Anja Bunderla, SiGledal, 8. 5. 2013

Ne vem, kako je pri drugih: pri meni je to tako

Pogovor z igralko Vesno Jevnikar, članico kranjskega igralskega ansambla, ki je letos prejela priznanje Združenja slovenskih dramskih umetnikov za igralske dosežke v letu 2012 za vloge Olge v predstavi Tri sestre Antona Pavloviča Čehova (rež. Oliver Frljić), Žene v predstavi Sen Enrica Luttmanna (rež. Mateja Koležnik) in Sestre Alojzije Beauvier v predstavi Dvom Johna Patricka Shanleya (rež. Alen Jelen).

Vesna Jevnikar / foto Mare Mutić

Vinko Möderndorfer vam je v svojem razmišljanju ob postavljanju predstave Lep dan za umret pripisal »zavidljivo igralsko kondicijo«. Je po določeni igralski kilometrini ustvarjanje vloge kaj lažje?

Ene stvari so lažje, sploh če dalj časa delaš v istem gledališču. Prostor ti je bolj domač in tudi take čisto tehnične stvari, kam in kako se obrniti, da te dvorana sliši, pridejo človeku v kri. S tem se preprosto ne ukvarjaš več toliko, saj postanejo rutina. Kar se tiče same odgovornosti do vlog, pa mi je na nek način vedno težje, saj čutim veliko odgovornost do publike, ki me že toliko let gleda, pa tudi do režiserja in sebe. Stvari bi rada naredila drugače, bolj poglobljeno. Pri tem pa se nočem ponavljati ter samo reciklirati že doseženega. Kar pa ni enostavno, ker sem jaz še zmeraj jaz; sicer štejem nekaj več let, vendar nekih radikalnih sprememb v meni sami in nekih novih karakternih značilnosti z leti nisem pridobila. Včasih je treba precej časa, da najdeš v sebi skrite kotičke, finese in potankosti. Ampak to so stvari, ki naredijo vlogo … Včasih, ko se na odru zaslišim in zavem, da sem ta način že govorila ali pa da sem samo ton uporabila v kaki drugi predstavi, da je morda kak stavek podoben ... se prav zgrozim in si rečem, da tega ne smem.

Zanimivo je, kako ti skozi leta določene stvari odpadajo, druge pa se ti nalagajo in plastijo. Tako pridejo trenutki, ko obožujem svoj poklic, in vloge, v katerih se takoj najdeš in ti ni treba razmišljati, kaj je prav in kaj narobe … Stvari enostavno bruhajo iz tebe. Tako se je zgodilo ravno pri predstavi Lep dan za umret. Mama, ki sem jo igrala, je čepela nekje v meni in samo čakala, da pride na svetlo. To predstavo sva delali skupaj z Vesno Pernarčič, ki je igrala mojo hči. Z Vinkom smo se pravzaprav zelo malo pogovarjali o nekih zunanjih stvareh, recimo, kako režirati premike in podobno ... Vse je prihajalo na dan spontano.

Najbrž k temu pripomorejo tudi izkušnje …


Seveda, dejstvo je, da pri dvajsetih ta mama z mano ne bi dihala in živela kot recimo sedaj. Zmeraj pravim, da igralci prodamo vse. Zato na nek način zelo čuvam svojo intimo in svoje ljudi. Najbolj neprijetno mi je, kadar vem, da me pridejo gledat mama, sin, mož ... ker vem, da poznajo vse, kar tam gledajo, in da so vse to v različnih situacijah doživeli doma. Skozi leta jasno, da so. Spet pa to ne pomeni, da moraš nekoga ubiti, če hočeš igrati morilca. Vse to, kar je v vlogi, poskušaš najti v svojem življenju, v svojem karakterju, v svojih čustvih in odzivih. Črpaš iz lastnih izkušenj. Vendar se po vaji ali predstavi, ko stopim skozi vrata gledališča, trudim iti domov. Ni, da bi doma vadila odlomke iz igre. Določene stvari pa se, jasno, odsevajo. Z vlogo živiš … 


Lep dan za umret / foto: Mare Mutić
Dolgo časa sem si lagala, da sem doma drug človek, dokler se nisem nekajkrat ujela, da sem neko osnovno razpoloženje nesla domov in obratno. Temu se sicer poskušamo igralci izogibati, kajti če to mejo enkrat prestopiš, lahko hitro govorimo o psihozi. Igralec mora v sebi imeti neke vrste norost, prav tako pa mora biti psihično izredno stabilen in trden, da lahko prenese vse te čustvene tokove, ki skozi nas vibrirajo v svet.

