Manica Špendal, 19. 5. 2017

Dmitrij Šostakovič: Lady Macbeth Mcenskega okraja

Opera in balet SNG Maribor, Dmitrij Šostakovič LADY MACBETH MCENSKEGA OKRAJA, režija Gabor Tompa, premiera 19. maj 2017.
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Dmitrij Šostakovič (1906–1975) sodi poleg Sergeja Prokofjeva in Igorja Stravinskega med najvidnejše ruske oziroma nekdanje sovjetske skladatelje 20. stoletja. Slogovno je izhajal iz poznega 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja ter treh predstavnikov ruske peterice –  Musorgskega, Borodina in Rimskega - Korsakova – pa tudi Čajkovskega, Tanjejeva in Skrjabina. Do leta 1927 se je navduševal nad določenimi, tedaj radikalnimi spodbudami zahodnoevropske glasbe, ki pa jih je pozneje v skladu z načeli socialističnega realizma moral opustiti. Še posebej v simfoničnem žanru je bil sprejemljiv tudi za vplive Gustava Mahlerja in Antona Brucknerja. Šostakovičev skladateljski opus je zelo bogat in raznovrsten, saj ga sestavljajo tako instrumentalne kot vokalne skladbe različnih žanrov, glasbenogledališka dela in glasba za film. Med instrumentalnimi kompozicijami zavzema v njegovem opusu – poleg klavirskih in komornih del ter koncertov – osrednje mesto petnajst simfonij.

Šostakovič se je na začetku svoje glasbene poti uveljavil kot pianistični virtuoz1, kot skladatelj pa je zaslovel že s svojo prvo simfonijo v f-molu (op. 10), s katero je pri 19 letih zaključil leningrajski Glasbeni konservatorij in je bila izvedena že leta 1925 v Leningradu (današnji Sankt Peterburg). Simfonijo so kmalu zatem uvrstili v koncertne sporede tudi takratni najvidnejši dirigenti svetovnega formata, kot sta bila Bruno Walter in Leopold Stokowski. Tudi v svojih poznejših simfonijah uporablja Šostakovič tradicionalno obliko klasične simfonije, vendar pa vselej ne sledi pravilom sonatne oblike oziroma sonatnega cikla. Šostakovič je zelo rad posegal po polifonih glasbenih oblikah (tako v simfonijah in tudi v operah), zlasti po passacaglii in prostem fugatu, v harmonskem stavku pa ostaja po večini v mejah razširjene tonalnosti. Bogat je tudi Šostakovičev vokalni opus, v katerem najdemo več zborovskih skladb, samospevov, kantat, oratorijev in različne glasbenogledališke zvrsti – opere, operete in balete (Zlati vek, Puščica, Bistri potok), ustvaril pa je tudi kar 35 izvirnih glasbenih partitur za film.

V obsežnem Šostakovičevem opusu so glasbenogledališke zvrsti, zlasti opere, skromneje zastopane. H komponiranju opere so Šostakoviča spodbudila dela Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, najprej njegova druga komedija Ženitev, vendar pa opere ni končal, in tako so ostali zgolj fragmenti. Drugo Gogoljevo delo, ki ga je pritegnilo k pisanju opere v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja, je bila komedija Kvartopirci, a je tudi ta ostala nedokončana. Za to komedijo se je po Šostakovičevi smrti zavzel in jo dokončal njegov učenec Krzysztof Meyer, prvič pa so jo izvedli leta 1983 v operni hiši v Wuppertalu. Gogolj je bil tudi avtor besedilne predloge Šostakovičeve tretje in prve dokončane satirične opere Nos. Kar je Šostakoviča pri Gogolju še posebej fasciniralo, je bila pisateljeva specifična realistična usmerjenost, ali kot je zapisal Gogolj sam: »Treba je izpostaviti banalnost življenja … izrisati banalnost človeka tako močno, da bi vse to, kar se dozdeva kot nepomembno in kar se odmika kritiki, postalo pomembno.« Šostakovič je v svoji prvi dokončani operi Nos, komponirani po istoimenski Gogoljevi groteskni satiri, poskušal to »banalnost« v glasbi tudi prikazati, za kar so ga takoj uvrstili med avantgardiste 20. stoletja.

Leta 1930 je Šostakovič skupaj z mladim pisateljem in dramaturgom Aleksandrom Germanovičem Prejsom napisal libreto za opero Lady Macbeth Mcenskega okraja (Леди Макбет Мценского уезда). V vsebini te, svoje druge dokončane opere se je v glavnem oprl na povest Nikolaja Semjonoviča Leskova. Slednjega so na začetku 20. stoletja uvrstili med najvidnejše ruske literate, kot so bili tudi Tolstoj, Gogolj, Turgenjev in Gončarov. Opero so prvič izvedli 22. januarja 1934 v Leningradu (Sankt Peterburgu) v Malem opernem gledališču (današnjem Mihajlovskem gledališču). Januarska izvedba opere leta 1936, ki se je je udeležil (in predčasno zapustil) Stalin, je postala politični problem, ker je v časopisu Pravda izšel razvpiti članek Zmešnjava namesto glasbe, v katerem so kritizirali Šostakovičevo glasbo, češ da je »v nasprotju s socialističnim realizmom«, h kateremu je težila stalinistična kulturna politika, zato so jo nemudoma umaknili z repertoarjev več gledališč. Šostakovič je skoraj tri desetletja pozneje opero predelal in spremenil njen naslov. Leta 1962 jo je v Moskvi izdal v novi različici kot Katerina Izmajlova.

