Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 6. 2013

Anja Golob: »Izrazite težave imam z industrijsko marmelado«

Sredi tedna smo in nadaljujemo z nizom pogovorov z našimi aktivnimi in pišočimi gledališkimi kritiki. Sprašujemo se o pomenu kritike nekoč in danes in o poteh, ki so naše sogovornike pripeljale do tega poklica. Tokrat gostimo Anjo Golob, s katero smo se pogovarjali preko elektronske pošte, saj je ravno v teh dneh rezidenčna gostja na Dunaju. Poleg tega, da je gledališka kritičarka in publicistka, je še vse kaj drugega. Je filozofinja in literarna komparativistka, je pesnica (izdala je samostojno pesniško zbirki V roki), je dramaturginja in ukvarja se s fotografijo. Vse pod streho samozaposlene na področju kulture.

Anja Golob/ foto G. Schwindt

S pisanjem kritik se ukvarjate že kar nekaj let (če sem prav preštela, okoli petnajst). Poleg tega ste še dramaturginja, pesnica, amaterska fotografinja. Kaj je bilo prej? V tem kompletu se zdi kritiško pisanje še najmanj ustvarjalno in umetniško. Je kritika bolj v službi novinarstva ali umetnosti?

Računala sem, da sva šli, ko sem objavila »Rože za Elzo«, s kritiko dokončno narazen, da je ta romanca končana. Zdaj kaže na še eno zgodbo z zarečenim kruhom, koliko bo tragedija in koliko farsa, bomo pa še videli. Pred kratkim sem se vrnila v Ljubljano, ugotavljam, da so šle stvari v času, ko sem spričo drugega dela pisala kritike bolj sporadično, samo na slabše: honorarji so še bolj v riti, prostora v medijih je še manj, še bolj se zdi, da je kritika absolutno nepotrebna, posledično je padla kvaliteta ... idealne razmere, skratka, za nov, svež zagon. Dejstvo namreč ostaja: če naj imajo možgani smisel, je kritika nujna, kakor je nujno gledališče. V bistvu je še najmanj nujna za pisca, mnogo bolj neobhodna se mi zdi za ustvarjalce teatra, za teater sam, za publiko, nikakor nazadnje pa tudi za same medije. Kritika med drugim vzgaja okus, refleksijo, presojo, vzpodbuja in trenira debato, poziva k aktivni udeležbi v življenju, razširja obzorja, zato je krvavo potrebna vobče, kot element širšega diskurza o svetu. 

Vsa ta leta pišete za dnevnik Večer, koliko se je v teh letih pomen in posledično prostor, odmerjen kritiki, povečal/zmanjšal? (Kaj to pomeni?)

Hvala za to vprašanje. Izrazito krčenje sredstev in prostora oziroma časa, namenjenega kulturi nasploh – in kritiki še toliko bolj, ker je pač zahtevna zvrst – že ima drastične posledice za družbo kot tako. Primerov je nešteto. Ta družba je bila svoj čas ponosna, da so ustavo samostojne države snovali pisatelji. Zdaj prevladuje stališče z internetnih forumov o zajedalcih, ki naj se, se opravičujem, ker zgolj po spominu povzemam gospoda Plestenjaka, »skinejo z državne sise«, in naredijo kaj, kar se bo prodajalo. Brizgalna brizga se nedvomno super prodaja, a narod gasilskih veselic bo najbrž težko dal od sebe Shakespeara, Teslo, Kieslowskega ali Hegla. Strašna žalitev, biti oklican za »bečkega konjušara«, vse je bilo na nogah, a vprašam vas, čemu se čudimo? To je licemerno. Kot družba toleriramo odvratno poniževalen odnos do kulture in do umetnosti, ukinjanje samostojnega ministrstva, nižanje sredstev, krčenje programov, zasmehovanje umetnikov in njihovo životarjenje v obupnih razmerah, potem pa se čudimo omenjeni primerjavi? Zanimivo. No, a dokler bo ta družba mislila, da je v boju zoper neoliberalno poneumljanje dovolj tu in tam gostiti v pogovornih oddajah kako natupirano gospo, ki malo (a ne preveč, bolj tako, za špas) pobenti čez vzgojenost naše neperspektivne mladeži, se o tem sploh nima smisla pogovarjati. Dokler bo edino zveličavno merilo denar in edino relevantno vprašanje, ali se stvar izplača, in to takoj, denar na mizo, težko sploh začnemo relevantno debato.