Pri dobrih igralcih po navadi občudujemo širok igralski razpon. Tudi vi se odlično znajdete v različnih vlogah – od komedije do drame, tragedije ... Kako se spopadate s to raznolikostjo?


Imam to srečo, da veliko igram. Sam pri sebi moraš najti sistem, da določene ventile zapreš, ko je treba, da ne pride do čustvene poškodbe. Po drugi strani pa vem, da sem človek, ki je lahko zjutraj izredno dobre volje, čez tri ure pa že popolnoma pobit. Vendar sem še vedno to jaz, medtem se ni zgodilo nič usodnega, a razpoloženje se nepredvidljivo obrne, zamenja. Dobro se moraš poznati, v sebi moraš znati sproducirati določena čustva, določena emotivna stanja, določene misli ... in prav tako jih moraš znati tudi ustaviti. Potem, ko je vaje ali predstave konec, potrebuješ določen reakcijski čas, da ta jez zajeziš, ustaviš. To potem »z razumom« obesim na obešalnik in pospravim tja, kamor sodi. Iz Ljubljane se vozim v Kranj in velikokrat se hočem peljati sama, da lahko vse to med vožnjo tudi »prebavim«. Mnogokrat, kadar je vaja dobra, ko ujamemo in zajahamo val, kot temu pravimo, obsedimo v gledališču in kar ne moremo domov. Pa ne zato, da bi premlevali dogajanje, ampak na nek način se moraš očistiti in zbrati za vstop nazaj v realnost.

Kako pa je s ponovitvijo? Se vam zdi, da predstava z njimi raste? In kako je, ko se zgodi zadnja ponovitev?


Najhuje mi je, ko se zadnja predstava zgodi, ne da bi jaz vedela, da je zadnja. (Do česar tudi pride.) Če vem, da je to zadnja ponovitev, vlogi namenim eno poslovilno gesto, po navadi kaj takega, česar si prej nisem dovolila. Ja, gre za neke vrste slovo. Dete položiš v zibko … Ko pa sem začela, se mi je vsaka vloga zdela dogodek in vsaka ponovitev praznik, in zato sem tudi vsakič trpela, ko smo predstavo nehali igrati. Z leti pa se je zgodilo, da je prišla kakšna vloga, ki ni bila čisto moja, s katero nisem bila popolnoma zadovoljna in je morda nisem naredila, kot bi si želela. V takih primerih se mi je zgodilo, da sem si ob koncu tudi oddahnila. S ponovitvami imaš v predstavi prostor, da lahko kaj dodaš ali odvzameš, so pa stvari, ki so že dogovorjene in jih ne moreš spreminjati že zaradi soigralcev. Načeloma se predstavo naredi, potem predstava živi in diha in nekega dne potem tudi umre.

Druga skrajnost pa je, da predstavo naredimo in ima zaradi abonmajskega sistema deset ponovitev, potem pa je dalj časa ne igramo in jo obnavljamo recimo čez pol leta, leto. V tem času se zgodi marsikaj. Spremeni se energija, ki je drugačna od tiste, ki sem jo nosila na premieri, in to ne glede na to, da znaš nekam spraviti misli, da konzerviraš mizansceno, tekst, to je še najmanjši problem … Ampak notranji svet se ti v času nekako izmakne in zelo težko prideš stoodstotno nazaj, kljub temu da imamo obnovitvene vaje. Včasih predstava s tem pridobi, včasih izgubi.

Pri ponovitvah je najlepše to, da se vedno znova vzpostavljaš in dokazuješ pred novo publiko. Z vsako ponovitvijo odpadejo misli, ki so prisotne ob premieri, ne skrbi te več, ali obvladaš tekst, da moraš oditi na levo ali desno ... Šele takrat začneš zares uživati. Premiera je stres, in bolj, ko si zrel, več zahtevaš od sebe in bolj je stresno.

Kot gledalki se mi zdi, da je imajo predstave, ki gredo proti koncu sezone, neko čisto drugo energijo, utečenost ...


Če je predstava dobro narejena, bo delovala še deset let kasneje, kadar se postavi nekaj dobrega, stoji za vedno. Ob tem veliko pomaga tehnika, recimo to, da si lahko predstavo pogledaš na posnetku, s katerim se lažje postaviš nazaj. Včasih bi pa bilo boljše, če bi šel nazaj in predstavo na novo postavil. Vsak od nas je drugačen, vsak na svoj način dojema in živi ta naš poklic in ni popolne recepture za uspeh. Če bi jo poznali, bi bile vse predstave genialne. Hvala bogu pa temu ni tako, saj drugače to ne bi bil več ustvarjalen poklic.

