Diana Koloini, 6. 4. 2012

Grumova nagrada 2012

Nagovor predsednice žirije Diane Koloini.

Diana Koloini / Foto: Nada Žgank

Letošnja žirija za podelitev Grumove nagrade je besedila, ki so bila prijavljena na razpis, rešetala v času, ki ga je zaznamovala ukinitev ministrstva za kulturo oziroma priključitev le-tega k večjemu ministrstvu – dogodka, ki je med številnimi odločitvami zadnjih mesecev, ki kulturo in umetnost potiskajo na družbeni rob ter v podrejenost kapitalskim in političnim interesom, ju plenijo, degradirajo in z njima manipulirajo, zgolj najbolj opažen in glasen. Žirantje smo na srečanjih seveda razpravljali predvsem o prebranih besedilih, ki predstavljajo letno bero aktualnega dramskega pisanja na Slovenskem. A vse naše dejanje in nehanje, pa tudi razmislek o novi dramatiki, je zaznamovalo aktualno dogajanje v slovenskem prostoru, ki preti, da bo kulturo in umetniško ustvarjanje v naši državi zožilo na skrajni minimum ali ju celo izničilo. Zato si dovoljujem, da na tem mestu začenjam s citatom, ki o umetnosti (in torej tudi dramatiki) in njenem pomenu v družbenem prostoru govori načelno.

Tej priložnosti primerno misel bi lahko našla pri marsikaterem umetniku ali mislecu, tudi iz slovenskega prostora. A naj tu, v droben opomin, da pri umetnosti ne gre samo za državotvorni argument majhne in mlade države, navedem misel tujega umetnika Jana Fabra:

»Prepričan sem, da imajo umetniki, ki svoje delo jemljejo resno, izjemno pomembno družbeno vlogo. Družba brez umetnikov bi samo sebe ubila. In države, ki skrbijo za umetnike, skrbijo za človeške vrednote.« (Delo, 2005)

Problematičen odnos do kulture in umetnosti v naši družbi, ki se v zadnjih mesecih kaže še posebej brutalno, je zgolj ena izmed dimenzij, pravzaprav samo posledica problematičnega stanja sveta – tega našega sveta, v katerem je v imenu kapitalskih in političnih interesov peščice sleherno človeško življenje izpostavljeno siromašenju in plenjenju, degradaciji in manipulaciji.

S tem problematičnim stanjem v družbi in državi se ukvarja tudi velik del besedil, ki so prispela na letošnji natečaj za Grumovo nagrado. Med njimi so tudi taka, ki se še vedno posvečajo temam iz polpretekle slovenske zgodovine, eden od dramatikov je svoje delo namenil anomalijam življenja v nekdanjem socialističnem sistemu, delitve na bele in rdeče pa je še vedno zaslediti v številnih med njimi. Vendarle pa v teh besedilih prevladujejo teme in problemi, ki pretresajo današnje življenje na Slovenskem – dostikrat obdelani tudi na preveč splošen, celo klišejski način: socialne stiske, brezposelnost in brezizhodnost, pogosto se omenjajo tajkuni, stečaji in prevzemi, na hitro pridobljeno ali izgubljeno bogastvo, v eni igri nastopajo delavci iz tretjega sveta, ena izhaja iz motiva globalne ekološke katastrofe. Kar nekaj se jih – v povsem različnih zastavitvah – ukvarja z radikalno kritiko zdajšnje ali nemara tudi prihodnje totalitarne države: enkrat s problematizacijo njene konstitucije, drugič z groteskno zaostritvijo sedanjih pojavov v negativno utopijo, tretjič z metaforično parabolo o ritualnem obnavljanju oblasti. Nova slovenska besedila se seveda ukvarjajo tudi s povsem drugačnimi tematikami. Pravzaprav je razpon tem, problemov, prostorov in časov v njih presenetljivo širok: kar nekaj jih je zasnovanih kot predstavitev biografije, lika ali inciacije umetnika (od Sapfo prek Schuberta do Gregorčiča), kar nekaj jih tematizira gledališče (od metagledališke parabole do reciklaž zgodovinskih osebnosti ali gledaliških likov). Nekaj je tu tradicionalne slovenske folklore, pa tudi zastavitev, ki se na izviren način lotevajo arhaičnih ali podeželskih motivov. Kot vselej je med igrami največ takih, ki v vsakdanjem okolju obdelujejo medosebne, erotične in družinske odnose; a samo ena se ukvarja s spolno zlorabo otroka, kar je bilo pred nekaj leti poglavitna tema slovenske dramatike. Kar precej je govorjenja o seksu (in tudi didaskalij, ki napotujejo na uprizarjanje le-tega) in bolj ali manj duhovitega, še večkrat pa ciničnega ali jamrajočega dialogiziranja o zadregah, travmah in problemih, ki ga spremljajo (ali onemogočajo). Tu so še igre, ki se ukvarjajo z osrednjimi etičnimi problemi sodobnega sveta, posameznikov, institucij (enkrat tudi katoliške cerkve oziroma Vatikana) in globalnega svetovnega ustroja. Pa tudi docela abstraktne, s formo poigravajoče se igre.

Posebej je razveseljivo, da so predložena besedila izjemno raznovrstna tudi v formalnem smislu oziroma v uporabi, iskanju in razvijanju kar najbolj različnih načinov pisave, oblikovanja snovi in dramske konstrukcije. Med letošnjimi so igre, ki jim služijo tehnike meščanske drame, poetične drame, ki sledijo veliki slovenski tradiciji tega žanra, tu so ljudske, »kuhinjske« in »kavarniške« igre pa besedila velikih dialoških disputov. Igra, oblikovana v sosledju kontrastnih, realistično zasnovanih prizorov pa tudi konstrukcije povsem raznorodnih postopkov. Med njimi je avtorska obdelava starega dramskega vzorca, tu so različne reciklaže dobro znanih besedil. Drama, je na Slovenskem razmeroma nov dosežek. Igra, ki jo vodi stilistično izbrušen tok besed, in igra, ki metaforično podobo sveta gradi iz pravljičnih in poetskih motivov. Pa tudi igra, zgrajena na zaporedju verbalnih domislic, igre, ki so blizu absurdu in povsem eksperimentalne konstrukcije.