Kritik – poklic, funkcija, hobi, poslanstvo, kaj drugega?

Za utvare sem prestara, se bojim – poklic, seveda.

Kaj je v vašem delu kritičarke najbolj kreativnega?

Hm, to je povsem odvisno od pojmovanja pojma »kreativno«.

Koliko pa je v vašem pisanju kritik užitka, iz česa izhaja? (teorije, (de)kodiranja predstave, ljubezni do gledališča, pozicije moči … )

Biti gledališki kritik je v tem času in tukaj nekako podobna norost kot biti pesnik – biti oboje hkrati pa je že te vrste kretenizem, ob katerem se tehnica lahko nagne bodisi na možgansko diagnostiko bodisi na status »über-kul«. Hočem reči, da tu veliko drugega ne preostane – to je taka »n'č ne štekam, ampak zihr je kul« pozicija, ne? Za pristanek pa se seveda ne ve, kdaj in kak bo. Gojc ima v Domovina, ljubezen moja sijajen verz: »Če me že morte met za budalo, me mejte vsaj za budalo s pedigrejem.« O užitku se bom tu iz raznih razlogov raje vzdržala ugibati. Pozicija moči? Lepo vas prosim. Zame je kritika delo, ki ga opravljam s strastjo do teatra na eni in do pisanja na drugi strani. Vznemirja me. Poleg tega gre za eno redkih področij delovanja, kjer stopnja senzibilnosti, ki jo moja mama sijajno povzame v definiciji »tak ko jajčka«, dejansko predstavlja prednost.

Ker se bolj malokrat na drugi strani vprašanj znajdejo slovenski kritiki, me vseeno zanima, kako se postane gledališki kritik? (študirali ste primerjalno književnost in filozofijo). Najbrž kritik ne postaneš čez noč, ampak gre za proces, za neko zorenje sposobnosti presoje, strokovnega pogleda.

Rabiš koga, ki te okuži z gledališčem. Par ljubih dramskih avtorjev in njihovih del, Lado Kralj dva do trikrat na teden, Metka Zobec in GILŠ vsak vikend, dobrohotnost ljudi na vratih v nekaterih teatrih, na primer.  Nujno je veliko vaje, stik z materijo ter hkratno študiranje teorije. Nujno je videti čim več, tudi stvari, ki morda niso najbolj tvoja »šal'ca čaja«, zato brez vsaj konkretne »zacopanosti« v teater ne gre. Treba je znati in hoteti pisati, potrebni sta sposobnost argumentiranja in kritičnost do samega sebe. Pomagata sovji bioritem in ne prenežna zadnjica.

Je to, da ste tudi dramaturginja, torej imate z gledališčem tudi praktičen odnos, prednost, ali pa v nekem trenutku predstavlja (psihološko) oviro 'sproščenemu' pisanju, v smislu, da se komu ne bi zamerili, ker je vaš prijatelj ali bi si z zapisom morebiti zaprli vrata za potencialno sodelovanje?

