Nika Arhar, SiGledal, 25. 10. 2010

Nagrade 45. Festivala Borštnikovo srečanje

Festival Borštnikovo srečanje se je zaključil z včerajšnjo slavnostno podelitvijo nagrad za režijo, igralske in druge umetniške dosežke po izboru strokovne žirije ter s podelitvijo Borštnikovega prstana in nagrade Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

Slovenski nacionalni gledališki festival je po živahnih desetih dneh, v katerih so se zvrstili številni dogodki – domače in tuje uprizoritve, strokovni pogovori o uprizoritvah, simpoziji o dramaturgiji in interkritiki, bralne uprizoritve antičnih dramskih tekstov ter predstavitve gledališke literature – dočakal svoje sklepno dejanje.


Strokovna žirija, ki jo letos sestavljajo Marko Peljhan (predsednik), Melita Forstnerič Hajnšek, Amelia Kraigher, Katarina Pejović in Tomas Irmer, je v izboru nagrajencev za režijske, igralske in druge umetniške dosežke presojala med dvanajstimi predstavami tekmovalnega programa po izboru selektorja Gregorja Butale: Amado mio (rež. Ivan Peternelj, Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče ŠKUC), Cenci (rež. Diego de Brea, Mestno gledališče ljubljansko), Ko sem bil mrtev (rež. Diego de Brea, SNG Drama Ljubljana), Malomeščanska svatba (rež. Mateja Koležnik, SNG Drama Maribor), Manifest K. (rež. Sebastijan Horvat, E.P.I. Center in Dramsko društvo MUKI), Od blizu (rež. Dino Mustafić, SNG Drama Maribor), Persona (rež. Janez Pipan, Mini teater Ljubljana), Platonov (rež. Vito Taufer, SNG Drama Ljubljana), Pogovori, samogovori (rež. Jaša Jamnik, SNG Nova Gorica), Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! (rež. Oliver Frljić, Slovensko mladinsko gledališče), Zasebno življenje (rež. Ivana Djilas, SNG Drama Ljubljana) in Žabe (rež. Jernej Lorenci, Mestno gledališče Ptuj).

Velika nagrada FBS (Festivala Borštnikovo srečanje) za najboljšo uprizoritev letos ni bila podeljena. V izjavi o programu FBS je strokovna žirija zapisala: »Tekmovalni program z redkimi izjemami predstavlja širok in kvaliteten prerez ustvarjalnih pristopov h gledališkemu mediju, ki je produkcijsko in izvedbeno suveren, vendar mu manjka celostnih pristopov, ki bi bili hkrati profesionalno prebojni in tudi inovativni, da bi lahko komunicirali z občinstvom in prostorom gledališča, ki ni nujno omejen samo na dialog z lastno estetsko zgodovino in kontekstom. Strokovna žirija je v nekaj predstavah prepoznala ta potencial, ki po njenem mnenju, v nobeni izmed predstavljenih produkcij ni bil popolnoma dosežen.«

Ob tem pa strokovna žirija poudarja, da je bilo »v večini produkcij ustvarjenih veliko število izjemnih igralskih dosežkov«.

Borštnikove nagrade strokovne žirije za umetniške dosežke


Nagrado za najboljšo režijo je žirija podelila Ivani Djilas za predstavo Zasebno življenje (SNG Drama Ljubljana). V sicer nevidni, v ozadje umaknjeni režiji je žirija prepoznala »učinkovito, natančno in ritmično usklajeno naracijo in vodenje od prizora do prizora v sozvočju z eliptičnim dramaturškim slogom in s temo krhkosti odnosov v sodobni družbi, ki so osnova Syhinega besedila«, izpostavili pa so tudi sugestivno in inteligentno trpkohumorno podane poetične trenutke našega vsakdana.

Pet enakovrednih igralskih nagrad so prejeli Uroš Fürst za vlogo Lutza (Zasebno življenje, SNG Drama Ljubljana), s katero je po mnenju žirije odlično poosebil sodobnega moškega; Pia Zemljič za vlogo Babice in Evice (Žabe, Mestno gledališče Ptuj), ki v igri izkazuje »številne nianse in intenziven notranji naboj«, med vlogama pa »prehaja subtilno, čisto« ter v svoji igralski drži »stopa v inteligenten dialog z režijo in gledalcem«; Janja Majzelj za vlogo Sestre Alme (Persona, Mini teater Ljubljana), ki se jo je »lotila s čudovitim igralskim razponom: obenem zrela in naivna, svetla in žalostna, polna življenjske radosti in v strahu pred pastmi življenja«, zaradi česar »je Alma nosilec kompleksa pomenov Persone«; Mateja Pucko za vlogo Neveste (Malomeščanska svatba, SNG Maribor), katero zaznamuje »virtuozna igra, vsa navznoter v gesti in mimiki, /ki/ se ne zanaša na preizkušene igralske učinke, ampak išče svoj lasten izraz«; in Jernej Šugman za vlogo Tašče (Ko sem bil mrtev, SNG Drama Ljubljana), ki je »ustvaril virtuozen stil igre in ekspresije, ki se neprestano giblje po zelo ostrem rezilu na meji med banalnostjo in večplastnostjo, ki jo zdržita samo natančna študija in vrhunska disciplina«.

