Katarina Koprivnikar, SiGledal, 21. 3. 2013

Martina Maurič Lazar: »Naša lutkarska zgodovina ni zanemarljiva«

Danes obeležujemo svetovni dan lutk. Ob tej priložnosti sem se pogovarjala z Martino Maurič Lazar, profesionalno lutkarico in dolgoletno članico Lutkovnega gledališča Ljubljana. Pogovor je nastal tik pred njihovim gostovanjem z Živalsko farmo na 22. Dnevih komedije v Celju.

Martina Maurič Lazar/foto Nejc Saje

Študirali ste v Pragi, Češka ima dolgoletno in res bogato tradicijo lutkarstva. Kako bi primerjali slovensko in češko lutkarstvo? Bo slovensko kdaj doraslo češkemu? Ga kje presega?

Zelo težko ju je primerjati, gre za dve različni zgodovini, dve različni tradiciji. Na Češkem je tradicija gledališča tako močno vpeta v splošno kulturo, da je v tem smislu težko primerljiva s Slovenijo, kjer lutkarstvo ni tako zelo vpeto v naš prostor. Poleg tega je, zgodovinsko gledano, k nam lutkarstvo prišlo z različnih strani. Slovensko lutkarstvo je srkalo dogajanje in vplive ostalih evropskih dežel, v veliki meri tudi češkega. Če pa pogledamo danes, je razlika v tem, da je češko lutkarstvo ravno zaradi te močne tradicije še vedno zelo navezano nanjo, jo seveda reproducira in pri tem razvija neizmerno bogate smeri lutkarije, razvija čisto svoje prijeme. Je izjemno samozavestno, ker ima močno zgodovinsko bazo. Slovensko lutkarstvo pa je na nek način osvobojeno tradicije in ima v primerjavi s Čehi pogumno in zanimivo avtorsko gledališče, velikokrat vezano bolj na likovno umetnost. Zadnjih sto let so v lutkovnem gledališču pri nas sodelovali izjemni likovniki. Tako da tudi naša lutkovna zgodovina ni zanemarljiva. Je posebna, izumlja neke svoje lutkovne prijeme. Nesmiselno se mi zdi in ni prav, da se konstantno trudimo primerjati z drugimi lutkovnimi tradicijami, sploh s češko, svojih posebnosti in samoniklih lutkovnih poetik pa ne razpoznamo in ne podpremo. Sem velik čehofil, a primerjanje z njihovo gledališko tradicijo in poveličevanje njihovega lutkovnega gledališča sploh v zadnjem času v slovenskem lutkovnem prostoru dojemam kot čudno obliko umetniške nesamozavesti in pomanjkanje naše lastne vizije in poguma.

Tudi češko občinstvo je najbrž povsem drugačno kot naše.

Ja, na Češkem so generacije in generacije rasle z lutkami in so zanje nekaj povsem samoumevnega. To je velika prednost, ki je mi preprosto nimamo. Pri nas so naši starši, babice in dedki večinoma le v mestih odraščali ob lutkah, pa še to so videli kvečjemu Žogico Marogico in Zvezdico Zaspanko, za kateri lahko še danes rečemo, da so v podzavesti ljudi. Lutke niso tako vraščene v naš vsakdan. In če že – so ostale spomin na otroštvo, kasneje jih niso več gledali. Češki gledalci pa so navajeni lutke spremljati tudi potem, ko odrastejo. Čehi dojemajo in sprejemajo lutkovno gledališče za odrasle kot povsem enakovredno otroškemu. Pri nas se v umetniškem izobraževalnem sistemu šele začenjamo ukvarjati z lutkami, češka akademija za lutkarijo pa je lani praznovala 60 let. Po drugi strani pa smo tako majhni, da bi si svojo lutkovno akademijo ali katedro težko privoščili.

Torej v prihodnosti ne vidite možnosti za lutkovno akademijo tudi pri nas?

Toliko lutkarjev ne potrebujemo. Že igralcev, ki se izšolajo na edini igralski akademiji v Sloveniji, je vsako leto za kakšnega preveč. Sproduciramo premalo, in ne bi bilo dovolj prostora še za igralce lutkarje. Biti moramo realni – imeli bi težave z lutkovno akademijo, ker ti lutkarji že po nekaj sezonah ne bi imeli česa početi. Napolnili bi ljubljansko in mariborsko lutkovno hišo in to bi bilo to. Glede na trenutno dogajanje in obglavljanje neodvisne scene zunaj tega tudi ne bi mogli preživeti. Razmišljati moramo v smeri, da bo igralec, ki konča AGRFT, usposobljen in doma tudi v lutkah, mislim, da je to optimalna in realna rešitev. 

Je lutkovno gledališče še vedno zapostavljeno glede na klasična gledališča?

