Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010

Festival naj se odpre v svet

Intervju z Aljo Predan, umetniško direktorico 45. Festivala Borštnikovo srečanje

Alja Predan / foto Damjan Švarc
Lani ste izrazili mnenje, da je festival nekoliko »utrujen« in da vam je ravno zato vodenje v izziv. Izziv ste si zadali precej velikopotezno in Festival Borštnikovo srečanje (FBS) bo letos doživel precej sprememb. Kateri so poglavitni cilji teh sprememb? Kakšna je vaša vizija razvoja festivala?

Kljub številnim spremembam v kulturi in družbi sploh v zadnjih dvajsetih letih festival tega dogajanja kot da ni zaznaval, ni odražal. Vse je ostajalo kot nekoč, kljub temu, da smo medtem postali samostojna država, članica EU, da praktično nimamo več meja, da tudi za nas velja načelo prostega pretoka delovne sile in kapitala. Zato menim, da  se mora festival, na katerem pokažemo najboljše slovenske uprizoritve, odpreti navzven. FBS absolutno ostaja nacionalen festival, dodali mu bomo bero mednarodnih predstav, svoje najboljše pa razen domači publiki pokazali tudi še komu drugemu. Letošnji »showcase« bo obsegal deset predstav, nanje sem povabila kar nekaj gostov predvsem iz Evrope pa tudi iz Amerike. Zdi se mi smotrno, da FBS izkoristimo za promocijo slovenskega gledališča. Bomo videli, kakšen bo rezultat, prvo leto zagotovo še ne bo optimalen, vendar pa bomo z vztrajnostjo z leti gotovo kaj dosegli. Lani sicer nismo imeli »showcasa«, a sem na določen del programa povabila nekaj ljudi iz tujine in tako Mini teater že jeseni gostuje na uglednem mednarodnem festivalu v Seulu. O FBS je pisala tudi revija Theater heute, kar se doslej še ni zgodilo.

Kriteriji za selekcijo z mislijo na mednarodno promocijo so seveda drugačni od drugih kriterijev. Poleg kakovosti je treba do določene mere upoštevati  tudi mobilnost, aktualnost, izvirnost in dostopnost. In pod črto seveda tudi denar. Ampak ta je tako ali tako zmerom pod črto vsega. Zato sem se pri izboru predstav osredotočila predvsem na tiste, ki ustrezajo zgoraj navedenim merilom in ki vrh tega s publiko vodijo nestereotipen dialog ter se z njo konfrontirajo po svoji provokativnosti in nekonvencionalnosti.

Žal je na začetku treba upoštevati tudi praktične vidike. V tem trenutku še nismo tako uveljavljeni, da bi lahko to zanemarili. Upam pa, da sčasoma bomo.  

Kdo so tuji vabljeni gostje? Ali bodo te predstave namenjene tudi slovenski publiki?

Vabila je prejelo približno petdeset ljudi, oba umetniška direktorja Avignonskega festivala, umetniška direktorica Wiener Festwochen z Dunaja, umetniška direktorica Theater der Welt, umetniška direktorica festivala Dialog iz Wroclawa, festivala NET v Moskvi in še številni drugi. »Showcase« bo potekal štiri dni, vse predstave bodo nadnaslovljene,  namenjene pa bodo domači in tuji publiki. Izbor se delno pokriva z izborom selektorja za tekmovalni in spremljevalni program.

Kakšni so poleg že omenjene kvalitete in praktičnih vidikov kriteriji izbora? Kako gledate na to, da se 80 odstotkov predstav pokriva s selektorskim izborom?


