Anja Bunderla, SiGledal, 7. 5. 2013

»A je to res že minilo?«

Ivo Barišič, letošnji dobitnik igralskega odličja za življenjsko delo Marija Vera, ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, se je pogovora, ki sledi v nadaljevanju, otepal vse do trenutka, ko sva se srečala pred novogoriško gledališko hišo. »Pa saj nisem dobil oskarja,« me prepričuje na poti do bližnje kavarne. »Vse sem že povedal, dajte iz že nastalih intervjujev prepisat, kar rabite. Vse dovolim,« v smehu pravi, ko se usedeva za mizo. »Ampak to ni isto,« previdno ugovarjam: »Srečati se z nekom, to ni isto«.

Ivo Barišič / foto Dominika Prijatelj

In ... ni bilo isto, četudi omenjava Plešasto pevko, ki je, kot pravi sam, preplavila medije. Ni bilo isto, četudi govoriva o spominih, prelomnih in usodnih. In ni bilo isto, tudi zato ne, ker sva tisto vročo sredo zgolj tipala štirideset let življenja, zasidranega v svetu zgodb (i)z (za)odra. (Zgolj tipala.)

 

Ali vam je morda kdaj že kdo rekel, da spominjate na Samuela Becketta?

 

Ja. Celo v gledališkem listu predstave Konec igre imam sliko, kjer držim v roki, ne vem, če je to časopis ali knjiga z njegovo sliko, kjer se zelo lepo gledava. Tudi sam sem bil presenečen, da sem mu bil tako podoben. Ampak je pa genialec. Bil sem tudi na njegovem grobu, ko sem bil v Parizu. Na vsak način sem želel iti na Beckettov in Ionescov grob. Mimogrede: v gledališču sem celo čisto resno predlagal, da bi Plešasto pevko odigrali na Ionescovem grobu. Predstava je precej asketska. Vsi so me samo čudno pogledali. Še zdaj mi je žal, da tega nismo naredili, ker bi to lahko bil en tak lep hommage Ionescu. No, sem pa jima zato na njunih grobovih povedal par besed. Z njunimi besedami sem ju simbolično pozdravil v onostranstvo. 

 

Se mogoče spomnite, kaj ste jima povedali?

 

Ionescu sem povedal začetek Plešaste pevke: »Jedli smo juho. Ribe. Krompir s slanino. Angleško solato. Otroci so pili angleško vodo. Nocoj smo dobro jedli.« Za Becketta pa del iz predstave Konec igre. To je bila strahovita predstava, v kateri sem imel zalepljene oči. Vito Taufer jo je režiral in zahteval, da nepremično sedim dve uri. Po dveh urah sem imel otekle noge, in to kljub temu da sem imel dve številki večje čevlje. Bila je to strahovita predstava, ampak bi jo ponovil. In izjemna, tako Pleša (op. a.: Plešasta pevka) kot Konec igre in Čakajoč Godota. Bili smo imenitna ekipa, ki smo imenitno delali v odličnem vzdušju in z zahtevnim režiserjem.
 

Moram reči, čeravno se sliši malo patetično, ampak ustvarjati take predstave ... to je usodno! In če grejo take predstave mimo tebe, potem je tvoja zgodba zgodba brez velikih piscev, brez velikih besed, brez velikih režiserjev, kar je za igralca neizmerna škoda. Sam pravim, da je igralčeva zgodba sestavljena iz zgodb in srečanj. Zgodbe ponujajo pisci, potem pa srečaš še, kar tvori to tako imenovano dodano vrednost, režiserje, kostumografe, ekipo, soigralce ... V knjižnici lahko vsak prebere dramski tekst, a ta dodana vrednost s predstavo, ali kako temu danes pravijo ti tržniki, naraste in je neizmerno lepo.

 

Se da ubesediti ta prehod, ko igralec na odru preklopi iz recimo Iva Barišiča v Simona Gregorčiča. Kaj je tisto, kar se zgodi v tistem trenutku?

