Katarina Koprivnikar, SiGledal, 6. 5. 2013

Aljaž Jovanović: »Jupi-pizda-super«

Pogovor z mladim igralcem ljubljanske Drame, dobitnikom priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2012 za vloge Bobbyja Fischerja v predstavi Bobby in Boris Dušana Jovanovića, Mitje Čandra in Eve Mahkovic v režiji Dušana Jovanovića, Pube Fabriczyja-Glembaya v predstavi Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže v režiji Ivice Buljana, Igralca v predstavi Pri nas je vse v redu Dorote Masłowske v režiji Ivane Djilas in Mikołaja Wojtaszka v predstavi Ponorela lokomotiva Stanisława Ignacyja Witkiewicza v režiji Jerneja Lorencija, vse v izvedbi SNG Drama Ljubljana. – Tudi letos nadaljuje svoj intenzivni igralski tempo. Tako ga lahko že konec tega tedna ujamete na premieri predstave Še vedno vihar v režiji Ivice Buljana in v produkciji SNG Drama Ljubljana in SSG Trst.

Aljaž Jovanović / foto Peter Uhan

Aljaž Jovanović je vedno bolj uveljavljeno ime gledaliških odrov, zadnja nagrada je potrditev njegove igralske zrelosti, ki jo kljub mladosti (letnik 85') dokazuje iz vloge v vlogo. Zasluge za to pripisuje predvsem dobremu ansamblu in priložnostim za delo z raznolikimi režiserji. V letošnji sezoni je igral v kar devetih predstavah, najbolj aktualne so Tri sestre in prihajajoča Še vedno vihar.

Za vami je premiera Treh sester v režiji Janusza Kice. S katerimi temami vas je Čehov najbolj zaposlil? Kaj vas v tej predstavi najbolj nagovarja?

Zaljubljenost. Igral sem Tuzenbaha, ki je noro noro noro zaljubljen v Irino. Tem je veliko, a jaz sem se tokrat ukvarjal predvsem s tem, kako imeti noro rad neko osebo, kako biti noro zaljubljen in ne odstopati od tega. In kaj pomeni tudi umreti za neko osebo. Zanimala me je predvsem blazna naklonjenost in blazna osredotočenost na neko osebo – žensko v tem primeru.

V čem je ta izkušnja nova za vas?

Predvsem v stanju, ki ga moraš držati ves čas na odru. Nikoli še nisem vložil toliko truda v držanje nekega stanja na odru toliko časa. Izziv je bil tudi predvsem v težkem tekstu, saj se takšna besedila ponavadi uprizarja s starejšimi igralci, mi pa smo bili sami mladi. Vendar pa je Janusz Kica izjemen režiser, ki je v nenehni povezavi s tekstom in avtorjem. Vlil mi je veliko zaupanje vase, da sem lahko na odru samo to, kar sem, nič več; in to je po mojem tudi čar te predstave. Veliko smo dali notri sebe, hkrati pa smo se morali veliko stvari tudi znebiti. V mojem primeru neke razpršenosti, zakrčenosti. In iskati večjo sproščenost, večjo osredotočenost – kar bo naloga tudi v naslednjih predstavah. In še nekaj – velik pozitivizem sem moral najti v sebi, v smislu, da stanje postane življenjski program osebe, katero predstavljaš. Morda me to še čaka v naslednjih ponovitvah Treh sester – da najdem nek pozitivizem, ki ga ne forsiraš, ampak živiš. Tuzenbah gre še v smrt pozitiven … Pina Bausch je nekoč dejala, da je šele po petdeseti ponovitvi (ne vem, če jih bomo mi imeli toliko, haha) našla pravo vlogo. Zato se veselim še naslednjih predstav, ker vedno še kasneje odkrivam neke nove stvari pri sebi.

Je sploh katera koli vloga dokončno oblikovana že na sami premieri?

Mislim, da se vedno nadgrajuje, in tako tudi mora biti. Res je, da si kdaj že na premieri dovolj siguren, kdaj pa malo manj, a menim, da se vloga mora nadgrajevati.

Že kot mlad igralec ste imeli priložnost igrati večje vloge, spomnimo samo na izvrstno vlogo Bobbyja Fischerja v predstavi Bobby in Boris in Mikołaya Wojtaszka v Ponoreli lokomotivi. Glavne vloge vas najbrž bolj zaznamujejo kot stranske, a vendar – katero vlogo izmed teh bi izpostavili kot vam še posebej ljubo?

Recimo, da je taka super manjša vloga v Beneškem trgovcu, kjer igram princa Aragonskega. Tam sem govoril špansko. Tisti nastop mi je blazno veliko dal v smislu odprtosti in sproščenosti. In niti malo je ne doživljam kot manjšo vlogo. Še obrabljen rek pravi, da ni majhnih ali velikih vlog. Včasih si pač na odru tri ure, včasih tri minute, vedno pa si na odru (smeh).