Selektor (Gregor Butala, op. a.) je izmed 110 ogledanih predstav izluščil izbor šestnajstih predstav za tekmovalni in spremljevalni program. Sama sem izmed sto ogledanih predstav izluščila deset. Potem sva si sporočila vsak svoj izbor in pokazalo se je, da sva po nekakšnih kvalitativnih ali objektivnih kriterijih izbrala osem enakih predstav. Ni smiselno pa tudi logično ne bi bilo, da bi bil »showcase« nekaj povsem drugega kot tekmovalni in spremljevalni program, ker sta ta dva programa sama po sebi v bistvu že nekakšen razširjen »showcase«. Vendar sem sama, na primer, v »showcase« uvrstila predstavo Ma in Al  (režija Ivica Buljan, Mini teater Ljubljana in Gledališče Hotel Bulić Zagreb), ki je selektor ni uvrstil v nobenega od programov. Meni pa se zdi absolutno primerna za gostovanje v tujini, ne samo zato, ker v njej nastopata odlična igralca, ampak ker ponuja neko svežino, energijo, ki bi gotovo lahko koga zanimala. Naredila sem tudi tvegano potezo, da sem v »showcase« uvrstila predstavo, ki bo na festivalu šele doživela premiero. A povsem zaupam avtorski ekipi.
 
Predstava Ma in Al, ki je uprizorjena v angleščini in ima nacionalno mešano ustvarjalno ekipo, opozarja tudi na težave pri kriterijih, na kar je opozoril tudi Gregor Butala. Kako gledate na kriterije izbora?


To je ena od naših prihodnjih nalog. Z novo strokovno skupino bomo morali reorganizirati pravilnike o delu festivala, zlasti v segmentu kriterijev, kaj pravzaprav slovenska gledališka predstava je. Obstoječi pravilnik že dolgo ni bil posodobljen, medtem pa se je, kot rečeno, vse spremenilo. Treba bo določiti, kaj je tisto, po čemer je neka predstava slovenska. Je pogoj, da je uprizorjena v slovenskem jeziku ali da mora biti glavni producent slovenski, da nekaj igralske ekipe, režiser in tako dalje izhajajo iz tega prostora? Skratka, te stvari moramo s strokovno skupino zelo tehtno razmisliti, da se vsakokratni selektor ne bo ukvarjal z vprašanji, ali neko predstavo lahko uvrsti v program ali ne. Mislim, da bi spričo današnje globalizacije in vedno večjega povezovanja morali možnosti odpreti. V prihodnjih letih se bo še pogosteje dogajalo, da bo slovenski režiser v tujini režiral kakšno odlično predstavo in nisem prepričana, da je naravnanost »to se nas ne tiče, ni nastalo pri nas« smotrna. Čeprav je predstava Ma in Al igrana v angleščini in ima polovico hrvaške zasedbe in hrvaškega režiserja, ne moremo reči, da to ni slovenska predstava. Nastala je v Sloveniji in njen producent je Mini teater iz Ljubljane. So pa to vsekakor reči, ki jih bo potrebno doreči.
Letos se je uredila pravna podlaga festivala. Spremenil se je ustanovitveni akt SNG Maribor in tako uredil status festivala, ki bo odslej samostojna organizacijska enota SNG Maribor. Kaj to pomeni za festival in kakšne prednosti prinaša?

Festival doslej ni bil pravno umeščen. V ustanovitvenem aktu SNG Maribor je en stavek zavezoval gledališče, da vsako leto organizira festival. Nič o tem, kdo so organi festivala, kako je s svetom, o dolžinah mandatov in podobnem. Zdaj je festival postal samostojna organizacijska enota s svojim umetniškim direktorjem, ki ga ne imenuje direktor SNG Maribor, kot imenuje umetniške vodje drugih enot, temveč neposredno ministrstvo. Festival ima tudi svojo strokovno skupino. V bistvu gre za strokovni oziroma umetniški svet, a se za zdaj iz formalnih razlogov še ne more tako imenovati. Strokovno skupino sestavlja pet članov: po en predstavnik Ministrstva za kulturo, Mestne občine Maribor, Združenja dramskih umetnikov Slovenije, Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in AGRFT. Imajo petleten mandat.
 
Bi izenačili vlogo umetniškega direktorja in selektorja?

Nikakor. Festival je umetniški organizem, tako kot je teater, in nekomu je treba dati mandat, da ga formira. V določenem časovnem intervalu, denimo mandatu ali dveh, se lahko šele pokaže, kako se je izrisala podoba festivala. To je naloga umetniškega direktorja.