 

Ivo Barišič postaja Simon Gregorčič. Nastane magija. Že prej imamo ogromno vaj, ki jih vključuješ v ta proces. Po nekih nenapisanih zakonih moramo biti že eno uro prej v teatru, da se našminkamo, da naredimo vse to, kar je potrebno, da se lahko skoncentriramo na vlogo, stopimo na oder, kjer potem moramo biti. Ko stopiš na odrske deske, je najtežje, da potem tudi si. Najmanj, kar mora človek dobiti, je to, da si. 


foto Arhiv SNG NG

Ko dobiš priznanje za življenjsko delo, pomeni, da si bil opažen, pomeni, da si bil. Pri filmu je to drugače, kjer lahko, če je nekaj narobe, to ponoviš, medtem ko v teatru, ko se šov enkrat začne, moraš biti – in si na okopih, kot jaz temu pravim. In če zgrešiš, zgrešiš. To je neponovljivo. Lahko se izvlečeš iz svojih težav ali nekomu pomagaš, da se izvleče. Ne moreš pa iti od začetka, v smislu oprostite, publika, jaz bi šel še enkrat, ker je Simon še nekje ostal ... Ne gre. 

 

Da si, mora videti vsaj eden gledalec. Včasih pomislim na to, na koliko očeh se staram. Obenem pa že celo življenje plešem striptiz. Predstava je razgaljenje. Vedno naj bi odkril neko noto, ki je še neznana, ki je še niso videli, kar naprej ta striptiz, to razgaljanje ... Če banaliziram, na odru sem bil tudi nag, ampak to še nič ne pomeni. Tudi golo telo mora biti v neki funkciji, mora nekaj predstavljati, mora biti. In to je največ, da si. Ne glede, kako je vloga velika. Četudi moraš samo napraviti korak na odru, ta korak mora bit opažen. Lahko pa napraviš sto korakov in te bo kdo vprašal, če si bil na odru, če si sploh kaj igral. Problem je v biti. Biti. Pravijo, da igralec živi, ko je na odru. Sem mnenja, da igralce publika privatno sploh ne bi smela poznati. Ker ta iluzija, ki jo dobiš z odra, je ena stvar, potem, ko pa vidiš človeka »privat«, je to lahko čisto druga slika. 

Spominjam se Lindsay Kemp, ki je imel svojo gledališko skupino blizu Londona, igrali so Sen kresne noči v Cankarjevem domu, kakšnih 30 let nazaj. Predstava je bila sprejeta huronsko, vsi smo stali in ploskali. Ko sem videl dva intervjuja z njim na televiziji, se mi je zdelo blazno zanimivo ravno to, da nikoli ni bil »privat«, zmeraj je bil našminkan. V bistvu sem stalno gledal njegovo masko, tako na odru in tudi na televiziji. Kako izgleda »privat« sploh ne bi vedel.

 

Marsikateri igralec pravi, da mu je najhuje, ko ve, da nastopa pred ljudmi, ki ga poznajo ... 

 

Seveda, poznajo te in te tudi drugače gledajo. Sam imam rad temo. Oder in potem temo. Po drugi strani pa to ni vedno čisto res. Zmeraj se rad zarečem. (smeh) Plešo smo ponekod igrali zelo blizu publike, kar je bilo zelo zanimivo, ampak to potem, ko je bila predstava že utečena. Spomnim se tudi, ko smo igrali Konec igre v Izoli, v tovarni konzerv Delamaris, med stroji, kjer so gledalci sedeli okoli nas. Predstava je bila nabita z bližino. Fino je, če publika zadiha s predstavo. Naenkrat se tvoje dihanje preseli v publiko, naenkrat se vzpostavi ta vez, ta tek čez drn in strm. Ko začutiš, da publika jezdi s tabo, potem veš, da si na konju. Ne samo ti, ampak tudi publika. To je največ, kar lahko dosežeš. Vsi so s tabo in ti si z njimi. To je seks. To je igra. Potem ni važno, če je tema, sonce, ni važno, kakšen je ambient. Ampak to se ti zgodi samo parkrat v karieri. Samo parkrat.


foto Arhiv SNG NG

V kritikah Plešaste pevke, ki je prepotovala Južno Ameriko, sem prebrala, da ste igrali brez nadnapisov, brez prevoda ...

