Nika Arhar, SiGledal, 4. 3. 2011

»Rad hodim po robovih«

DNEVI KOMEDIJE 2011, INTERVJU: Matjaž Zupančič, dramatik, režiser, profesor gledališke režije na AGRFT, član Nacionalnega sveta za kulturo in pisatelj.

Matjaž Zupančič / foto Matjaž Rebolj

Žlahtni režiser Dnevov komedije 2005 po izboru strokovne žirije za predstavo po lastnem besedilu Bolje tič v roki kot tat na strehi se je  na letošnjih Dnevih komedije predstavil z Mametovo Romanco. Je štirikratni Grumov nagrajenec, njegova dramska besedila pogosto uprizarjajo tudi v tujini, lani pa je za svoj režijski in dramski opus prejel Župančičevo nagrado. Lastna besedila Vladimir, Igra s pari in Hodnik je priredil tudi v scenarije, po katerih so bili posneti celovečerni filmi.

Zupančič protislovja sodobnega sveta slika s pomočjo ostrih in duhovitih dialogov, ironije, črnega humorja, vse do grotesknih in absurdnih elementov. Samoumevnosti postavlja pod vprašaj, pušča odprte nejasnosti in dvoumnosti, izpostavlja paradoksne poglede na svet, »pomembnosti« pa je iskati za in med besedami. V svojih delih pogosto izpostavlja psihološke in družbene mehanizme, ki oblikujejo odnos do drugačnega in neznanega, določenost posameznika z drugim in s pogledom drugega.

V intervjuju ste nekoč povedali, da nenehno bivanje v raznih čustvenih svetovih človeka zelo izčrpa in ste zato vsi v teatru malo deformirani; ter da stalno vživljanje v ljudi pusti posledice – tudi nekomu, ki je še tako trden  v sebi. »Malo za hec, malo za res«: kakšne posledice je pustilo vam?

Dejstvo je, da  sem obseden s teatrom; vse, kar počnem v življenju, je z njim tako ali drugače povezano. Režije, dramatika, učenje ... Kakšne posledice je to pustilo na meni? Najbrž so ... Na eni strani se zanašaš na svojo občutljivost; po drugi strani veš, da se brez neke distance ne moreš ukvarjati z gledališčem. Tako kot se babica ne smeje ob vsakem rojstvu in se grobar ne joka ob vsakem pogrebu.

Romanca v vaši režiji je bila letos otvoritvena predstava festivala Dnevi komedije, pred kratkim je bila v ljubljanski drami premiera predstave November, že v 90-ih pa ste režirali Mametovi zgodnejši drami Oleanna in Seksualne perverzije v Chicagu. Kaj vas pri besedilih Davida Mameta tako pritegne?

Mamet piše zahtevne dramske partiture. Zahtevne za uprizarjanje. Čeprav je njegov jezik direkten, oster, tudi grob – so dialogi na ravni strukture pisani kot glasba. Govorim o kompoziciji, tempu, ritmih, pavzah, elipsah in tako dalje. Ta način režiserju na videz ne dopušča veliko svobode. Pravim na videz, kajti prav v tem je izziv. Svoboda kot spoznanje nujnosti – heglovsko rečeno. Mamet prenese veliko, ne prenese pa površnosti. Po vsebinski plati postavlja diagnozo in hkrati riše sliko sodobne zahodne družbe. In v tem se mi zdi neizmerno luciden in duhovit.

V vaših dramskih besedilih pogosto prikazujete absurdnost sodobne družbe, izpraznjenost njene vsebine in prevzemanje zunanjih (obrambnih, stereotipnih, kapitalističnih ali medijskih) vzorcev. Pri nekaterih besedilih s pomočjo črnega, absurdnega humorja in ironije, a podoba družbe je prej kritična kot smešna. Bi lahko temu pripisali motiv angažiranosti? Kakšne so vaše želje glede »učinka« dramskih besedil ali njihovih uprizoritev?


Res je: moje gledališče želi biti kritično in angažirano. Če me na eni strani ni nikoli zanimalo komercialno gledališče, me tudi ne zanima povsem hermetično, samozadostno, s seboj in družbo zadovoljno gledališče. Ki ga z veseljem plačuje država, ker je najmanj moteče. A si ne domišljam, da je to, kar počnem, neka objektivna slika sveta. Vse gre skozi mene; tako stvari dobijo svoj smisel. Kaj je sploh umetnost? Če je molitev dialog z Bogom, je umetnost dialog človeka s samim s seboj. Najprej je vedno to. Ni pa nujno samo to.

