"Julka Hlapec Đorđević je bila evropska feministka, posebej prisotna v Srednji Evropi; živela in delovala je na Češkoslovaškem, v Sloveniji, Avstriji in Srbiji. Rodila se je v premožni družini v Vojvodini, študirala je na Dunaju in se kmalu opredelila za socializem in feminizem. Med vojnama je pisala o sovjetski Rusiji, tudi kritično o realnosti zdravstvenega varstva žensk, predvidela je grozote nacizma, posebej za judovske ženske; bila je prijateljica Zofke Kveder, oboževala je džez, njeno priljubljeno mesto je bila svobodomiselna, libertinska Praga. Čeprav je bila izrazito jugoslovansko opredeljena, je izjavila, da se ne bi nikoli vrnila na Balkan. Med drugim se je intenzivno ukvarjala s temo spolne etike. Razen študij in esejev je napisala tudi roman v pismih Jedno dopisivanje (Neka korespondenca), v katerem je predstavila svoja stališča o spolni etiki ... in praksi – v na videz avtobiografski zgodbi o študentski ljubezni s fantom iz Ljubljane in o ponovnem preizpraševanju te ljubezni v zrelih letih."
(Svetlana Slapšak)
"Zgodovinarka in feministka Michelle Perrot pravi, da čas odriva ženske in da so v gledališču spomina samo rahla senca. Julka Hlapec Đorđević je ena izmed žensk, ki so premikale meje, pa je kljub temu ušla v pozabo. Predstava je hommage njenim prizadevanjem, vendar ne v obliki pamfleta feminizma. Gre za nenavaden obračun. Julka, evropski človek, intelektualka, poliglotka, in na drugi strani Slovenec Janez, ki je obtičal doma. Evropa se želi ljubiti s Slovenijo, ta pa je nerodna in neodločna. Julka je v svojem eseju Usoda ženske zapisala, da je glede na odnos do žensk mogoče točno opredeliti kulturo nekega naroda. Predstavo lahko beremo kot neizprosno satiro klišeja slovenskega nacionalnega značaja. Janezi, neodločneži in zapečkarji, bi radi cel svet, pa si v resnici ne upajo stopiti dlje od domačega praga. Liberalka, ki izziva ta značaj, nasprotno od njega ljubi eksperiment, seks ji je v zabavo, navdih najde v potovanjih, branju, razmišljanju. Pravi feminizem, verjame Julka, zahteva od moškega in ženske, da zapustita svoje stare nazore, da iščeta in si prizadevata za neznano, saj živeti pomeni biti buden, zavedajoč se vsega tistega, kar biva v nas. Prostor uprizoritve je razpravljalnica in dopisovalnica, v njem kraljuje naša intelektualka, ki zapelje Janeza. Z njo ves čas kot elektron potuje plesalka in žarči njene misli, strasti, mladost in ideale. Ta predstava ima raje ženske kot moške, a ima dovolj distance, da se šali iz obeh spolov. Vendar – če so v mnogih operah ženski liki predmet mizoginije, je tokrat glavna zvezda – Ona."
(Jaša Koceli)
