Gospa Bovary je lik, ki je v literarnem svetu doživel že veliko število najrazličnejših interpretacij, vendar je najbolj pogosta verjetno ta, da si je Emma Bovary sama kriva za svoj propad, saj je brezplodno sanjarila in brezobzirno varala moža. A v novogoriškem gledališču je izpod rok dramaturga Nebojše Popa Tasića nastala drugačna Emma Bovary. Taka, ki jo po ogledani predstavi težko še naprej zgolj obsojamo.
Motive iz Gospe Bovary je na oder postavila režiserka Yulia Roschina in s tem poskrbela za prvo uprizoritev tega dela na slovenskih odrih. Dogajanje je postavila na mali oder novogoriškega gledališča, kamor je premišljeno postavila tudi gledalce, ki tako postanejo del zgodbe. Ko se zastor zapre, se prostor zoži in gledalec postane vpleten v intimni svet Emme Bovary. Bližina gledalcu omogoči občasni očesni stik z igralci, kar v njem vzbudi občutek, da ga ti svojimi besedami osebno nagovarjajo. Emmino zgodbo tako ne spremljajo več z razumom, temveč s čustvi. Zato jo tudi težje obsojajo, saj jim njena zgodba naenkrat ni več tako tuja.
Gledalca v predstavo vpelje Sandi Pavlin, ki v vlogi župnika doživeto in zgoščeno oriše življenje Emme Bovary. Župnikovo pripovedovanje je ravno toliko dolgo, da bo mogoče kateremu od gledalcev nekoliko popustila koncentracija, a je potrebno, saj nam postavi okvir, na katerega nato gledalec lepi prizore, ki so prikazani na odru. Ostalo igralsko zasedbo dopolnijo Blaž Valič, ki v vlogi lekarnarja poskrbi za bolj racionalen lik; Vito Weis, ki prepričljivo upodobi tako izkušenega Rodolpha kot tudi mlajšega in nežnejšega Leona, ter Gorazd Jakomini, ki v vlogi Charlesa Bovaryja večinoma sede tiho podaja svoje replike in je skozi celotno predstavo bolj v ozadju, kot je bil v ozadju Emminega življenja tudi gospod Bovary.
Vloga Emme zaživi skozi igro Arne Hadžialjević, ki gledalcem skozi svojo mimiko, gibe in besede predstavi drugačno Emmo Bovary. Pred gledalci se prikaže sprva krhka in naivna deklica, ki nato odraste v čutno žensko, polno hrepenenj in želja. Emma, ki jo spoznamo na odru, že od mladih let hrepeni po drugačnem, bolj polnem življenju, a tega nikakor ne more doseči in je zato vedno znova razočarana.
Poleg igralcev ustvarja posebno vzdušje na odru tudi glasba, ki je delo skladatelja Branka Rožmana. Vladimir Hmeljak s tolkali stopnjuje tempo, svoje pa doda tudi koreografija Matjaža Fariča. Scenografija, ki je delo Vasilije Fišer, je sicer minimalistična, a redki rekviziti skupaj z gibi in telesi igralcev dovolj dobro ponazorijo prostore, da bi prebogata scenografija zgolj ovirala povezavo, ki se vzpostavi med gledalci in igralci. Kostumi, ki so tudi delo Vasilije Fišer, so primerni času, v katerem se odvija zgodba gospe Bovary.
Mogoče bo po koncu predstave marsikdo še vedno dojemal Emmo kot neumno žensko, ki si je sama kriva za svoj bridki konec, a pozabljena gotovo še dolgo ne bo. Kot namreč sama izjavi v predstavi, je ubiti ne moremo, saj je nesmrtna.
***
Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.