Na nek način je, po drugi strani pa se mi zdi, da je to prepričanje, ki je že kar normativno, kar vnaprej imamo določeno, da je tako. Posledično je tudi na strani lutkarije neka frustracija. Od zunaj prihajajo očitki o neenakovredni izobrazbi, da nismo dovolj dobri, z naše strani pa, da nimamo te samozavesti, da bi se počutili enakovredne. Neenakovrednost je tudi v birokratskem smislu vrednotenja naših in dramskih predstav. Hkrati pa ni potrebno, da bi ves čas silili v neke primerjave. Enako bi se lahko primerjali z likovnim medijem, pa se nihče ne vpraša, kako so pravzaprav naše predstave likovno močne.

Je iskati vzrok temu tudi v tem, da se lutkovno gledališče smatra kot gledališče za zabavo otrok in je manj blizu »visoki umetnosti za odrasle«?

Tudi to je ena od ločnic in težav. V slovenskem gledališkem prostoru sem aktivna že skoraj dvajset let. V teh letih sem v različnih zasedbah in z različnimi avtorji ustvarila vsaj deset predstav za odrasle. Usoda teh predstav je, da doživijo največ deset ponovitev. Lutkovno gledališče se lahko še tako trudi, izumlja in raziskuje, a slovenski kulturni prostor je tako majhen, da tudi na primer Silvan Omerzu, ki se je zadnjih dvajset let uveljavil s predstavami za odrasle, s svojimi predstavami ne doživi več kot deset ponovitev. Tovrstno gledališče zanima le približno dva odstotka ljudi. V tem smislu ima lutkovno gledališče premalo podpore, da bi se bolj vkomponiralo v kulturni in izobraževalni sistem, kanoniziran sistem, da bi lutkovno predstavo za odrasle razumeli kot enakovredno dramskemu gledališču. To je ena od stvari, ki bi se lahko vzpostavile, pa se v vseh teh letih enostavno ni. Gre za zavedanje organizacije, producentov, vzgojnega sistema in ne nazadnje publike. Pa seveda tudi kvalitetne lutkovne produkcije. In čeprav je predstav za odrasle v zadnjem času več, ima vsaka še vedno zelo kratko življenje. 

Heinrich von Kleist, je lutkarstvo označil za najbolj sublimno od vseh gledaliških zvrsti. S čim bi vi sami argumentirali to njegovo navdušenost nad lutkami, ki jo najbrž delite z njim?

Njegov čas je čas romantike, ki je videla lutkarstvo kot nekaj bolj artikuliranega in čistejšega. Vedeti moramo, zakaj je to izjavil oziroma napisal. Lutke so takrat predstavljale glas ljudskega, primarnega, naravnega, kar je bilo na nek način opozicija klasičnemu dramskemu, etabliranemu gledališču. Različna obdobja so lutko tudi različno sprejemala. Že pred Kleistom so jo začeli jemati resno, po romantiki pa sploh. In še kasneje, ko so se prenajedli meščanskega gledališča, ki je postalo izumetničeno, zvezdniško. V lutki so videli nekaj najčistejšega, kar bi moralo na odru nadomestiti izumetničenega človeka igralca in kar je nato vrhunec doživelo s Craigom.

Z igralskega stališča je igrati lutke v 21. stoletju poseben izziv. Gledališče danes zahteva jasen avtorski pristop. Lutka je nekaj, kar je izven nas, nekaj, na kar igralec projicira svoj igralski izraz. Igralec se pojavlja kot avtor, v lutkovnem gledališču se mi zdi to še posebno močna komponenta. 

Se kot lutkarica kdaj naveličate biti v senci lutke? Velja, da ob dobri animaciji lutkarja gledalci ne opazijo in da je lutkar vedno diskretno umaknjen pred soji žarometov. Pred časom ste sodelovali tudi v predstavi Nekega dne in neke noči, kjer pa niste skriti za telesom lutke, ampak je vaš inštrument kar vaše telo.

Lutkarji že dolgo nismo več skriti očem. Jaz se te sence ne otepam, je ne čutim kot breme, ker to rada počnem – to je poseben občutek, ko si pod črno kapuco, skrit za lutko. Zahteva posebne vrste pokoro, disciplino. V igralskem smislu mi to izjemno koristi, vsaka lutkarska izkušnja je pravzaprav za igro neizmerno bogata, dragocena in pomembna. Izjemno moraš biti natančen, kar se tiče gibov, govora, in je to lahko ena posebne vrste šola discipline.

Igrate v mnogih predstavah v tej sezoni, sedem sem jih naštela v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kako uskladite to shizofrenijo glasov – že na predstavo animirate več kot eno lutko – da se ne ponavljate, da najdete vedno isti glas točno določene duše lutke?

Pri študiju predstave traja kar nekaj časa, da se navadimo na vse. Proces dela v lutkovnem gledališču je malo drugačen kot v dramskem gledališču – najprej se moramo spoznati z lutko, kar nekaj časa raziskujemo njeno motoriko – kako hodi, se premika. Šele potem se počasi pridružijo glas, emocije. Ko najdeš glas in motoriko in počasi zlepiš vse skupaj, si to telo potem tudi zapomni – kot si igralčevo telo zapomni določeno vlogo. Zelo je podobno, samo da v našem primeru notranji impulz preneseš na nek objekt, ki je izven tebe. Lutkarija je ena velika disciplina in pokora. Pri tem ne moreš biti površen.