Takšna slogovna raznovrstnost je gotovo ohrabrujoča, saj priča o tem, da dramsko pisanje na Slovenskem osvaja nove postopke in meri tudi na nove uprizoritvene načine. Obenem pa je treba priznati, da je med besedili le malo takih, ki dosegajo moč celovitega dramskega dela. Po sodbi žirantov je med prebranimi komaj kdaj najti besedilo, ki bi brez težav zmoglo seči do uprizoritve ali (na drugi strani) ponuditi celovito bralsko doživetje.

Na razpis je prispelo devetintrideset dramskih besedil, pri presoji pa smo v skladu s pravilnikom upoštevali tudi tri, ki jih je lanska žirija uvrstila med nominirance za Grumovo nagrado. Med prvimi devetintridesetimi je bilo šest besedil, ki so bila na razpis prijavljena že v prejšnjih letih. Po premisleku smo se odločili, da bomo spoštovali pravilnik in jih pri izbiranju nominirancev nismo upoštevali. Ob tem priznavamo, da so k pravkar opisani raznovrstnosti prav nekatera lanska besedila prispevala pomemben del, mislimo pa, da to ne spreminja bistveno celovite podobe sodobne slovenske dramatike. Med obravnavanimi besedili so bila štiri že uprizorjena. Tri izmed teh so bila napisana posebej za konkretno uprizoritev, pri kateri je avtor besedila tudi soavtor uprizoritve (enkrat glavni igralec, dvakrat režiser oz. režiserka). Sodimo, da je tovrsten avtorski podvig (ki v slovenskem prostoru sicer ni povsem nov) dobrodošel in dragocen, v obeh omenjenih primerih predstavlja tudi določen novum v slovenski gledališki pokrajini. Kot takega ga cenimo, čeprav smo se ob vnovičnem pretresu kvalitet posamičnih besedil odločili, da nobenega od omenjenih ne uvrstimo med nominirance.

Člani žirije obžalujemo, da nam pravilnik ne omogoča, da bi po lastni presoji v izbor uvrstili besedila, ki so bila napisana v zadnjem letu, a niso bila prijavljena na razpis. Sami smo letos opazili vsaj eno zanimivo dramsko besedilo, ki pa ga v skladu s pravilnikom ne uvrščamo med nominirance.

Dejstvo, da smo med nominirana besedila in v resno presojo o nagradi uvrstili dve igri, ki sta bili nominirani že lani, nemara priča o relativnem nezadovoljstvu s kakovostjo letos predloženih del. Žirantje ugotavljamo, da je med igrami, ki smo jih brali, dosti zanimivih zastavkov, vendar le redko kateri avtor uresniči potencial lastne ideje in izpiše celovito in umetniško prepričljivo delo. Kot bi večina od njih prehitro omagala v ustvarjalnem naporu, potrebnem za oblikovanje besedila, ki zmore izpolniti večer v gledališču ali pri bralski izkušnji.

Ob tem se lahko vrnem k začetku, obremenjenemu s citatom, ki umetniku postavlja visoke zahteve. In se z zaskrbljenostjo vprašam, kako (in komu je mogoče) v teh obremenjenih časih, preplavljenih z banalnostjo, najrazličnejšimi grožnjami, izpolnjevanjem birokratskih zahtev in brezupnim podpisovanjem protestov in peticij – sploh najti zbranost, energijo in pogum, ki so potrebni za to, da nekdo ustvari celovito umetniško delo. V tej državi, ki se morda res ne zaveda, da bi družba brez umetnikov samo sebe ubila. A država smo v resnici mi vsi, svoje politike moramo prepričati, da so dolžni skrbeti za človeške vrednote.

Ustvarjalnost ne bo zamrla, saj je nujna kot življenje samo, tudi dramska in gledališka ustvarjalnost. Prihodnost je odprta.

(Vir: 42. Teden slovenske drame. Prešernovo gledališče Kranj, 2012)
Povezava: Spletna stran Tedna slovenske drame

***

Nagrada Slavka Gruma, TSD, Nagrade TSD

Povezani dogodki

Urša Adamič, 6. 4. 2012
Žanina Mirčevska: Kaj sanjajo svinje
Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, SiGledal, 11. 4. 2012
»Skratka, letos nič novega.«
Ana Obreza, 6. 4. 2012
rokgre: Baalram
Pia Brezavšček in Katja Čičigoj, SiGledal, 11. 4. 2012
»Kje so mladi? Bi morali biti zaskrbljeni?«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Človek se mora nekoliko zapreti v stolp«
Andraz Polončič Ruparčič, SiGledal, 6. 4. 2012
»Imam nepopisno nelagoden občutek, da tavamo«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Kdor ima ljubezen, ima kljub vsemu ves svet«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 30. 3. 2012
Danes je mogoče uprizoriti kar koli. Tudi telefonski imenik.
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 6. 4. 2012
»Trudim se. Oziroma se ne – dokler to tako sladostrastno počnem.«
Diana Koloini, 11. 8. 2017
Diana Koloini bere sodobno slovensko dramo
Diana Koloini, 15. 3. 2013
Komedija s čarobnim napojem
Diana Koloini, 8. 9. 2012
Sen Enrica Luttmanna