Dramaturški simpozij

Na simpoziju s polnim naslovom »Dramaturgija med realnostjo in vizijo – ključ do ustvarjalnega procesa v gledališču« so sodelovali tako domači (Tatjana Ažman, Tomaž Toporišič, Diana Koloini) kot tuji dramaturgi (Synne K. Behrndt, Regine Elzenheimer, Shelley Orr, Magnus Florin in Ursula Werdenberg), a ne glede na njihovo geografsko izhodišče, starost ali izobrazbo je skupna misel bila, da tako teoretične kot praktične dramaturgije ni mogoče spraviti v strnjeno definicijo, ki bi navadnemu (gledališkemu) laiku povedala, kdo je in kaj dela dramaturg. Gostje so se v veliki meri strinjali, da je dramaturgija v principu (še vedno?) zelo fantomski in paradoksalni poklic, ki mora najprej »soobstajati« v duhu timskega dela, šele nato »obstaja« kot posameznik, kot dramaturg.  

Simpozij je bil razdeljen na tri dele, od katerih je prvi govoril o praktični dramaturgiji na splošno, drugi del se je dotikal morda nekoliko nepoznane glasbene dramaturgije ter njenih specifik, medtem ko je zadnji del izhajal iz izrazito osebnih izkušenj in je še posebej s prispevkom Diane Koloini zadel v srž predstavljenega problema – kaj je vizija/utopija dramaturgije na eni strani in njena realnost na drugi.

Omenjena dramaturginja je 22 let delovanja na področju praktične dramaturgije zamenjala za mesto vodje gledališkega in sodobnoplesnega programa v ljubljanskem Cankarjevem domu in je ob tej priložnosti zapisala 22 misli o dramaturgiji. Čeprav ji je do simpozija uspelo realizirati zgolj 10 misli od 22 obljubljenih, so bile te najbolj udarne, lahko bi rekli celo angažirane, in tiste, ki so se najbolj praktično lotevale realnosti dramaturškega poklica.  

Njena najbolj iskrena misel o dramaturgu, ki je iz obiskovalcev in predavateljev najprej izsilila nasmešek in nato prikimavanje, je bila misel o mladem dramaturgu in mladem igralcu – slednjemu bodo vsi govorili, kako je talentiran in obetaven, a nasprotno dramaturga ne bodo nikoli izpostavili kot obetavnega, talentiranega. Ta položaj si mora izboriti sam, in to je realnost tega poklica.

Zdelo se mi je, da je imel vsak udeleženec svoje bistvo, da je izhajal iz osebne izkušnje in tisto, kar je bilo na to aplicirano, je bilo tudi na nek način realno. A ko so to začeli nadgrajevati v smislu, kako bi to lahko bilo, takrat se je začela vizija, želja … Vsak govornik je imel prisoten element realnega. Tisto, kar bi se mi na simpoziju zdelo vredno izpostaviti, a česar ni bilo, je vprašanje izobrazbe profila dramaturga. Kje je tu realno in kje je tu vizija? Tega vprašanja se niso dotaknili.

Da, slovenski sistem in produkcija dramaturgije. Menim, da je, še posebej z bolonjskim sistemom, dramaturgija vedno bolj prisotna kot interdisciplinarna praksa, a ko se pogovarjam z režiserji, ti pravijo, da si želijo dramaturga, ki je podkovan na nekem specifičnem področju. In sprašujem se, kaj ti dramaturgija kot formalna izobrazba da, to je zame tisto realno vprašanje.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)