Lutkarstvo je tehnično precej zahtevno – kaj je za vas največji tehnični izziv?

Vsaka vrsta lutke je na nek način tehnično zahtevna. Glasbeniki igrajo na en inštrument, mi vsaj na pet in vsak ima svoje zakonitosti. Vsakega se je treba na novo naučiti, ena marioneta ni enaka drugi. Lutkarstvo je tehnično težko v tem, da moraš sestaviti neko celoto; da se motorika združi z artikulacijo govora in z vsebino, pravšnjo interpretacijo, da poiščeš pravi glas glede na gibanje, da si ritmično točen, da ne izgubljaš iluzije, da je kontakt med tabo in lutko vedno vzpostavljen. Lutka je izjemno izdajalska reč: če si nenatančen, se to takoj opazi. Tehnični izziv zame niti ni toliko tip lutke, ampak ta celota. Vse vrste lutk so na svoj način zahtevne in na svoj način šarmantne in fantastične. 

Je pa to delo tudi fizično naporno – Živalska farma, v kateri se predstavljate občinstvu na Dnevih komedije, se zdi z vsemi temi ročnimi lutkami precejšen napor.

Pri tej predstavi so najbolj obremenjeni predvsem trije glavni fantje. Ročne lutke se držijo z rokami, stegnjenimi navzgor, pri Živalski farmi pa so hkrati še mimične – odpirajo usta, kar je na tej točki izjemno nenaravna pozicija in seveda zelo zahtevna. Sama igram konja in osla in držim eno uro obe roki visoko v zraku, od česar se zna tudi malo megliti (smeh). V Celju igramo dvakrat zapovrstjo, ker je izvedba predstave takšna, da igramo na odru s publiko vred – gledalci so preseljeni na oder, zato dvorana sprejme manj obiskovalcev, posledično bomo zato izvedli dve predstavi. Bomo videli, kako bo, ker bo fizično res naporno. Bo divje. A predstavo radi igramo, dogajanje zadaj med nami je zelo pestro, potni podpiramo drug drugega in gre. 

Predstava je sicer namenjena otrokom od 12. leta dalje – pa je res, glede na orwellovsko vsebino, primerna za tako mlado občinstvo?

Se mi zdi, da je ta meja prenizka. In starši pripeljejo tudi štiri- ali petletne otroke. A to je tekst, ki ga otroci jasno ne morejo razumeti; gledajo sicer lutke, a Živalska farma seveda še zdaleč ni zanje.

Vsi igralci so si sicer nekako enotni v mišljenju, da je otroška publika vedno dobrodošla in balzam za igralca.

Ko sem bila še na akademiji, smo med študijem redno delali v profesionalnem gledališču. Štiri leta sem tako igrala samo za odrasle, in prihod v Lutkovno gledališče Ljubljana je bil zame kar šok, nisem znala takoj zakomunicirati z otroki. Pri otroški publiki odpade en kup stvari: fizičnih, zvočnih, poudarkov, ki jih razume odrasli, otrok pa ne. Odpade torej določena koda, preko katere igralec komunicira z odraslim gledalcem. Pri otrocih moraš najti drug kanal. Sedaj, po vsem tem času, ko večinoma igram za otroško publiko, bi otroke zelo pogrešala. Ker ko najdeš ta kanal in se uglasiš z njimi, je to nekaj neverjetnega, gre za čisto, neposredno in izjemno občutljivo komunikacijo. Otroci brez odvečnih razlag prepoznajo tvoj odnos do lutke in tvojo odkritost do njih in imajo predvsem za moj okus najboljši smisel za humor. So tudi izjemno dojemljivi za različne vrste predstav. V zadnjem času igramo veliko predstav, ki so interaktivne – to je spet čisto nova izkušnja, ki ti da veliko energije in drugačno moč, drugačen izraz – kar v »velikem« gledališču težko doživiš. Ravno to razumem kot privilegij tega poklica in posebno razkošje, da si lahko vsak dan med otroki, ki oddajajo prvinsko energijo, se takoj odzovejo in so hkrati zelo, zelo »zares«. 

Lahko v prihodnosti pričakujemo še kakšne vaše avtorske projekte?

Upam, da ja. To res rada počnem. Nekaj se pogovarjamo, ampak kaj več o tem težko povem. Za mano je avtorski projekt, ki je bil za odrasle, zelo zapleten in mejen, z veliko vloženega dela in spet malo ponovitvami. Zato bi zdaj spet rada naredila kaj za otroke.

Dnevi komedije, Martina Maurič Lazar

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
JANA ZUPANČIČ: Mačka, ki jo pečejo tačke
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 3. 2013
Habemus papam!
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 3. 2013
Lara Jankovič: »Komedija zahteva mnogo spretnosti«