Vaša komedijska besedila so bodisi črne komedije, absurdne komedije ali komične drame. Osebe so smešne, a nas ne zabavajo, niso tu zaradi smeha samega. Ali kot ste rekli za predstavo Romanca: je duhovita, nikakor pa ni smešna. V kakšno vlogo postavljate humor? Kako ga uporabljate? Kako funkcionira v omenjenih komedijskih žanrih?

Rad hodim po robovih, všeč so mi vmesni prostori, veliko raje jih imam, kot definitivne in deklarativne vzorce. Sploh pa novi teksti – vsaj dobri – ne nastajajo samo po starih matricah, ampak so vedno vpeti v neko sodobnost, v čas, v njegovo avtentično doživljanje. A se tragedije da pisati tako, kot so se pisale nekoč? Najbrž ne. In kaj je s komedijo? Brez dvoma temelji na nekem učinku. Kaj sproža ta učinek? Obstajajo vrhunske teorije o problemu »komičnega učinkovanja« – z vsemi filozofskimi implikacijami. Zase lahko rečem, da relativno dobro poznam zakone komedije – a jih neprestano kršim. Zakoni so v umetnosti zato, da se jih krši.

Kakšne postopke uporabljate za sprožanje humorja? Kdaj je komedija več kot zabava in kje je meja?

Vsako stvar se da v gledališču narediti na dva načina: na zanimiv in na nezanimiv način. In zanimivo je – vsaj zame – večkrat tudi duhovito. Ne zmeraj, a velikokrat. Mametova Romanca je lep primer, kako širiti prostor za dojemanje komedije. Poglejva na primer sijajno Brechtovo repliko: »Kaj je rop banke proti ustanovitvi banke?« Zame je to neskončno duhovito – angažirano in zabavno hkrati. Vedno znova se hahljam, če pomislim na ta stavek. Hkrati pa je postavljen v pravo situacijo: oseba ga izgovori pod vislicami. To je moj tip komedije. Ki hodi po robu, ki odpira širši, globlji kontekst in ni na smrt zaljubljena v takojšnji, instant učinek pri publiki. In v Romanci so zelo podobne replike in situacije. Sicer pa nimam problemov s tem, če se cela dvorana reži na posteljne zmešnjave, lokalne politične aktualizme in podobne štose. Mene pač to dolgočasi; zabavajo me druge stvari.

Na Dnevih komedije in tudi sicer pri nas prevladujejo komedije, ki komičnost uporabljajo zaradi smeha samega, zaradi zabave in sprostitve. Zahtevnejših vrst komedije je manj. Kako vidite slovensko gledališko komedijsko sceno?

Kljub številnim kritikam, ki letijo na Dneve komedije, sem eden izmed tistih, ki ta festival zagovarjajo. Predvsem je treba vedeti, da festival ne more biti boljši kot je aktualna slovenska komedijska produkcija. Mislim, da skušajo v Celju – predvsem skozi selekcijo – v zadnjem času dvigniti nivo razmisleka o komediji; hkrati pa čim manj izgubiti na splošnem komercialnem učinku. Teh stvari se ne da premakniti čez noč. Problema »zabave« pa ne bi želel mistificirati. Mene dobro gledališče vedno na neki način zabava, tudi če je resno: to pomeni, da me intelektualno in čutno vznemiri. Tako, kot me bo na drugi strani predstava, med katero v dvorani trpim in se na smrt dolgočasim, težko prepričala, da gledam nekaj globokega in globokoumnega.

Kako povezujete režijo in pisanje? Praktične odrske izkušnje verjetno pomagajo tudi pri pisanju. Kaj se zgodi, ko režirate lastno besedilo?