Selekcija festivalskega programa pa, menim, mora ostati neodvisna. Sicer bi lahko prišlo do monopolizacije. Prav je tudi, da je selektorjev mandat bistveno krajši od mandata umetniškega direktorja, saj to preprečuje, da bi umetniki utrpeli kakšno eventualno krivico zaradi morebitnih selektorjevih preferenc kakšne od avtorskih poetik, denimo.

Kdo določa člane žirije?

Prejšnja leta jih je imenoval predsednik sveta, Tone Partljič, ki je bil neke vrste umetniški direktor, čeprav je bil njegov naziv predsednik sveta. Oblikoval je ves dodatni program in določal žirije, ki jih je nato potrjeval svet. Zdaj žirije določam jaz, sprejema in verificira pa jih strokovna skupina.

Vrnimo se še k vsebinski zasnovi. Kaj prinašata dva nova sklopa: Generacije in Mostovi?


Sklop Generacije je namenjen majhnim in mladim po dušah, ne po letih. Letos vsebuje šest predstav, namenjenih različno mladim ljudem od treh let naprej. Zelo si želim, da bi tudi mladi našli svojo pot na FBS.

Mostove sem zastavila kot mednarodni blok predstav, saj se mi zdi smotrno, da se slovenska produkcija nekako konfrontira z mednarodno. Tu seveda igra ni enakovredna, a vendar se mi zdi koristno, če pride do kakršnega koli dialoga. Letos bo to pet manjših predstav, ki so nam dostopne ne samo v okviru finančnih zmožnosti, ampak tudi v okviru časovnih in zmogljivostnih kriterijev, so pa dovolj kakovostne in provokativne, da bodo imele odmev v prostoru.

Pri gostovanju Jugoslovanskega dramskega gledališča gre za izmenjavo z mariborsko Dramo, ki jo bomo realizirali v okviru festivala. Nekako ustaljena praksa FBS je bila, da so vabili zmagovalno predstavo Sterijevega pozorja v Novem Sadu. Ker pa je bila to letos Barčica za punčke (režija Aleksandar Popovski, SNG Drama Ljubljana), ki smo jo na FBS videli že lani, smo se odločili za Metamorfoze (režija Aleksandar Popovski), ki so bile ravnokar premierno uprizorjene v Jugoslovanskem dramskem gledališču. Med preostalimi štirimi predstavami je Leonce in Lena (režija Balázs Zoltán, Gledališče Maladype) iz Budimpešte; gre za poseben poseg v Georga Büchnerja, povsem drugačen, z izrazitim avtorskim podpisom. Potem je tu projekt Miza glasbeno-gledališke skupine Karbido iz Wroclava; to je pravzaprav gledališki koncert za mizo in štiri performerje. Glasbeniki ga namreč izvajajo na posebej izdelani mizi in v sodelovanju z njo. Steklena menažerija (režija Anica Tomić, HKD teatar) z Reke je zelo inteligentno narejena avtorska parafraza Tennesseeja Williamsa, Počitek od zgodovine pa je starejša predstava skupine Bacači senki iz Zagreba. Vse predstave so na neki način neinstitucionalnega tipa in sodijo bolj v »off« ali v spremljevalno strukturo FBS. Vsaka zase pa ponuja zelo samosvoj gledališki izraz, ki presega meje med odrom in publiko in z njo vzpostavlja drugačen dialog.

Ali ste se namerno, s kančkom provokacije, osredotočili na takšne predstave, inovativne, iz »off« produkcije, ki so pri nas v zanemarjenem položaju glede na klasično gledališče?


Festival je tako finančno podhranjen, da si ne more privoščiti produkcije, ki nastane na Weiner Festwochen, v Avignonu ali v Schaubühne. A po drugi strani me bolj zanima to, kar počnejo mladi ali še neuveljavljeni umetniki kot pa mainstream, ki je dovolj odmeven in spromoviran, da lahko vsak, ki ga to zanima, pride do informacij in si gre kakšno od teh slavnih predstav ali imen tudi ogledat.

Pripravljate tudi strokovne simpozije. Kdo bodo udeleženci in kakšni so odzivi iz prejšnjih let? Ali bo gradivo tudi letos objavljeno?

