Neža Šuligoj, 25. 5. 2016

Gospa Bovary 4

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Nebojša Pop-Tasić: Gospa Bovary. Režija Yulia Roschina, SNG Nova Gorica, premiera 15. 4. 2015) – Ubiti me pa ne morete.
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž

Naj za začetek povem, da ne hodim veliko v gledališče, saj me je v preteklosti malo katera predstava navdušila. Za Pop Tasićevo priredbo Gospe Bovary v režiji Yulie Roschine pa moram reči, da me ni pustila prazne.

Kot prvo, ko sem prišla v dvorano, sem bila presenečena, ker so nas gledalce posedli na oder in tako smo uprizoritev gledali z drugega zornega kota. Zdelo se mi je, da smo tudi gledalci vključeni vanjo kot prebivalci, ki opazujemo razburkano življenje Emme.

Emma je bila predstavljena drugače kot v samem romanu. V romanu jo na veliko obsojamo, saj je opisan samo potek njenega življenja, niso pa opisane tudi njene misli, ki bi nam pomagale pri razumevanju njenih dejanj. V tej uprizoritvi je bila Emma predstavljena bolj intimno, povedane so bile tudi njene misli, zato sem lažje razumela njene odločitve, ki jih prej v romanu nisem.

Gospa Bovary je bila v tej gledališki igri predstavljena skozi odnos do njenih moških. Bila je naučena, da je edini pravi moški Jezus, ampak je hrepenela po nečem več. Hrepenela je po princu na konju, ki so jih predstavljali Charles kot njen mož ter Leon in Rodolphe kot ljubimca. Z Rodolphom sta imela zelo razburkan in strasten odnos, njen odnos z Leonom pa je bil prikazan kot svežina pomladi. Vsa ta leta je Charlesa zapostavljala in se oddaljevala od njega, ker z njim ni bila srečna.

Najprej bi rada pohvalila izvirnost, ker so iste igralce večkrat porabili, npr. Sandi Pavlin – župnik, Emmin oče, profesor; Vito Weis – Leon, Rodolphe, tako ni bilo »odvečnih« igralcev na odru, vseeno pa se je z lahkoto dalo slediti zgodbi.

Scenografija je bila premišljeno postavljena, saj se je prostor spreminjal in vsi predmeti, ki so bili na odru, so jih igralci med igro premikali in uporabili (miza, klop, rdeča preproga … ). Kostumi in maska, rekviziti ter pohištvo, so bili skladni s časom, ko je roman Emme Bovary nastal, zato so nas igralci z lahkoto popeljali v takratni čas. Pohvalila bi delo skladatelja, ki je igro popestril z glasbenimi vložki in tako še bolj pritegnil nas, gledalce. Moje mnenje je, da je vse gladko potekalo in ustvarjalo ritem igri, tako da smo gledalci z lahkoto sledili. Kljub temu, da je Sandi Pavlin pozabil del besedila, je bila šepetalka posrečeno vključena, ker je bilo slišati, kot da mu misli bere nekdo iz občinstva in mu pomaga pri izbiri besed.

Igralsko je izstopala Arna Hadžialjević v vlogi Emme, pohvalila bi njene gibe, mimiko obraza in njen prodoren pogled, ko na začetku igre gleda vsakega gledalca posebej za nekaj sekund direktno v oči. Takrat sem dobila občutek, da mi gleda na dno moje duše in da me prebira s pogledom. Menim, da ji je bila vloga Emme Bovary pisana na kožo. Tudi ostali igralci so se dobro odrezali, sploh Sandi Pavlin in Vito Weis, saj sta igrala več različnih vlog. Vito Weis je bil kot Leon prestrašen zaljubljenec, kot Rodolphe pa strasten ljubimec, med seboj sta se karakterno razlikovala. Charlesova funkcija v uprizoritvi je bila ta, da je bil tam samo zato, da je bil tam, bil je brezvoljen, brezbrižen, marioneta drugih, ampak verjamem, da je Gorazd Jakomini odigral to, kar mu je naročil režiser. Prisrčen se mi je zdel na začetku igre, ko je sedel sredi prostora na majhni pručki kot »kup nesreče«.

Najbolj se mi je vtisnil v spomin prizor Emme in Leona v kočiji. Kljub temu, da kočija ni bila fizično na odru in da v uprizoritvi ni bilo fizične intimnosti, sta Arna in Vito to intimnost predstavila z njuno igro – vrtenje drug ob drugem na sredini odra, njun dialog, izmenjava besed in preplet mikrofonov. Prizor je bil intimen, čudovito sta prikazala njuno zaljubljenost in Emmin »padec« z Leonom.

Omenila bi še ples in Emmino sanjarjenje o bogatem življenju. Videlo se je hrepenenje in iskrice v očeh igralke, ki si je v vlogi Emme zase želela bolj zanimivo življenje, kot ga je imela s Charlesom. Ko pa je Charles Emmo odpeljal v gledališče, da bi jo po Rodolphovi zapustitvi razvedril, se nam je odprl nek nov, prej nepoznan prostor, neka nova dimenzija, saj sta Charles in Emma gledala nas gledalce na odru, bili smo kot del uprizoritve. To se mi je zdelo premišljeno, saj smo se tako tudi gledalci počutili pomembne.

Uprizoritev Emme Bovary je potekala gladko, prehodi med dejanji so bili blagi, tako da sem kot gledalka ves čas vedela, kaj gledam. Na začetku, ko je Sandi Pavlin imel uvod, da nas je pripravil na predstavo, sicer nisem vedela, kaj naj pričakujem, ampak na koncu sem bila pozitivno presenečena nad celotno predstavo in igro vsakega posameznika posebej. Mislim, da je k uspehu predstave najbolj pripomoglo to, da smo bili gledalci na odru in s tem del uprizoritve. Tako je tudi dobila intimnost, gledalci pa smo bili bolj direktno nagovorjeni.

***

Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.

 

SNG Nova Gorica, Gospa Bovary, Yulia Roschina, Nebojša Pop Tasić

Povezani dogodki

Lara Brankovič, 24. 5. 2016
Gospa Bovary 1
Anej Žagar, 25. 5. 2016
Gospa Bovary 5
Maja Orel, 24. 5. 2016
Gospa Bovary 2
Kaja Sever, 24. 5. 2016
Gospa Bovary 3
Heidi Vrčon, 26. 5. 2016
Gospa Bovary 6
Adrijana Berlot, 3. 6. 2016
Gospa Bovary 7