Ali obstaja gledališče brez angažmaja? Kako je aktualna predstava o izbrisanih drugačna, bolj neposredna?


Ni predstave brez angažmaja. Angažma je že to, da scenski tehniki prinesejo sceno na oder, da se igralci preoblečemo in stopimo za zaveso ... Občinstvo pride v dvorano in se usede … Potem je čas predstave, ko vsi skupaj zadihamo isti zrak – to je angažma, ki dela gledališče živo. Iskreno verjamem, da je in bo prav zaradi tega gledališče ostalo živo.

Kar se tiče predstave Izbrisani pa sem prvič delala avtorski projekt. Nekako sem se jim vseskozi izogibala. Nisem si zaupala, da bi znala napisati tekst. Pravzaprav pa gre za to, da se poskušaš preko tovrstnih predstav dotakniti publike na drugačen, bolj neposreden način.

Problem, ki ga predstava obravnava, je zelo konkreten. Gre za zelo realno situacijo, ki se je v tej državi dogajala in se še zmeraj dogaja. Predstava pa ne poskuša spregovoriti samo človeškemu srcu, ampak želi premik tudi v njegovi glavi in s tem v realnem svetu narediti korak naprej. Izzvati, izpostaviti, izdvojiti, pojasniti … Nisem si še prišla povsem na čisto s tem, ali je to prav ali ne. Izjemno vesela pa sem, da smo to delali, čeprav študij predstave ni bil lahek. Tovrstne predstave zahtevajo popolno predanost in tudi moj, človeški angažma je bil zelo velik in precej drugačen od tistega, ki sem ga vajena.

Stvar, za katero se zavzemamo, se mi zdi grozljiva in vredna tega, kar smo naredili. Potrebno bi bilo narediti še kaj več in še kaj drugače. Upam, da prav s to provokativnostjo dosežemo veliko. Predstava je narejena tako, da ljudje enostavno ne morejo ostati ravnodušni. Ali začnejo o tem razmišljati in sodelujejo ali pa so zelo odklonilni. Doživeli smo tudi to, da je med predstavo kdo vstal in kričal ali nas prepričeval, da nimamo prav, kako si drznemo pogrevati to srbsko demagogijo in podobno ... Med to predstavo resnično težko kdo zadrema in težko odideš domov brezbrižen, ne da bi te videno spremljalo še nekaj dni. Tako kot smo mi – igralci na nek način izpostavljeni kot mi – ljudje, tako tudi publika ni več imaginarna, ampak gre za človeka, ki tam sedi. Ne vem, kako bi bilo, če bi ljudje delali samo take predstave, mislim pa, da ljudje potrebujemo različnost, da je to začimba življenja. Nedvomno, ko igramo to predstavo, vidimo in čutimo, da odzvanja v ljudeh. 



25.671 / foto: Mare Mutić
Kaj je to, kar gledalec danes zahteva od gledališča? Smo mogoče postali manj dovzetni za določene stvari, potrebujemo večjo neposrednost?


Ne, da smo postali manj dovzetni, morda smo prek televizije in medijev postali bolj razvajeni. Konstantno nas bombardirajo z informacijami, slikami, čustvi ... Mogoče je zaradi tega, ker je to neprestano okrog nas in nas obkroža, to nekakšen obrambni mehanizem. Nočemo se vznemirjati in zato stvari potlačimo. Kar pa vsaj v primerih, kot je ta, ni prav! Gre za ljudi in ne za številke. Za sistemsko napako, ki je bila storjena ljudem po krivici, in prav je, da se krivice sistemsko tudi popravi. Četudi moramo plačati za grehe svojih politikov. In tudi nenehno plačujemo. Se vam ne zdi? No, sama nisem običajen gledalec, ampak sem neizrekljivo vesela, kadar grem gledat predstavo, ki je dobra, ki me napolni, zintrigira. Zato sem tako vesela, da gledališče obstaja in da ga lahko tudi živim in ustvarjam v njem. Pri vsej tej ponudbi, ki je na trgu, ne čutim, da bi ljudje neradi hodili v gledališče.

Boli me, da nam govorijo in dokazujejo, da je treba v kulturi narediti spremembe, kot tudi to, da ni prav, da imamo stalne zaposlitve.