Vsebinska podstat opere je povest Lady Macbeth Mcenskega okraja iz leta 1865, v kateri Leskov prikazuje žensko (Katerino Lvovno Izmajlovo), ki se na smrt dolgočasi v neprijetnem okolju in je nesrečna v zakonu brez ljubezni. Iz strasti do lahkoživega moškega (delavca Sergeja) Katerina zagreši več umorov, zaradi dokazanih zločinov pa je obsojena na zapor s prisilnim delom v Sibiriji. Na poti med deportacijo Katerina odkrije, da jo je njen ljubimec Sergej, s katerim se je poročila po smrti svojega prvega moža Zinovije, prevaral in izkoristil, da bi si pridobil naklonjenost mlade zapornice Sonjetke. Katerina sklene, da se bo maščevala ženski, ki ji je speljala moža, zato jo ob ugodnem trenutku zagrabi in se skupaj z njo vrže v ledeno mrzlo reko, kjer obe utoneta. In kaj ima mlada in v zakotni provinci caristične Rusije (za časa Aleksandra I.) živeča žena trgovca pravzaprav skupnega z Lady Macbeth? Obe zaznamuje slaba vest, ker sta za svoja moža šli »preko trupel«. Potem ko je Katerina najprej umorila svojega tasta Borisa Timofejeviča Izmajlova, tako da mu je natrosila strup za podgane v večerjo, je s pomočjo ljubimca Sergeja zadavila soproga Zinovija Borisoviča Izmajlova, da bi se lahko poročila s Sergejem, domnevno »ljubeznijo svojega življenja«.

Šostakovič je vsebinsko predelal in spremenil nekaj odlomkov Leskovove povesti. Glavne junakinje Katerine tako ni predstavil kot hladnokrvne morilke, ampak predvsem kot ranljivo in obenem tudi ambiciozno žensko, ki zgolj stremi po uresničitvi svojih hotenj, čeprav se naposled pokesa svojih »grehov«. O tem je zapisal: »K moji nalogi sodi, da Katerino očistim in naredim iz nje pozitivno osebo. Iz Katerine Lvovne želim torej narediti dobrega človeka, ki bo pri publiki vzbudil sočutje.« Pokvarjenost sveta, v katerem živi Katerina, je pri Šostakoviču z drznimi glasbenimi gestami še bolj poudarjena kot pri Leskovu, zato lahko upravičeno trdimo, da Šostakovič s pomočjo grotesknega glasbenega okolja »relativizira« Katerinino krivdo. »Njegova« Katerina se upira zatohli, okosteneli surovosti svoje okolice, obenem pa je izpostavljena ponižanju, šovinizmu, mizoginiji in vsiljivosti despotskega tasta Borisa, ki bi jo za potešitev lastne spolne sle bil pripravljen tudi posiliti. Za Šostakoviča je bila pomembna predvsem pripovedna distanca Leskova, ki je vsem predhodnim dogodkom dala ambivalenten značaj, prav to ambivalentnost pa je skladatelj v glasbi realiziral s slogovno heterogenostjo, torej s tesnim prepletanjem naturalističnih in ekspresionističnih prvin (tonalnih, atonalnih in politonalnih mest), ter s tehniko kolaža.

Simfonično zasnovani orkestrski part zaznamujejo nekoliko daljše melodije, v katerih prihajajo do izraza posebne zvočne barve in oblike. Vrhunec pomeni passacaglia (II/1) z enajstimi kontrapunktičnimi variacijami nad basovsko temo, pri čemer postane zadnji kontrapunkt motiv naslednje ljubezenske scene. Ob prihodu Borisa nastopi tema v fagotu – nizek inštrument naj bi tudi sicer simboliziral starca, ki ljubosumno varuje svoje premoženje. Šostakovič z glasbo Sergeja ne parodira pretirano, ampak ga bolj okarakterizira kot razuzdanega in koristoljubnega povzpetnika, ki se mora vsakokrat prilagoditi novemu gospodarju. Iz liričnih ekspresij v Katerininih monologih Šostakovič izrisuje sočutje do njenih zločinov, storjenih iz ljubezni, kakor tudi do vseh obsojenih v sibirskem ujetništvu.