Poznati gledališče s čim več plati je zame pri pisanju absolutno nujno in hvaležna sem za te izkušnje, ker bistveno spreminjajo moj pogled na uprizoritveno umetnost kot tako ter mi pomagajo videti stvari širše in bolj zaokroženo, s čimer se moja pisava spreminja. Ko pišem kritiko, sledim uprizoritvi, njenemu plastenju, odnosu do literarne predloge, kadar ta obstaja, premalo pa sem se prej ukvarjala z drugim delom, s samim procesom ugledališčevanja. Zdaj to razumem bolje, se mi zdi, no, vsekakor posvečam temu delu večjo pozornost. Bolje tudi razumem, kam spada kritika v celotnem procesu nastajanja neke predstave, spričo česar le še toliko bolj goreče zastopam stališče, da je absolutno nujna.  

V kolikšni meri je pri pisanju kritik prisoten občutek odgovornosti in v kolikšni meri to kritično misel hromi?

Bilo bi nespoštljivo, po moje celo žaljivo, če bi ustvarjalce, o katerih delu pišem, obravnavala kakorkoli drugače kot razumne odrasle osebe. Razčistimo osnove: gledališka kritika ni uperjena na osebo oziroma zasebno, njen predmet je delo, javno, profesionalno. Razumem, da je delo v teatru specifično, da se ustvarjalcev intimno tiče, da vložijo vanj del sebe in so posledično za kritiko bolj dojemljivi, a kritika po moje ni niti »štof« za masturbacije niti udarec v pleksus. Je s strokovnim znanjem in izkušnjami ter stotinami videnih predstav podložen tekst o tem, kako je nek kritik videl neko uprizoritev. Ni objektivna, ker ne more biti, ni je pisal ljubi bog, karkoli je že to, temveč nek človek, grbast, trobast – ali kar oboje. Nekateri kritiki so subtilni, drugi so bukovi, kaj naj. Spremljaš njih opus, kakor spremljaš opus umetnikov, in se jih učiš brati in razumeti, kar pišejo. 
Kar se tiče mene in mojega pisanja, lahko mirno zatrdim, da me igrice in (pasivna) agresija absolutno ne zanimajo, da bom, ko bom imela občutek, da v svojem pisanju nisem več konstruktivna, nehala, da moj namen nikdar in nikoli ni prizadeti ali užaliti. Imam par pravil, ki se jih držim: k delu pristopam absolutno iskreno, napišem zgolj, kar lahko argumentiram, ko delam, nimam prijateljev. Poleg tega pa je kritika vsaj toliko kot ustvarjalcem predstave namenjena tudi v informacijo gledalcem in je novinarska zvrst, ne podzvrst psihodrame. 

Se kdaj naveličate gledališkega sveta in pisanja o njem? Je postalo pisanje kdaj rutina in kako vedno znova ohranjate čudenje in zanimanje za gledališče (in ples)?

Povsod pridejo »žute minute«, ampak načeloma ne. Me pa izjemno jezi, da s tem, kar delam, ne morem dostojno preživeti. Zdi se mi nepošteno. Imam sošolce iz srednje šole, denimo, ki so izbrali druge poti. Nekateri so ekonomisti, drugi so pravniki, zdravniki, arhitekti, samostojni podjetniki in tako naprej. Spoštovani so in cenjeni, slišim, da jim gre večinoma dobro, kar me veseli. Ne zavidam jim, vsak po svoje naj si poje, jezi pa me, da moja izbira poklica nima niti najmanjše možnosti biti enako relevantna. To ni vprašanje generacije in ni vprašanje kvalitete dela – gre za osnovno vprašanje življenja oziroma životarjenja v Sloveniji leta 2013. Slednje, torej životarjenje, je postalo v kulturi stalna praksa, ki se kar sprejema kot dano dejstvo. S pomilovanjem sem obravnavana, ker sem izbrala to možnost – no, to pa je žaljivo in enostavno ni in ne more biti sprejemljivo. Ne vem, če se namreč scela zavedamo, kaj se s tem dogaja. Foter mi je nedavno rekel, da marelic letos očitno ne bo. Za spremembo tokrat problem ni pozeba – problem so čebele, ki jih tam enostavno ni več, moj problem pa je, da imam izrazite težave, če me razumete, z industrijsko marmelado.

