Lena Gregorčič, SiGledal, 19. 10. 2010

Tudi kot režiser se počuti odlično

Primož Ekart se na Festivalu Borštnikovo srečanje med drugim predstavlja tudi s predstavo Moskva−Petuški, v kateri igra, a jo hkrati tudi režira.

foto Peter Uhan, borstnikovo.si

Po izobrazbi ste igralec, a vas zadnja leta spoznavamo tudi kot režiserja. Kako se počutite na drugi strani odra?

Ne samo kot igralec, tudi kot režiser se počutim odlično. Pri režiji, vsaj na način, kot jo sam razumem in doživljam, gre za zelo podoben ustvarjalni proces, kot je igralski, s  tem, da žongliraš s precej več žogicami in se trudiš, da bi ostale v zraku. Vse moje režije do zdaj so bile tudi povezane z vlogo producenta, v smislu, da sem želel obravnavati določeno zgodbo, temo, vsebino in svoj odnos do sveta izraziti skozi gledališče. Zato sem se odločil za produkcijo in posledično režijo predstav.

Tudi v predstavi Moskva−Petuški ste se spoprijeli z različnimi vlogami: dramatizacija, režija, igra. Kako je igrati in hkrati režirati, na  nek način »samorežirati se«?

Sam igro doživljam kot avtonomen ustvarjalni delež pri ustvarjanju predstave. Igralec, ki ve, kaj je njegovo delo in ga zna opravljati, se zna vklopiti v kakršenkoli režijski koncept. Ponavadi je problem režiser, ki ne pozna igralskega dela, in zlahka se zgodi, da »ubije« igralčevo ustvarjalnost. Glede na to, da kot »režiser« poznam »igralčevo« delo, pri »samorežiji« nimam velikih težav. Pri Moskva−Petuški se je stvar še dodatno zapletla, saj sem medtem, ko sem igral, spremljal delo soigralcev. Tu je moje igralsko delo trpelo. Ko sem popustil in jim zaupal, je steklo. To je bila zame zelo dobra izkušnja.

V Sovjetski zvezi je bil roman zaradi družbene in politične kritike cenzuriran. Koliko ste to kritiko adaptirali za slovenskega gledalca?

Sedemdeseta leta v Sovjetski zvezi, ko je roman izšel v samozaložbi, in današnji slovenski trenutek sta na nek način neprimerljiva. Nisem želel na silo vleči vzporednic. V predstavi sem z izborom določenih delov romana, oziroma prizorov, želel poudariti intimnejši del junakove zgodbe, njegovo potovanje k nedosegljivemu idealu, ženski, ki jo ljubi.

V predstavi je tudi veliko stika s publiko, kateri govorite »pijanske monologe«. Kako to vpliva na samo izvedbo predstave?

Že ob koncu študija na AGRFT sem se pridružil Gledališču Ane Monro, kjer smo odigrali ogromno uličnih predstav in začeli z impro gledališčem pri nas. To je bila odlična šola za takšne predstave, kot je Moskva−Petuški, kjer je neposreden in zelo bližnji stik z publiko.  Gledalci se odzivajo zelo različno, nekateri se z veseljem predajo igri, drugi so bolj zadržani, nekateri se počutijo ogrožene, saj kar naenkrat niso več v varnem zavetju za četrto steno. Po svoje so vse reakcije dobrodošle, saj me kot igralca prisilijo, da svojo igro ohranjam živo, neposredno, »moment by moment« ('trenutek za trenutkom') in ne morem preklopiti na »avtomatskega pilota«.

Moskva−Petuški je sicer roman ruskega avtorja Venedikta Jerofejeva. Kaj je tisto, kar vas je v njem pritegnilo, da ste dejali: Iz tega bom naredil predstavo!

Monolog iz romana sem izbral že kot del materiala, ki sem ga pripravil za sprejemne izpite na Akademiji, torej me je že takrat navdihoval kot delo, ki se ga da prenesti v drug medij, na oder. Roman ima ogromno plasti, ki so lahko prisotne samo v literarnem delu, in nekaj jih žal pri odrski uprizoritvi moraš zanemariti. Vsaka od teh plasti je inspirativna, lik glavnega junaka, marginalni pesnik in pijanec, pa je v romanu napisan tako zelo scela in deluje kot človek iz mesa in krvi, da sem ga zlahka videl z notranjim pogledom. Takega sem skušal oživiti tudi v uprizoritvi. Upam, da mi je to tudi uspelo.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

Lena Gregorčič, SiGledal, 15. 10. 2010
Kdo koga potrebuje in kdo ne; simpozij o dramaturgiji
Lena Gregorčič, SiGledal, 18. 10. 2010
Amado mio, ljubljeni moj
Lena Gregorčič, SiGledal, 17. 10. 2010
Dramaturški simpozij
Lena Gregorčič, SiGledal, 16. 10. 2010
Mila bo vedno aktualna – govorí o ljubezni
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 10. 2010
Cankarjev Kurent kot sodobni monolog
Lena Gregorčič, SiGledal, 20. 10. 2010
Digitalizacija slovenskega gledališča?
Lena Gregorčič, SiGledal, 30. 8. 2010
V Beogradu so jokali ...
Lena Gregorčič, SiGledal, 24. 8. 2010
Arabska noč po flamsko