Tukaj se lahko naveževa na abonmajski sistem.


Abonmajski sistem nam zagotavlja stalne zaposlitve pa tudi ljudi na nek način obvezuje, da hodijo v gledališče. To je prijetna obveza, to je nekaj, kar narediš zase in za svojo duhovno rast. Tako kot športaš za svoje dobro počutje, zdravje in kondicijo. Ko ne bo več abonmajskega sistema, ne verjamem, da bodo ljudje, ki zdaj redno hodijo v gledališče, to še vedno počeli. Vsaj v takem številu ne. Življenje in dobri nameni nam vsem nekako spolzijo med prsti. Kolikokrat si sama rečem, ko imam prost večer, da bi lahko šla kaj pogledat, potem je ura sedem in se ne spravim od doma. Ne, da si ne bi želela … In tukaj je večina ljudi istih. Če pa imaš karto za določen datum, greš, ker potem ne boš več imel te možnosti. Ko pa bo vzpostavljen prosti trg, pa vemo, kako bo.

Pri nas imamo dober teater, dobre predstave in dobre, če ne izjemne igralce in igralske ansamble. Če hočemo igralci obdržati kvaliteto in kondicijo, potrebujemo kontinuirano delo, to pa pomeni, da enostavno potrebujemo ansamble ali pa popolnoma drugačen način plačevanja igralcev.

Sami ste delovali tudi »na svobodi«.


Bila sem »na svobodi« in vem, kako je, če si razpet na dvajset strani, razdrobljen med množico projektov, da sploh preživiš. Danes je nemogoče predstavo narediti s samimi svobodnjaki. Lahko, ampak to pomeni, da ti bodo morali ti ljudje biti na voljo in jih boš moral plačati toliko, da ti bodo celo leto na voljo. Ali jih lahko toliko plačamo? Ali je to zares manj denarja, kot ga porabimo zdaj? Statistiko je, kot vemo, najlažje prirediti v smeri, ki nekomu ustreza.

Ja, takoj sem za spremembe, ampak dajmo obdržati tisto, kar je dobro, in dajmo iz tega narediti še boljše. Že zdaj je večina igralcev v gledališčih prekomerno zasedenih, cel kup stvari je treba planirati vnaprej in se neprestano ukvarjati z logistiko … Predstave odpadajo, če imaš v njih več kot dva gosta, ker terminov enostavno ni mogoče uskladiti. Zato res ne vem, če je sistem, kot ga imamo sedaj, tako zelo slab, da bi jih bilo treba čisto zradirati in graditi na novo zato, ker so trije uradniki prišli do tega sklepa. In to bo potem že držalo … Pih! Jaz v take posplošene trditve brez argumentov ne verjamem. Naj kdo naredi resne analize, postavi cilje in naj dokaže, da bo nov sistem poleg prihrankov prinesel tudi boljše rezultate. Zaenkrat se dela samo škoda.

Razliko opazimo, ker smo v gledališču izgubili šoloobvezno mladino. Prej je vsaka šola imela vsaj en kulturni dan na leto, jasno, vse to je povezano z denarjem, s prevozi in tako naprej, ampak ta kulturni dan ni več vezan na obisk gledališča ali pa opere. In to se pozna. Če se kdaj lahko navadiš na gledališče, odkriješ njegov čar, je to v otroštvu. Starši majhnih otrok ne peljejo pred televizor, ampak v gledališče zato, ker je čar gledališča in gledališke dvorane drugačen. V gledališču otroci uživajo in vzpodbuja jih k čutenju in mišljenju. Če znaš ta občutek gojiti skozi leta, ti to ostane, potem imaš tudi kot odrasel potrebo po tem, da nekaj takega doživiš, da skozi druge oči pogledaš na stvari pa tudi nase. Ta angažma je hecna reč, začneš na eni točki, raztegne pa se na drugo. (smeh)

Absolutno sem prepričana, da je umetnost nekaj, kar človek potrebuje. Drugače ne bi risali po prazgodovinskih jamah in tudi ne bi v Grčiji ustanovili gledališča. Seveda pa mora biti umetnost tista, ki reflektira družbo. Kdo drug jo bo? Banke in denar gotovo ne. Čeprav se danes vse vrti okrog tega.

Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo h gledališču? Že zelo zgodaj ste nastopili v gledališču in na filmu, pa vendarle, kje so tisti čisto prvi začetki?