Maja vas še čaka zadnja letošnja premiera, Še vedno vihar, v režiji Ivice Buljana. Z njim ste že sodelovali. Se mi zdi, da njegov način režije odgovarja vašemu igralskemu temperamentu.

Ivica mi je zelo pri srcu. To pa ne pomeni, da mi drugi niso (smeh). Je pa res, da sem z Ivico tako rekoč začel. Prvo večjo vlogo v Drami sem dobil v njegovi predstavi (Ojdip v Korintu Iva Svetine). Takrat sem tudi dobil Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Postali smo kolegi tudi izven gledališča. Režijsko gledano pa imam rad njegov pristop. Kakšen je ta pristop – mislim, da je vedno drugačen. Ivica se dosti spreminja in je režiser, ki pri vsakem tekstu upošteva avtorja in igralce. 
Glede predstave pa lahko pričakujete izjemno dobro ekipo, kjer vsi delamo kot celota. Ivica rad zbere takšne zasedbe. In vedno se ustvari neka magična energija (to doživljam tudi pri delu z Jernejem Lorencijem). V predstavi bodo nastopili igralci, s katerimi izjemno rad delam, na primer Veronika Drolc, Marko Mandić, Nina Ivanišin, Luka Cimprič … (no, zdaj bi lahko naštel kar celotno zasedbo (smeh)). Predvsem bo to sveža, filmska predstava z izjemnim tekstom. Kdor še ni prebral Handkejevega romana Še vedno vihar, naj ga prebere. Handke je po materi koroški Slovenec. Mogoče boste zvedeli kaj novega o lepi Koroški (tisti na oni strani meje).

V letošnji sezoni igrate v kar devetih predstavah, za večino izmed teh vlog ste tudi pred kratkim prejeli stanovsko nagrado. V njeni obrazložitvi so med drugim zapisali: ''V vsaki od štirih vlog minulega leta je Aljaž Jovanović radikalno drugačen […] hkrati pa ostaja v vseh teh vlogah prepoznaven, kar brez dvoma kaže, da je vsaki dodal svoj avtorski in ustvarjalni pečat, s čimer dokazuje svojo igralsko zrelost.'' Kako uravnotežite to dvojnost, ki jo omenja obrazložitev?

To so drugi videli, s tem se jaz ne ukvarjam (smeh). Glede omenjene svežine bi rekel, da je posledica tega, da imam to srečo in čast, da delam s popolnoma različnimi režiserji in vsi so izjemno dobri. In to mi daje svežino. Rad delam toliko različnih stvari, rad grem pri svojem delu do konca in se mu popolnoma prepustim. Zrelost je pa seveda tudi povezana s tem, da sem lahko delal s toliko različnimi režiserji, da sem v petih letih, kolikor sem v Drami, delal toliko različnih predstav. Po toliko predstavah seveda dobiš nek vpogled za nazaj. Vedno je dobro pogledati malo v preteklost, kako si takrat delal, kaj ti to da za naprej – to ti pravzaprav da neko zrelost.

Ste mlad igralec, kdaj je mladost prednost, kdaj slabost v gledališču?

Prednost je v tem, da te starejše soigralke obožujejo (smeh), da te imajo kakšni gledalci rajši, ker si mlad obraz na odru – čeprav sem sam to fazo že prerasel. Tudi v tem, da si pripravljen narediti veliko stvari brez razmisleka in da se v neko stvar kar vržeš – kar je hkrati tudi slabost. Včasih, ko pogledaš nazaj, vidiš, da bi bilo kdaj bolje, da bi se malo ustavil, še enkrat premislil. Ko si mlad, si dostikrat pred premiero pod pritiskom, ker želiš iti do konca, a to ti da tudi neko otrplost. Vse je sicer za nekaj dobro, kakšna predstava, ki mi kljub trudu ni dobro uspela, mi je dala nekaj za naprej. To je lepota našega poklica, da se počasi razvijaš, in to moraš tudi sprejeti – sem na poti sprejemanja tega (smeh).

Ko ste stopali iz akademije na velike odre – vi že od samega začetka prav na oder največjega slovenskega gledališča, ljubljanske Drame – je bilo prisotno strahospoštovanje do teh velikih igralcev? Kako se tega otresti, da strah ne hromi vaše igre?

