledališče?

Vito Taufer: Zelo pomembno se mi zdi, da gledališče doseže čim več ljudi. Mislim, da je gledališče vedno bilo univerzalen prostor in tudi sam sem se vselej trudil delati predstave, ki bi imele univerzalen karakter. To pomeni, da lahko eno in isto predstavo gledajo ljudje različnih starosti, veroizpovedi, spolov in spolnih usmerjenosti, izobrazbe, socialne pripadnosti... Če delam na primer Shakespeara, ga ne delam samo za ljudi, ki ljubijo Shakespeara, ampak nasprotno - zanima me, kako bi ga predstavil ljudem, ki zanj morda še niso slišali.

Predstavo ste postavili v obliki pogovorne oddaje. Prav mediji pa so tisti, ki lahko ljudem podajo napačno podobo o sreči in s tem to kolesje lažne sreče poganjajo naprej. Zakaj ste svoje like postavili pred kamere?

Vito Taufer: Likov nismo postavili pred kamere. To je ta bistvena razlika. Mi smo jih postavili na oder, ljudem direktno pod nos, kar je nekaj popolnoma drugega. Tu je pomemben živ stik. Pogovorno oddajo smo izbrali zato, ker je očitno hvaležna oblika. Ljudje ure in ure sedijo in gledajo na televiziji ljudi, ki sedijo v studiu in nekaj govorijo. Se pravi, da ta oblika očitno vzdrži. Predpostavil sem, da se bo obnesla tudi, če imamo ljudi pred seboj v živo.

Zanimiv je razvoj likov v tej predstavi. Anketiranci so na vprašanja odgovarjali v intimi, se pravi, da bi lahko predpostavljali, da so bili iskreni. Zanima me, ali so igralci, v sodelovanju z vami, seveda, upoštevali vidik, da bi človek pred kamero lahko povedal čisto nekaj drugega kot v intimi?

Vito Taufer: Seveda je prihajalo tudi do tega. Te like smo skušali zastaviti čimbolj različno, čeprav so vprašanja v glavnem enaka, je njihovo izhodišče v osnovi zelo različno, ker se ljudje, ne glede na socialni status in izobrazbo, na prvi pogled zelo razlikujemo. Toda tisto, kar se mi zdi pri vsem tem fascinantno, je občutek, da vse te silnice vodijo v isto točko. Težko bi pri tem govoril o stvareh, ki bi jih racionalno prepoznali kot enake. Vprašanje o sreči je vprašanje, ki se težko sprijazni zgolj z racionalnih diskurzom. Tukaj gre za občutke, za želje, za strahove, gre za plezanje skozi zelo amorfne, meglene pokrajine. Pri občutenju tega sveta pa se mi zdi, da smo na primerljivi valovni dolžini, čeprav imamo različne življenjske izkušnje.

Eden od intervjuvancev je na primer na vprašanje, kaj je zanj sreča, odgovoril, da se mu to zdi sicer zelo egoistično, a da je sam srečen tedaj, kadar čuti, da ga imajo radi ljudje, ki jih ima sam rad. To je po eni strani egoistično in seveda zelo splošno, saj smo na nek način vsi takšni. Po drugi strani pa je to najmanj egoističen odgovor, saj jasno kaže, da za srečo potrebujemo drugega.

So odmiki od izvornih intervjujev do končno oblikovanega teksta zelo veliki?

Uršula Cetinski: Dramske osebe, ki so nastale na podlagi intervjujev, so vsekakor drugačne od posameznikov, ki so jih navdihnili. Toda čisto pri vsakemu od igralcev se je pojavil trenutek, ko so jih v nekaterih točkah izjemno dobro zadeli, čeprav jih niso nikoli v življenju videli. Prav tako niso preposlušali pogovorov in tako ne poznajo njihovega načina govora. To pomeni, da jezik - to kar govorimo, tudi če sami sebe cenzuriramo, če v življenju igramo različne vloge - pravzaprav veliko več pove o nas, kot si mislimo. Jezik ne pove zgolj tega, kar bi mi radi povedali. Preko jezika se tudi močno razkrivamo.

Uršula Cetinski, Vito Taufer, SMG

Povezani dogodki

STA/Maja Čehovin Korsika, 2. 1. 2013
Želje za slovensko kulturo v letu 2013
STA/Maja Čehovin Korsika, 4. 9. 2018
Novo sezono v Stari elektrarni bodo krojile ustvarjalke