Ker kritika ni sama sebi namen, mora nekje rezonirati – ste v tem času naleteli na kakšne res (ne)prijetne odzive, tako s strani ustvarjalcev kot bralcev? Se vam zdi, da bi morala kritika bolj dejavno posegati v širši prostor? Na kakšen način?

Odzivov je absolutno premalo, kar je bil eden glavnih razlogov, da sem takrat nehala pisati – zdelo se mi je, da nima smisla, zase to lahko počnem tudi doma. Kot že rečeno, ja, mislim, da bi kritika morala širše poseči v družbeni prostor, njen smisel je mnogo širši od zgolj refleksije o dotičnem gledališkem dogodku. Bilo bi sijajno, če objava v časopisu ne bi bila konec procesa, marveč bi sledila konstruktivna debata, po možnosti javna. Z veseljem sem na razpolago in se bom rade volje odzvala, če lahko sama pri tem kakorkoli pripomorem, moj mail je anja9olob@gmail.com – pa poglejmo. 

Kako na splošno ocenjujete kondicijo trenutne slovenske gledališke kritike?

Glede na razmere je, če vprašate mene, uspeh že, da sploh obstaja. Za zmage pa je v Tino Maze treba vlagati, kajne, ustvariti ugodne razmere za njen trening, ji omogočiti delo z vrhunskim trenerjem ter ji pustiti, da se razvija. Če ne bi bila resno talentirana, vse to ne bi pomagalo, res je, a talent brez podpore komaj zdrži do konca ekspozicije, če sploh. Rečeno neposredneje, da bo ja jasno: brez nič ni nič. Še tak entuziazem se upeha. Potrebujemo osnovno infrastrukturo in urejene delovnopravne razmere, potem vam pa z veseljem podrobno odgovorim na to vprašanje. 

Obiskujete predstave tudi zunaj svojih delovnih obveznosti?

Ah, ne, kje pa. V prostem času se teatru in kulturi nasploh seveda na daleč izogibam. Fej.

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 21. 6. 2013
Katja Čičigoj: »Kritike pravzaprav ne pišem več«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 20. 6. 2013
Nika Leskovšek: »Ustvarjanje postaja vedno bolj alienirano«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 22. 6. 2013
Gledališki kritiki o presežkih iztekajoče se gledališke sezone
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 6. 2013
Slavko Pezdir: Sopotnik gledališča
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 6. 2013
Vesna Jurca Tadel: »Kritika je nujna sopotnica umetnosti«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 22. 6. 2013
Gledališki kritiki o presežkih iztekajoče se gledališke sezone
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 22. 10. 2010
V iskanju izgubljenega jaza
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 9. 12. 2011
BORIS OSTAN: Mikroekspresija obraza
Gost

Super! Kakšna duhovita in pronicljiva dama!

19. 6. 2013

Maja

hi, hi :-)

19. 6. 2013

Tin

Puhteče žmohtno je tole branje.

19. 6. 2013

Gost

Danes je lahko že vsak dramaturg ali kritik ali pa PR v gledališču... No ali pa pesnica.... Skratka multipraktik, ki najde samega sebe pri Večeru....

19. 6. 2013

Miha

Zdi se mi kot, da ima ta gospa težave sama s sabo in da se skriva za neko masko. Znanja ima morda rez v izobilju, a čustev je bore malo... Morda se motim, a pogrešam pri njej iskrena, pristna čustva. Humor, jeza, razum in morda še kaj je premalo. To se vidi v njenih zapisih, pesmih (poiskal sem jih v Literaruri) in odgovorih.

20. 6. 2013

Gost

Miha, ne se preangažirat, ne se tok v špegu gledat ... Že itak prži zunaj sto sonc

21. 6. 2013

Ales

Meni se zdi pa ta dama Anja Golob zelo zanimiva in predvsem ni nepotistična ali kako drugače obremenjena.. vsaj vemo vsi s čim! 2. 7. 2017