Nagrado za mlado igralko so podelili Evi Kraš, ki je z likom Alice »vzpostavila najbolj berljiv, a izrazito večplasten lik« v interpretaciji, ki »prepričljivo prehaja med ranljivostjo in čutno ter seksualno osvobojenostjo in predstavlja ključno protiutež trem izvrstnim soigralcem« (Od blizu, SNG Drama Maribor); nagrajeni mladi igralec pa je Uroš Kaurin (Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Slovensko mladinsko gledališče), ki se z močno prezenco ter odrsko samozavestjo »v radikalnem samorazgaljajočem prepletu ljubezni in sovraštva, norosti in bolečine drzno spopade s svojo lastno gledališko in človeško reprezentacijo«.

Nagrado za prevod in jezikovno adaptacijo teksta Patricka Marberja Od blizu (Closer) je prejela Tina Mahkota za »avtentičen urbani pogovorni jezik, /ki/ je z živimi dialogi izjemno subtilno uglašen s časom.«

Žirijo je najbolj prepričal celostni prostorski koncept Dragutina Broza v predstavi Od blizu (SNG Drama Maribor), ki »je omogočil sodobno režijo in igralske dosežke, ki so učinkovito razgalili emotivni in travmatski horizont odtujenega subjekta v urbanih razmerjih«.

Za kostumografijo sta bili podeljeni dve nagradi: Leo Kulaš je v predstavi Od Blizu (SNG Drama Maribor) »ustvaril natančen minimalizem v oblikovanju vsakdanjega kostuma, ki v številnih transformacijah postaja pomemben element dramaturške gradnje«; Alan Hranitelj pa je v predstavi Malomeščanska svatba (SNG Drama Maribor) s kostumi pripeljal »poglavitne vizualne označevalce, ki podpirajo psiho-socialno vzpostavitev posameznih likov«, ter z njimi dramsko predlogo v sodelovanju z režijo »pripeljal bližje današnjemu času«.

Nagrado za izjemno kolektivno stvaritev prejme avtorska ekipa predstave Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana, ki je »Kompleksno travmo Jugoslavije in njenega razpada /…/ zaobjel silovito, brez zadržkov in z jasnim namenom raziskovanja provokativnih perspektiv, vendar z občutljivostjo in zapletenostjo subjektivnih pogledov«.

Obrazložitve nagrad

Borštnikov prstan prejel Janez Hočevar - Rifle

Letošnji Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralsko umetnost, je žirija za podelitev Borštnikovega prstana (Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan in Milena Zupančič) podelila Janezu Hočevarju - Rifletu. Mnogostranski igralec, poznan sicer predvsem po svojih komičnih vlogah, se ni nikoli dokončno zapisal enemu samemu žanru. Hočevar je svoje gledališko delo začel po neuspeli maturi kot honorarni usmerjevalec reflektorjev v SNG Drama Ljubljana, kjer je iz ptičje perspektive občudoval delo velikih igralcev tistega časa; šele kasneje je študiral igro na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in se nato zaposlil v ljubljanski Drami. Pri štiriintridesetih letih se je odločil za svobodni poklic. Sodeloval je pri komercialnih projektih, na televiziji, pri radijskih igrah, serijah za odrasle in otroke, v otroških nanizankah, v glasbenem gledališču in pri filmu, v času smučarske evforije pa je s svojim prepoznavnim zaščitnim znakom, črtastim šalom, sodeloval pri žrebanjih Podarim – dobim.  Janez Hočevar je še danes redni profesor za dramsko igro na AGRFT. Da se uvršča med vrhunske slovenske igralce, je dokazal s svojimi številnimi in nepozabnimi kreacijami v gledališču, na filmu, televiziji in radiu. Obvladuje vse zvrsti in žanre ne glede na medij, v katerem nastopa; resda velja za izjemnega komičnega igralca, a z naborom raznovrstnih vlog to podobo tudi ruši.

Dobitnik Borštnikovega prstana - Janez Hočevar

Druge nagrade


Podelili so tudi posebno diplomo FBS, ki sta jo ob letošnjem dosežku ureditve pravno-formalnega statusa festivala prejela ministrica za kulturo Majda Širca in župan Mestne občine Maribor Franc Kangler.

Nagrado za najboljšo uprizoritev sezone 2009/2010 je podelilo tudi Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ki je izbralo predstavo Žabe Gregorja Strniše v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Mestnega gledališča Ptuj. Lorenci je slovensko klasično besedilo uprizoril kot »igro, ki z različnimi uprizoritvenimi prijemi kaže prav na značaj igre same, pri tem pa nenehno zavzema tudi odnos do gledališkega medija«, s čimer gradi postopke, »ki na Strniševo priliko pronicljivo pogledajo z družbenih, identitetnih in značajskih stališč, izhajajočih iz trenutka, ki ga živimo«.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

Povezani dogodki

Lena Gregorčič, SiGledal, 20. 10. 2010
Digitalizacija slovenskega gledališča?
Lena Gregorčič, SiGledal, 12. 10. 2010
Gledališče mora izstopiti iz samoumevnega okvirja!
Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
Festival naj se odpre v svet
Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
45. Borštnikovo srečanje - od začetkov do danes
Nika Leskovšek, SiGledal, 27. 10. 2010
Ob 45-letnici Borštnikovega srečanja