Veronika Brvar, 19. 1. 2017

Jan Gorjanc, skladatelj in harfist

SNG Opera in balet Ljubljana, Jan Gorjanc JULKA IN JANEZ, režija Jaša Koceli, premiera 19. januar 2017.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Svoja dela označujete v »starem slogu« z oznako GWV. Verjetno nosi oznaka GWV več pomenov ali celo simbolike. V spomin nam prikliče Bachov katalog del z oznako BWV. Pri katerem vašem opusu bova začela pogovor o vaši izvirni glasbi?

Tako je, oznaka GWV ima morda simbolični in posvetilni pomen, saj se z njo poklanjam dvema velikima skladateljema, kot ste omenili – Johannu Sebastianu Bachu in Richardu Wagnerju. Sam ne ustvarjam v nekih neo-slogih niti ne v njunih slogih – nenehno oblikujem lastno glasbeno govorico, ki temelji na večni težnji k nekemu centru (‘harmoničnemu’, ‘ritmičnemu’, ‘melodičnemu’), ki je redkokdaj dosežen.

Občudujem ju kot velikana, ki sta bistveno vplivala na razvoj glasbe, ter kot osebnosti v obdobjih, v katerih sta delovala. Bachov razvoj kontrapunkta in kromaticizma je bistveno vplival na razvoj mojih kompozicijskih orodij, medtem ko me pri Wagnerju predvsem navdušuje njegov razvoj vodilnih motivov in koncept gesamtkunstwerk – celostne umetnine, ki bi ga danes lahko še dodatno razširili z uporabo moderne tehnologije videoprojekcij in luči ali pa še malo bolj ekstravagantno z uporabo različnih dišav …

Kot harfist pa se pogosto soočate z izzivom prirejanja del velikih skladateljev, saj je tehtna literatura za harfo začela nastajati pozno. Pred kratkim ste izvedli Bachov koncert, napisan za čembalo, pogosto izvajete tudi redko igrane skladbe, napisane za harfo …

Kot harfista me izjemno privlačijo dela, ki se redko izvajajo na harfi oz. niso bila napisana za ta inštrument, kot na primer že omenjeni koncert, ki je bil tokrat prvič izveden na harfi. Predvsem v baroku in tudi v klasicizmu je originalnih del za harfo dokaj malo, zato se poslužujemo skladb napisanih za klavir ali pa napišemo transkripcije, pri katerih je potrebno biti zelo pazljiv, da se ohranita skladateljev slog in ideja, zato se prirejanju sam raje izogibam in izvajam skladbe v izvirniku.

S priredbami in transkripcijami vstopate v druge skladateljske poetike in spoznavate različne ustvarjalske pristope. Kako pa vi komponirate? Za klavirjem, računalnikom …

Opero Julka in Janez sem začel komponirati na notni papir, šele nato sem jo prepisal v računalnik. Začnem z zgoščeno partituro, kjer so posamezni inštrumenti združeni v skupine, kasneje pa to prepišem v končni obliki v računalniški program. Postopek bi lahko primerjali s kiparjenjem. Najprej imaš velik kos marmorja, ki ga izklešeš v neko približno obliko, nato pa počasi izdeluješ vse manjše detajle, na koncu pa seveda vse zgladiš v samostojno povezano celoto.

Kaj vas je vodilo do izbire besedila za to slovensko opero in kakšna je njena zgradba?

Avtorico besedila, Svetlano Slapšak, je predlagal umetniški direktor Rocc, libreto sta, preden sem se lotil komponiranja, obdelala še režiser Jaša Koceli in dramaturginja Tatjana Ažman. Zgodba – klasično zastavljena, ampak z zelo nepričakovanim preobratom – me je pritegnila z zanimivo tematiko, ki je danes popularna, kljub temu, da se je dogajala pred devetdesetimi leti. Ima pridih vintage zgodbe. Karakterja sta imela potencial, da bi se ju dalo dobro izraziti, portretirati.

Opera je razdeljena na osem scen, ki se izvajajo brez premora. Vsaka scena kot tudi posamezne replike so dokaj samostojne celote. Replike se navezujejo druga na drugo, način pisanja, motivi glavnih junakov pa so povsem drugačni. Julka večkrat želi Janeza napeljati na nekaj, medtem ko misli in čuti čisto drugače od njega, zato se njune replike razlikujejo v zvoku, melodijah in značaju. Julka želi, da Janez verjame, da jo potrebuje in da je ona nujna za njegov obstoj, Janez je v to prepričan, ona sama pa se samo »malo igra« in na njem preizkuša svoje psihološke eksperimente. Ta notranja občutja karakterjev sem poskušal izraziti v glasbi, ki portretira njuni notranjosti, misli, namene. Na trenutke je morda videti, da glasba ni povezana, da preskakuje iz ene misli v drugo – v takih trenutkih karakterja nista na isti ‘valovni dolžini’, življenjske poti ne gredo v isto smer.

Opera ima tako dve pevski vlogi, solistka je tudi balerina, ki pa prevzema različne vloge. Je poosebitev duha feminizma, na dunajski sceni bo podoba mlade Julke, nastopa kot kurir ... Komorni orkester sestavljajo oboa, klarinet, rog, zbirka tolkal, harfa, violina in kontrabas. Vključen je tudi posnetek, med tolkala pa je uvrščen pisalni stroj. Ker se pisanje pisem – korespondenca – pojavlja v treh scenah, se mi je zdelo pomembno, da te zvočne efekte dobro uporabim.

Glas obravnavam dokaj klasično, vse od opernega in govorjenega petja do govora. Ne poslužujem se zelo modernih interpretacijskih tehnik, saj so večinoma škodljive za pevce. Glavni vodili sta mi bili jasnost in razumljivost, tako da bodo poslušalci lahko sledili dogajanju na odru brez nadnapisov.

Upam, da bodo gledalci ob pomoči glasbe še bolj realistično doživeli samo zgodbo – da jim bo odstrla pogled v misli, občutja in hrepenenja protagonistov ter s tem odprla novo dimenzijo doživljanja glasbene drame.

Pogovor pripravila: Veronika Brvar

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Povezani dogodki

Veronika Brvar, 25. 1. 2018
Opera, ki je ustvarila mit