Lani smo z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije izvedli izredno odmeven simpozij »Umetnost, kultura, mesto« o pojavu evropske kulturne prestolnice; kaj ta pojav prinese mestu tisto leto in na daljši rok, kako poseže v mesto, kako ga urbano spreminja in tako naprej. V zadnji številki revije Dialogi so bili objavljeni prispevki večine udeležencev simpozija in mislim, da je to sožitje obojestransko koristno.

Letos v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ter mednarodno zvezo gledaliških kritikov AICT/IATC načrtujemo dvodnevno mednarodno konferenco na temo interkritike. Ta pojem je lansiralo in utemeljilo slovensko društvo – ki je, mimogrede, v zadnjih dveh letih zelo dejavno ne le doma, marveč tudi v mednarodnem kontekstu – kot pojem kontaminiranega kritika, ki ni več samo gledalec v dvorani, odmaknjen opazovalec in razsodnik predstave, temveč v različnih segmentih vstopa v produkcijo, kar se še posebej pogosto pojavlja v manjših sredinah. Med udeleženci te konference bo celoten izvršilni odbor mednarodne zveze AICT/IATC, ki bo imel v Mariboru tudi svoje redno letno srečanje.

Z mednarodno mrežo ITI (Mednarodni gledališki inštitut) in slovensko sekcijo ITI Slovenija pripravljamo enodnevni simpozij na temo Dramaturgija med realnostjo in vizijo. Kot gostje prihajajo dramaturgi zelo različnih profilov in zelo različnih tipov gledališč, od raziskovalnih dramaturgov, teoretikov do tistih, ki delajo v glasbenem ali plesnem gledališču.

Tretji obfestivalski dogodek, naslovljen Iz antike, pripravljamo z Društvom za antične in humanistične študije. Gre za bralne uprizoritve treh antičnih dram: Ajshilovih Peržanov, Aristofanovih Žab in Senekove oziroma Seneki pripisane Oktavije, ki se še prevaja. Projekt, ki ga vodi Jera Ivanc, bo potekal na Prvi gimnaziji v Mariboru. Bralnim uprizoritvam bo sledil razgovor z udeleženci na teme, ki jih bodo branja odprla.

Morda se bomo dogovorili, da se zapisi o vsem zgoraj navedenem vsaj deloma objavijo v reviji Dialogi.

Festival bo potekal na gimnaziji pa tudi na drugih lokacijah. Širi se prostorsko, v večji meri želi vključevati tudi študente in populacijo, ki običajno ne spremlja festivala. To je verjetno dolgoročen projekt, ki potrebuje nekaj časa, da zaživi?


Letos smo povabil celotno AGRFT za ves čas trajanja festivala. Tam bodo delali in živeli ter se dejavno vključevali v festival. Sodelovali bodo pri bralnih predstavah, dejavni bodo pri biltenu, pomagali bodo voditi pogovore o predstavah in tako dalje. Moj interes je na festival pritegniti čim več mladih. Študentje Filozofske fakultete v Mariboru, ki so se izjemno zavzeto in z velikim veseljem odzvali vabilu, bodo na podoben način sodelovali pri sami organizaciji festivala, pri vodenju pogovorov o knjižnih novitetah, hkrati pa bodo pripravili tudi svoj mini program »Literatura na cesti«, ki se bo odvijal na različnih lokacijah po mestu.

Dodatni program se torej usmerja k temu, da festival zaživi skupaj z mestom in obratno?

Ja. Maribor ima tudi Lent, ki je res velik festival, ampak zastavljen povsem drugače. Že samo dejstvo, da se odvija poleti in zunaj, ga dela neprimerljivega s FBS. Rada bi, da bi se FBS razmahnil med urbano populacijo, zlasti med mladimi, da bi zaživel tudi na drugih prizoriščih in da ne bi bil več zaprt samo med gledališke zidove.

45. obletnico FBS bo pospremila tudi razstava. Načrtujete pa tudi digitalizacijo uprizoritev del Rudija Šeliga v okviru portala SiGledal.


Slovenski gledališki muzej (SGM), avtorica Mojca Kreft in FBS pripravljamo razstavo »45 let Borštnikovega srečanja«, ki bo predstavljena v avli gledališča. Jubilej je pač priložnost, da lahko zgodovino festivala predstavimo s pomočjo slikovnega, dokumentarnega in drugega zgodovinskega gradiva.