 

Ja, to je klasika, to vsi poznajo, zato ljudje vse razumejo. Tisti čas so bili po celi Južni Ameriki ogromni festivali. Bili, žal. V Caracasu je bil festival, na katerem se je predstavilo 200 predstav. Enkrat sem bil na otvoritvi. Ko se odpira teater, tam stoji cela vojaška garda. Če pogledaš posnetke, ko je tam nastopal Tomaž Pandur, je njegovo predstavo prišel pogledat cel generalštab. Pri njih je bilo to nekaj najsvečanejšega, kar pač je. Pri nas je to tako tako, če pogledava Borštnika ... Medtem ko tam so dali temu neko težo. 

Pri nas je drugače. Mi dajemo težo bankirjem pa roparjem. Svetu, ki danes vlada. Toliko se govori o tisočletnih sanjah Slovencev o samostojni državi, potem pa jo imaš samo dvajset let in je ta država izropana. Stalno govorijo, kako malo denarja je, jaz pa govorim, da temu ni tako, ker sicer ne bi kradli. Če bomo tako delali, ne bomo imeli ne svoje države ne svojega jezika in ne svoje kulture. Kaj bomo potem, raja? 

 

Če bi jaz bil predsednik države, mi ne bi bilo do tega, da bi bil predsednik revežev in raje. Hotel bi biti predsednik ljudi, ki so pošteni in delavni. Ne vem, mogoče je to preživeto. Ampak neki normativi ... Ne morem razumeti, da je vse padlo ne na dno, ampak pod dno. Žalostno je. Tudi to, kako si delijo denar. Vsi sprašujejo, koliko denarja sem dobil sedaj, ko sem dobil to priznanje. Dobil sem list papirja in skulpturo. Moram pa reči ... res se mi zdi smešno, danes, ko govorimo o tržnem gospodarstvu, kar naprej o denarju – mislim, da človek, ki je bil opažen, ki je celo življenje nekje pustil, da bi konec koncev res moral dobiti nek denar. Zato predlagam, da naj naslednji, za vraga, dobi nek denar, da bo vesel tega, da bo dobil tudi nekaj konkretnega. Saj smo vsi brez denarja. Recimo vsak stečajnik dobi po dvesto, tristo tisoč evrov zaradi tega, da spravi nekaj v stečaj. Ne vem, kakšno je njihovo delo, se pa hecno sliši. Da pa celo življenje nekje pustiš in da je to življenje opaženo in da zato dobiš kos papirja, to pa se mi ne zdi najbolj korektno.

 

Vesna Jevnikar je v enem izmed intervjujev v pogledu nazaj zanimivo opisala stanje gledališča, ugotavljala je, da je pred osamosvojitvijo sicer res vladala cenzura, politična cenzura, da pa danes obstaja veliko hujša cenzura, ki se ji pravi cenzura trga. Kako vi doživljate ta pregled ustvarjanja skozi čas?

 

Ljudje bi radi komedijo. Vsi bi radi komedijo, da se razbremenimo, da se vsaj malo nasmejemo. Zlati časi med 70. in 80. pa še 90. leti so minili. Seveda, vse je treba gledati v kontekstu časa. Če greva od 60. let naprej, se je dogajala seksualna, cvetlična revolucija, človeštvo se je prebujalo, norelo, seksalo, se osvobajalo. To je bil ustvarjalni čas, ki mu jaz pravim zlata leta. K nam je to res prišlo malo kasneje. Spomnim se, tu v Novi Gorici, ko se je odvijal festival malih odrov, ki ga je vzpostavil veliki Jože Babič – cela Nova Gorica je živela z njim. Tudi Borštnikovo srečanje v 70. letih je bilo popolnoma drugačno. Tisti časi so minili, ostali so spomini, jaz jim pravim lepi, ampak tudi drugačni. Zdaj je treba živeti v tem času. Mladi morajo začeti pisati zgodbo, ki pripada temu času. Vsak ima nek svoj čas.


foto Arhiv SNG NG

Če ostaneva pri času, ki ga živimo, kakšno pozicijo bi pripisali gledališču oziroma sebi kot igralcu, ki se nahaja znotraj te institucije?