To ga kar oni sami otresejo. Takoj, ko sem prišel v Dramo, sem res imel možnost delati z velikimi igralci. Z Mandićem, s Šugmanom, s Samoborjem že pri Oresteji in še posebej pri predstavi Bobby in Boris, z Janezom Škofom v Ponoreli lokomotivi, z Branetom Šturbejem pri Totenbirtu in sedaj v Treh sestrah – on je bil tudi moj profesor na akademiji. Ta strah gre stran pravzaprav kar sam od sebe. Ker se nihče od njih ne obnaša tako, da bi potem ti začutil nek strah. Jih pa zelo spoštujem in občudujem in mi je v veliko čast, da lahko igram poleg njih. To so tudi velike osebnosti, ne samo veliki igralci. Zame je super, ker je vsak tako zelo drugačen – tudi po metodi dela, po osebnosti, in je res lepo vsakega malo spoznavati. To ti veliko da. Mandić je nekje vmes, ko smo delali Ojdipa v Korintu, rekel »jupi-pizda-super«, in je to postal naš moto v trenutkih, ko se imamo lepo – sedaj tudi jaz kdaj rečem jupi-pizda-super (smeh).

Je teater sedaj v praksi to, kar ste si kot mladenič v srednji šoli predstavljali, da bo?

Ne. Če povem po pravici, si nisem nič predstavljal. V tem svetu, ki sem ga imel v glavi, sem videl pravzaprav samo podobe Bibiča, Poliča in starih filmov. Nisem si predstavljal, kako bo. Me pa ni veliko presenetilo – morda vloge in vsakodnevno delo, ki pa tako ali tako preseneča še sedaj. Tudi nisem imel neke velike želje iz otroštva, da bi bil igralec. Ta želja je zrasla kar naenkrat, v to življenje in poklic sem šel zelo sproščeno.

Bi se strinjali, da je igralec najprej obrtnik, šele nato postane umetnik?

Akademija je dobra, ker te nauči obrti; mene je. Obrti se moraš naučiti, da lahko daš potem iz sebe umetnost. Mislim, da je to zelo nujno, da moraš biti tudi obrtnik. Je pa res, da mora ta obrt postati del tebe. Igralčevo telo je igralčev inštrument – s svojim telesom se moraš ukvarjati ne samo kondicijsko, tudi z govorom, petjem – da postane to tako del tebe, da se med igro lahko ukvarjaš samo s sporočilom, z mislijo na umetnost. K temu stremim, to je moj ideal. 

Ste zaradi profesionalne nujnosti, da ste vsakodnevno na vajah, predstavah in zato čustveno bolj dovzetni, nenehno odprti, tenkočutni, takšni tudi zasebno? Je težko izklopiti to ranljivost doma, v 'civilu'?

Če želim, se lahko odklopim. Drugače pa neobremenjeno nosim to s sabo tudi doma, kjer si tekst mnogokrat vrtim v glavi. Včasih kakšno gesto karakterja, ki ga trenutno študiram, ponovim tudi doma. A recimo, da še ni prišlo do neke meje, kjer bi me to obremenjevalo. Fino je, ker se lahko s tem igram. To me ne omejuje, to me radosti, da lahko v vsakem momentu dodam kaj k vlogi. Na vajo moraš priti pripravljen in moj poklic ni omejen samo na delovni čas.

V mnogih teoretiziranjih in razpravah o igralcu in njegovi igri se pojavlja pojem, ki ga pravzaprav še nihče ni spravil v neko koherentno definicijo, to je pojem prezence igralca. Bi si upali vi, skozi svojo igralsko izkušnjo, zaobjeti ta pojem?

Zame je prezenca osebnost igralca. Prezenca je stvar misli od prvega trenutka vaj. Svojo prezenco igralec na primer gradi s tem, ko razmišlja o predstavi, odpira svetove, se prepušča domišljiji, se ne zapira, pusti vse možnosti odprte in razmišlja, prebere vse stvari v zvezi z materijo, ki mu je dana v obdelavo v procesu študija. Mislim, da se to vse pozna na odru. Igralec s prezenco nosi v sebi svet, ki ga zgradi skozi določen študij; in do njega zavzame svoje stališče. Izjemno pomembno je seveda tudi telo, torej naš instrument, ki naša notranja stanja predstavlja, ki ga glede na različnost vlog lahko različno oblikujemo. Naše telo ima neskončno možnosti. In mislim, da je fantastično na najrazličnejše načine igrati nanj.
 
V kateri predstavi, ki jo trenutno igrate, se počutite najbolj močni? Najbolj 'prezentni'?

Ponorela lokomotiva, Gospoda Glembajevi in Beneški trgovec.

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 22. 6. 2013
Gledališki kritiki o presežkih iztekajoče se gledališke sezone
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 3. 2013
Habemus papam!
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 22. 10. 2010
V iskanju izgubljenega jaza