Za digitalizacijo vseh uprizoritev po dramah Rudija Šeliga in njihovega spremnega gradiva se je odločil SGM skupaj z zavodom Novi ZATO. Ker je bil Rudi Šeligo dolgoletni predsednik sveta Borštnikovega srečanja in seveda tudi ena od duš tega festivala, smo se odločili, da bomo te digitalne zbirke lansirali v času festivala.

Načrtovanih je veliko sprememb, razširitev festivala. Se vam zdi, da je takšen ogromen zalogaj morda preveč za eno leto? Ali imate za prihodnje leto na seznamu že nove želje za razvoj festivala ali boste utrjevali letošnjo zasnovo?

Vsekakor bo zdaj stvari treba utrditi, jih poglobiti, profilirati in zasidrati. Vendar pa se mi zdi, da je življenje prekratko in čas prehiter, da bi se stvari enako počasi spreminjale kot nekoč. Če se bosta prijela oba programska spremljevalna sklopa, Mostovi in Generacije, potem ima festival dolgoročno možnost, da se umesti tudi v mednarodnem prostoru.

V tej smeri peljete FBS?

No, ne vem, če v tej smeri. Zastavila sem si kar dosti. Vse skupaj pa je odvisno je od mnogih dejavnikov, prvi in osnovni je denar. Festival je bil finančno zelo podhranjen, nima regularne ekipe, večina tistih, ki festival ustvarjajo, je plačana iz programskega denarja. To pomeni, da gre dobršen kos dotacije za stroške dela. V bistvu FBS velja za »mainstream«, a po finančni strukturi ni popolnoma nič drugačen od, recimo, Mladih levov.

Vseeno FBS dobi višja sredstva kot Mladi levi.

Ne vem, koliko dobijo Mladi levi ali kateri koli drug festival. Vendar se je letos po dolgem času prvič zgodilo, da je FBS dobil znatno višja javna sredstva.

Kakšni so razlogi za to?

Lani sem oddala program, ki so ga na Ministrstvu za kulturo in na Mestni občini Maribor prepoznali in ovrednotili kot kvalitetnega. V bistvu sta oba poglavitna financerja s tem izkazala zaupanje mojemu programu. To me tudi močno zavezuje.

Je FBS »blagovna znamka«, je prepoznaven?

V določenem segmentu populacije zagotovo je. Glede na to, da ima festival 45 let in da se že dolgo o njem govori, je bolj umeščen in zasidran v prostor kot kak drug festival ali pa mogoče celo najbolj od vseh. Ljudje vedo, da je FBS gledališki festival, pa čeprav na njem nikoli niso bili. Ima tudi zelo dobro lokalno zaledje, mesto je strašno ponosno nanj, zelo si želi, da bi bil še boljši in še odmevnejši. Mariborčani so neverjetno kooperativni in pripravljeni pomagati na vseh ravneh. Velika stvar.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
45. Borštnikovo srečanje - od začetkov do danes
Nika Arhar, SiGledal, 11. 10. 2010
Pričevanja: Bruno Hartman
Nika Arhar, SiGledal, 12. 10. 2010
Pričevanja: Rapa Šuklje
Lena Gregorčič, SiGledal, 12. 10. 2010
Gledališče mora izstopiti iz samoumevnega okvirja!
Tea Kovše, 13. 10. 2010
Promocija in popularizacija antike
Nika Arhar, SiGledal, 13. 10. 2010
Pričevanja: Mojca Kreft
Nika Arhar, SiGledal, 14. 10. 2010
»Napovedani program letošnjega srečanja obeta …«
Nika Arhar, SiGledal, 18. 10. 2010
Ali je zasebno življenje sploh mogoče?
Nika Arhar, SiGledal, 25. 10. 2010
Nagrade 45. Festivala Borštnikovo srečanje
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Nika Arhar, SiGledal, 24. 8. 2012
Igriva pokrajina med animiranim in zračnim telesom
Nika Arhar, SiGledal, 1. 4. 2011
Zaokrožen pogled na celotno slovensko dramatiko