Zame sta režija in pisanje povezana, sta dve strani iste medalje; v bistvu gre za celovit, avtorski pogled na teater. In predvsem nisem edini gledališki praktik, ki piše tudi dramatiko – prej nasprotno. Seveda so med pisanjem in režiranjem velike razlike – ni pa razlike med režiranjem svojega ali tujega teksta. Gledališče je avtonomna umetnost in ko prideš pred prazen oder, je potrebno tekst premisliti in osmisliti v tem novem kontekstu. Vseeno, ali je tvoj ali ne. Tekst je črka na papirju; gledališče je prostor in je igralec. Gledališče je čas.

Vaše tekste pogosto uprizarjajo tudi v tujini. Tudi letos bo na Tednu slovenske drame mogoče videti Vladimirja v izvedbi bolgarske Gledališke akademije Ljuben Grojs. Kako prihaja do uprizoritev vaših dramskih besedil v tujini?

Uprizoritev v tujih gledališčih je vse prej kot lahka stvar. Novih – pa tudi starih gledaliških tekstov je ogromno; vsako sezono znova je v igri vse, kar je bilo v zgodovini napisanega za gledališče. Prva stvar je kvaliteten prevod. Pomembne so knjižne in revialne objave v tujini. Ko je bila moja drama objavljena v zelo referenčni dramaturški reviji Dialog, sem imel samo na Poljskem v naslednji sezoni tri premiere v različnih gledališčih. Promocijsko vlogo so v mojem primeru odigrali festivali, kot sta Avignon in Bonner biennale (Neue Stucke aus Europa), kjer sem bil prisoten kot dramatik in režiser. Pomembno je, da uprizoritev vzbudi zanimanje tuje kritike, kot se je to zgodilo z Vladimirjem v Luxemburgu. Ali pa publike; Igro s pari igrajo v Beogradu že peto leto, je uspešnica; to je odprlo pot  v Srbijo in Bosno tudi drugim mojim tekstom. Obstaja pa razlika med Evropo in ZDA. V ZDA ni ničesar brez agentov; v Evropi obstaja neformalna mreža gledaliških ljudi, intendantov, dramaturgov, kritikov in drugih, ki pomembno vplivajo na pretok in informacije o novih gledaliških tekstih.

Kakšne strategije za promocijo slovenskih dramskih tekstov in za povezovanje s tujimi gledališči bi si želeli?


Ta država nima nobene strategije za promocijo slovenskih dramskih tekstov v tujini. Tako kot je nima za promocijo slovenske umetnosti v tujimi sploh. Vse pove podatek, da je bil recimo Vladimir sploh prva slovenska drama v zgodovini, ki je bila profesionalno uprizorjena v tujini v francoskem jeziku. Konec devetdesetih let! Mislim pa, da bo glavna promocija vedno ostala kvaliteta. Je sodobna slovenska dramatika kvalitetna? Je inventivna? Ima potencial, do jo Evropa in svet prepoznata, uprizarjata? In če tega nima, zakaj ne? Na ta vprašanja si je treba odgovoriti zelo iskreno. Kljub vsej očitni diskriminaciji, ki jo prinašata majhnost in odsotnost vsake tradicije uprizarjanja na tujih odrih.

Večkrat pravite, da je potrebno imeti stališče, a da je malo tistih, ki ga zdržijo. Kakšno je to stališče? Kaj naj tekst ali uprizoritev ponudi?

Glede na stanje, v kakršnem je sodobna družba z gledališčem vred, se mi zdi stališče v umetnosti zelo pomembno. Vse postaja vedno bolj relativno, kriteriji izginjajo; lahko je tako, lahko je pa tudi čisto drugače. Vseeno je. Ne gojim upanja, da bi gledališče lahko spremenilo svet, družbo; ne vidim pa tudi nobene potrebe, da bi se jima brez vsake kritične distance podrejalo. Predvsem pa stališče zame pomeni eno stvar: vztrajati na svoji želji. Kajti brez želje ni umetnosti.

Povezavi:

Nika Arhar, SiGledal, 14. 2. 2011
Humor na odru, smeh v dvorani
Nika Arhar, SiGledal, 21. 2. 2011
Humor je kategorija notranje svobode
zbrala Nika Arhar, SiGledal, 9. 3. 2011
To smo mi, 2. del
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 23. 7. 2010
Katja Praznik o sodobnem plesu v pretekli sezoni
Nika Arhar, SiGledal, 9. 5. 2011
Soočanje s sedanjostjo skozi zgodovino