Adrijana Berlot, 3. 6. 2016

Gospa Bovary 7

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Nebojša Pop-Tasić: Gospa Bovary. Režija Yulia Roschina, SNG Nova Gorica, premiera 15. 4. 2015) – Nič ni tako, kot se zdi.
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž

Ob misli na Emmo Bovary le redki ne pomislijo na prešuštnico, slabo mati in še slabšo ženo. To splošno oznako vsem znane protagonistke, če ne kar antagonistke Flaubertovega romana Gospa Bovary je v soboto, 16. 4. 2016, na odru novogoriškega SNG izvrstno predstavil Sandi Pavlin v vlogi župnika z začetnim monologom, ki je vsem osvežil zgodbo o Emmi Bovary, ki jo vsi poznamo, razumejo pa jo le redki.

Začetni monolog ni izdal silovitega tempa predstave, ki sta jo pripravila režiserka Yulie Roschina in dramaturg Nebojša Pop Tasić, ter so približala gledalcem, na način, ki je bil vsaj meni tuj in nadvse zanimiv. Predstava je bila nekaj posebnega iz več različnih vidikov, gledalci smo bili na odru in tako vključleni v predstavo in Emmi intimni svet, prav tako pa se je predstava osredotočala na dojemanje, razmišljanje in doživljanje glavne junakinje Emme, v vlogi katere je blestela Arna Hadžialjević. Usodne moške njenega življenja so uprizorili Gorazd Jakomini (Charles), Vito Weis (Leon, Rodolphe) in Blaž Valič (lekarnar), prav tako pa je močan pečat pustil tudi Sandi Pavlin kot župnik in nekakšen posrednik med Emmo in občinstvom, čeprav zaradi dejanske bližine igralcev in občinstva, ter vezi, ki jo igralska zasedba stkala z vsakim gledalcem posebej, tako posredovanje skoraj ni bilo potrebno.

Po začetnem monologu, ki je dajal vtis, da bo predstava počasna in bolj polna besed kot dejanj, se je dogajanje hitro razživelo, in dogodki Emminega življenja so se vrstili eden za drugim, hitro, silovito in doživeto. Scena je bila preprosta, igralska zasedba je bila oblečena v kostume kostumografinje Vasilije Fišer, ki je odlično ujela esenco meščanskega sloja 19. stoletja, za glasbene in zvočne vložke pa je poskrbe Vladimir Hmeljak, ki je izvrstno zaokrožil celotno predstavo. Gibi, mimike, ples, domišljeni rekviziti in odlična uigranost igralske zasedbe so nas popeljali v svet Emme Bovary  in nam predstavili njeno plat zgodbe, tisto plat, ki je ostala na straneh Flaubertovega romana nepojasnjena. Spoznamo njeno hrepenenje, njeno trpljenje in njeno čustvovanje, kar pojasni njena dejanja in mislim da v večini gledalcev za vedno spremeni dojemanje te tragične junakinje. Svet namreč ni črn ali bel. Vsak zakaj ima svoj zato in ta predstava je ponudila izvrsten vpogled v človeško psiho, v boje, ki jih vsakodnevno bijemo sami s seboj in z svetom, ki brez pomislekov obsoja.

Ob koncu predstave se osmisli začetni monolog, ki vzpostavlja neko ravnovesje med zunanjim svetom in svetom Emme Bovary. Župnik na začetku recitira mnenje kritičnega sveta, celotna predstava ki sledi pa gledalca povabi v Emmin svet in vsakemu posamezniku dovoljuje, da se poglobi v trpečo junakinjo in ustvari svoje mnenje o odločitvah in dejanjih, ki jih je sprejela. Po mojem mnenju dobra predstava gledalca ne pusti hladnega in mu pusti ogromno vprašanj odprtih za premlevanje in ta predstava je bila zagotovo odlična.

***

Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.

Povezani dogodki

Heidi Vrčon, 26. 5. 2016
Gospa Bovary 6
Neža Šuligoj, 25. 5. 2016
Gospa Bovary 4
Anej Žagar, 25. 5. 2016
Gospa Bovary 5
Maja Orel, 24. 5. 2016
Gospa Bovary 2
Kaja Sever, 24. 5. 2016
Gospa Bovary 3
Lara Brankovič, 24. 5. 2016
Gospa Bovary 1