Leningrajska praizvedba Lady Macbeth Mcenskega okraja 22. januarja 1934 je pod dirigentskim vodstvom Samuila Samosuda in v interpretaciji sopranistke Agripine Ivanovne Sokolove dosegla velik uspeh. Tako pri publiki kot kritiki je naletela na ugoden odziv, sledile pa so prav tako uspešne izvedbe tudi v Zürichu, drugih večjih evropskih mestih in v Združenih državah Amerike. Kot že omenjeno, je Šostakovič leta 1962 opero ponovno nekoliko predelal. Pri tem je natančneje oblikoval posamezne like in poudaril njihove značajske značilnosti, deloma pa je spremenil tudi inštrumentacijo in nekatera mesta v pevskih partih. Prav tako je skomponiral dve novi medigri (intermezza) med prvim in drugim prizorom iz prvega dejanja ter med sedmim in osmim prizorom v tretjem dejanju. Novo različico opere so prvič izvedli 26. decembra v Glasbenem gledališču Konstantina Stanislavskega in Vladimirja Nemiroviča - Dančenka v Moskvi. Vodja glasbenega študija je bil dirigent Genadij Provatorov, vlogo Katerine pa je poustvarila sopranistka Eleonora Andrejeva.

Po besedah trenutno vodilne interpretke Katerine, nizozemske sopranistke Eva-Marie Westbroek, ki je letos v tej naslovni vlogi nastopila v Dunajski državni operi (v režiji Matthiasa Hartmanna iz leta 2009), pela pa jo je tudi na drugih opernih odrih, denimo v Nizozemski nacionalni operi v Amsterdamu, je »Šostakovičeva Lady Macbeth iz Mcenska ena najlepših oper nasploh«. Tudi če je opera, kot ugotavlja Westbroekova, na začetku morda težje razumljiva, pa poslušalca vse do konca drži v napetosti in ga priteguje, predvsem zaradi »močne glasbe«. Po njenem mnenju je tudi presenetljivo, kako je Šostakovič glasbeno začutil in izrisal lik Katerine, tako da lahko bolje razumemo, kaj jo je vodilo do tako strašnih zločinov. O skladateljevem tankočutnem glasbenem oblikovanju je pevka še dejala: »Bil je še zelo mlad, ko je to opero komponiral, in vendar je imel velik vpogled v žensko psiho. Lahko sem le presenečena nad tolikšno genialnostjo.«

Zanimiva je podobnost med tremi znanimi protagonistkami iz operne literature – Medejo, Katjo Kabanovo in Katerino. Poleg specifične karakterne temačnosti in občutka bivanjske brezizhodnosti – vsem trem ženskim likom je bilo odločanje o lastnem življenju onemogočeno ali vsaj močno oteženo s strani okolja – jih preveva občutek nemoči in odtujenosti do okolja, ki jih zatira in ponižuje. Poskus rešitve teh skrajnih življenjskih razmer se konča z obupom, kljub temu pa ostajajo pomenljive razlike. Katerina se ne ustraši, da bi iz ljubezni do Sergeja zagrešila tri umore. Katja Kabanova se – nasprotno – ne more sprijazniti s svojo krivdo zaradi prevare svojega moža in se vrže v Volgo. Medeja se čuti prevarana od moža Jazona, odrečejo pa se ji celo otroci. Medeja tako ne umori le tekmice Kreuse, ampak tudi svoje otroke.

Na slovenskih tleh je bila Šostakovičeva opera Lady Macbeth Mcenskega okraja prvič uprizorjena že dve leti po praizvedbi, 12. februarja 1936, v ljubljanski Operi v slovenskem prevodu Nika Štritofa. Opero Katarina Izmajlova (s podnaslovom Lady Macbeth iz Mcenska) so uprizorili na predlog skladatelja in dirigenta Mirka Poliča, ki je bil tudi glasbeni vodja predstav. Režijsko zasnovo je izdelal Osip Šest, scenografijo pa Ernest Franz. Glavne vloge so interpretirali Robert Primožič (Boris Timofejevič Izmajlov), Stjepan Marčec (Zinovij Borisovič Izmajlov), Olga Oljdekopova (Katerina Lvovna Izmajlova) in Josip Gostič (Sergej). Prva slovenska produkcija te opere je bila izvedena osemkrat. Drugič so Lady Macbeth uprizorili v Ljubljani šele čez 34 let, tj. v sezoni 1970/1971. Premiera nove produkcije je bila 8. oktobra 1970, sledilo je še 18 ponovitev. Predlog za drugo uprizoritev je dal takratni ravnatelj ljubljanske Opere Demetrij Žebre, a ga je prehitela smrt, in tako je glasbeno izvedbo predstav vodil dirigent Ciril Cvetko. Režiser predstave je bil Hinko Leskovšek, scenograf Maks Kavčič, kostumografka Mija Jarc, zbor pa je vodil Jože Hanc. Posamezne vloge so oblikovali Dragiša Ognjanović (Boris), Rajko Koritnik (Zinovij), Vilma Bukovec (Katerina) in Rudolf Francl (Sergej).

Opombe

1 Šostakovič se je leta 1927 udeležil prvega mednarodnega pianističnega tekmovanja Frédérica Chopina v Varšavi, kjer je prejel posebno priznanje.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)