 

Sem pripadnik ansambla kot neke osnovne celice, čeprav so v zraku trendi, da bi ansamble razdelili. Zmeraj sem rad kje gostoval. Ansambel se pa vendarle zdi osnova, kjer se lahko razvijaš. Kot mlad igralec imaš lahko vzor v starejših igralcih, kjer lahko rasteš, sploh še z nekim dobrim umetniškim vodjo, ki je za igralce dolžen skrbeti. 

Če se vrnem k vprašanju, so gledališki trendi dandanes zelo različni. Od klasičnega do komedij, dram, špasteatra ... Kulturna scena je taka, kot če greš v to novogoriško Qlandijo. Vstopiš in potem na eni embalaži zagledaš sto izdelkov. Včasih tega ni bilo, bila sta dva ali pa trije. Isto je danes s kulturno ponudbo v Sloveniji. Dva milijona velik narod, ki ima na razpolago ogromno stvari! Če pomislim, smo res narod skrajnosti, v katerih krademo in ponujamo. Neverjeten narod! Dostikrat, ko so nam rekli, da imamo samo toliko in toliko abonentov, sem rekel, če jih imamo recimo 10 odstotkov ... veste, koliko to pomeni v neki Venezueli ali Caracasu, kjer je 15 milijonov ljudi. Kljub majhnemu prebivalstvu ogromno ljudi hodi v teater in hvala bogu, da je tako! Samo da oblast ne pozabi na jezik. Pepelnike lahko delajo povsod. Slovenski jezik pa je rariteta. Evropa bi nas morala prositi, da gremo v Evropo, ne mi njih. Smo poseben narod, vendar ne znamo biti ponosni na to niti ne znamo tega izkoriščati. Nikdar prej v Jugoslaviji nisem imel tega občutka, ker je zmeraj, kadar smo kam prišli, bilo: »Došli so Slovenci«. Skorajda sem imel občutek nekega nadčloveka. »Slovenci, oni delajo,« in tako naprej. Potem pa se zgodi, da imaš svojo državo, in je vse pokradeno.

 

Ko sva pri refleksiji gledališča in časa ... Do kakšnega spoznanja se igralec dokoplje po štiridesetletni igralski karieri?

 

V parih intervjujih sem že rekel, da če človek dobi priznanje, gleda naprej, če pa dobi priznanje za življenjsko delo, se ozre nazaj. Če pomislim, ta poklic ponuja srečanja z zelo bogatimi, duhovno bogatimi ljudmi (da ne bo kdo narobe razumel). Ta srečanja so kot kakšen rudnik, kot da bi kopal rudo in odkrival nekaj novega, neko neizmerno bogastvo. Poleg tega ta poklic ponuja neka nenavadna stanja. Recimo, Mile Korun nas je enkrat, ko smo delali neko predstavo, peljal v Idrijo v psihiatrično bolnico, ker nas je tudi s tega zornega kota želel popeljati v predstavo. Spet drugič smo delali predstavo, mislim, da je bilo to za predstavo Poostren nadzor Geneta (režija Iztok Tory), kjer smo za plakat naredili prave policijske posnetke. Šli smo na policijsko postajo in so nas slikali kot neke lopove. Spomnim se, da je policaj tam z nami res delal, kot da smo neke barabe. Če te slikajo tam, postaneš čisti lopov, posnetek je lopovski. Mislim, te slike ti res dajo številko. (smeh) Skratka, kot igralec se srečaš z nečim, kar v drugih poklicih ni mogoče, in to je spet del tega bogastva. Priložnost imaš srečati neke stvari, ki jih drugače ne bi, vse to tvori čipko tega pokrivala. Moraš biti pa ob vsem tem ... (daljši premor) Igralec je avanturist, ki v sebi s pomočjo režiserja in teksta odkriva neke stvari, ki jih nikoli ne bi. Sploh ne bi vedel, da jih imaš, jih niti ne bi spoznal. In zraven tega si postavljen še v nek ambient, ki je vedno drugačen. In ker se s tem Sljehrnikom toliko vlačimo naokoli v tem kombiju, smo kot nomadi! Prideš in greš ... Je kot čas Moliera, samo da so takrat imeli voziček in konje, mi pa imamo avto. Pa odigraš in greš. Tudi tam srečaš neke ljudi, ki jih drugače ne bi. In spet, če se vrnem, če pomislim, tukaj hodijo ljudje več kot 40 let v teater, jaz se staram pred njimi, pred njihovimi očmi! Hec je, če človek razmišlja. To z oziranjem se te dotakne. Tri četrtine so že pretekle, in to so dejstva, pred katerimi nimaš kam zbežati.


Foto Arhiv SNG NG

Si lahko predstavljate, da boste enkrat v pokoju in da ne boste več igrali?

 

Ja. (daljša pavza) Če se vrnem na ta avanturizem, ne vem, kaj bom še srečal, ne vem, kaj me bo še vznemirilo. Predvsem bi rad videl svet. Ker po štiridesetih letih tega »macla« ti to pride tudi v kri. Ne morem biti pri miru. Tudi ko imamo avgusta prosto, ne morem biti pri miru. Človek mora kam iti, nekaj odkriti. Razmišljal sem, da bi šel po svetu, ko bi šel v penzijo. (Če le ne bi bila tako nemarno plačana!) Skratka, šel bi po svetu, potem pa ne vem, kaj se bi zgodilo. Fino bi bilo še kaj srečati, mogoče še kako žensko ... (smeh)

 

Na koncu bi se vrnila na začetek ... Beckettova igralska muza Billie Whitelaw je v enem izmed svojih intervjujev povedala, da je svojo igralsko kariero jemala za muho enodnevnico, vse dokler ni spoznala Samuela. Kdo je bil vaš Samuel Beckett, ki vas je zasidral v teatru?

 

Prelomnica se mi je zgodila, ko smo študirali Genetov Poostreni nadzor v režiji Iztoka Toryja. To so bila ta zlata leta za male odre. Pri tisti predstavi se je zgodilo nekaj ... kot da bi me nekaj prežarčilo, zadelo ... Nekaj se je zgodilo, kot da se je nekaj odprlo, to jemljem za prelomnico, ne znam ubesediti ... Pa tudi to, da sem takrat spoznal morje takrat mladih režiserjev – od Dušana Mlakarja, Jovanovića, Šedlbauerja ... Danes vem, da je to bogastvo – takrat, ko se to dogaja, tega niti ne veš. Vsa ta srečanja so odpirala neke nove poti, ki so mene grozno vznemirjale. Mislim, da vsakega igralca neka predstava zadene na začetku. Ali vsaj odpre neka vratca. Imel sem srečo, da sem bil zelo raznoliko zaseden, od velikih do stranskih vlog. S to raznolikostjo sem dobil veliko več. 

 

Saj ne morem niti verjeti, da je minilo že toliko časa. Ko gledam te mlade igralce, stare 25, 26, 27, 30, ti si pa 65 ... A je to res že minilo? Kaj vse je že bilo! Za hip si sentimentalen. Zadeva se te dotakne. Ker gre za življenjsko. Mene se je dotaknila ta beseda. Saj veš, da imaš že toliko let, ampak na nek način te zadane ta: »Aha, kaj pa zdaj, kaj je še?« No, nekaj bomo še napravili. Jaz se ne dam. Jaz se ne dam.

Ivo Barišič, Priznanja ZDUS

Anja Bunderla, SiGledal, 5. 11. 2010
Dnevi bralnih uprizoritev
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 12. 2013
Brez samote ne gre ali Srečko Fišer
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 5. 2010
Potovanje v Rim