Imela sem srečo, da sem prinesla s sabo nekaj, kar me je gnalo, ne da bi se zavedala. Prav tako sem imela srečo, da me je čuvala upokojena učiteljica slovenščine. Knjige in slike, to me je fasciniralo, odkar vem zase. Starši niso imeli časa, da bi mi brali pravljice, zato sem se, ker sem bila radovedna, potrudila in hitro naučila brati. Že pri štirih letih sem znala brati. Ko sem prišla v šolo, se spomnim, da smo se pripravljali na proslavo s skeči, ki jih je učiteljica razdelila v razredu. Sošolcu je dala igrati vlogo fantka, ki je nekaj narisal, dobil cvek in je potem moral jokati. To smo vadilil in vadili, a sošolcu ni šlo. Potem nas je učiteljica vprašala, kdo mu bo pokazal, kako se joka. Odjokala sem tako dobro, da smo spremenili vlogo, v predstavi ni več jokal fantek, ampak punčka – jaz. Začelo se je s proslavami in recitacijami in tako naprej. Ves čas je bilo to nekaj, kar jaz pač delam; tako kot drugi trenirajo košarko, jaz hodim igrat v gledališče in nastopam na proslavah. Celo gimnazijo sem razmišljala, kaj sploh bom, če ne bom igralka. Ko sem naredila sprejemne izpite, je bila to velika sreča, pravzaprav pa druge prave alternative tudi nisem imela. So stvari, ki so ti očitno usojene.


Sen / foto: Mare Mutić
Je kdaj za tem stala kakšna posebna igralska vizija?

Ne, to je bila ena sama radost. V šolo sem hodila v Kranju in spomnim se, da smo v gimnaziji imeli krasno razredničarko, profesorico slovenščine, ki nas je parkrat na leto vozila v gledališče v Ljubljano. Ko sem gledala predstave v Mestnem gledališču ljubljanskem, se mi nikoli ni zdelo, da bi tudi jaz to lahko počela tako dobro. Kljub temu da smo delali amaterske predstave v Kranju. Sem pa v igranju uživala, neizrekljivo. Ko sem se odločila, da grem delat sprejemni izpit na akademijo, pravzaprav nisem natančno vedela, v kaj se podajam. Bila je bolj želja, slutnja … Prvi in drugi letnik sem bila precej zbegana. Potem pa vse manj in manj.

Pa se je mogoče kdaj podrla kakšna iluzija?


Če bi seštela vse skupaj, bi se tega nabralo za nekaj tednov in verjetno bi bila tudi zajetna košara razbitin. Velikokrat sem sanjala, kaj vse v življenju bom še naredila, tudi o tem, da bom zamenjala poklic, ker tega pa jaz res ne morem dobro delati celo življenje. So trenutki, ko samozavest izgine, ostaneš pred golom na nogometnem igrišču in ne veš, kam bi se skril, kam bi se dal, kako bi lahko še naprej ... Igralci smo občutljivi in ranljivi. In verjetno nas prav ta občutljivost in ranljivost dela posebne, take, da smo lahko vibrafon občutij in stanj, ki jih posredujemo drugim in jim zlezemo v dušo in telo.

Predvidevam pa, da je bil študij Izbrisanih vendarle drugačen od študija Treh sester ali pa predstave Dvom?


Absolutno drugačen. Dramska predloga mnogo bolj narekuje, kako in kaj. Velikokrat se je, tudi če hočeš, težko izogniti njenemu diktatu. Pri Izbrisanih je režiser Oliver Frljić seveda vedel, kaj hoče, in tudi zelo dobro pozna tehnike in principe tovrstnega gledališča. Sama sem se pri tem študiju konstantno borila z dejstvom »Jaz, Vesna« in »Jaz, igralka«. Teh dveh svetov dolgo časa nisem mogla združiti. Že predolgo se ju trudim, ravno obratno, razdvojiti. Ob tem mi je Oliver večkrat rekel: »Kaj pa, ko delaš vlogo, ki ti ni všeč, a tam pa nimaš nobenih pomislekov?« »Ja, ampak tam je vse napisano.« In je rekel: »Ja, tudi tukaj lahko vse napišemo.« V tem primeru vendarle moraš kot posameznik z imenom in priimkom stati za svojimi izjavami. Nisi nekdo, ampak si kdo. Zato si mnogo bolj izpostavljen. Za stališčem, ki ga zagovarjaš, moraš stati ves in cel zares. To je tvoje stališče in ne stališče nekega lika, ki ga igraš. Ne moreš se izmuzniti, ne moreš uiti, nikomur prikriti … Pri klasični predstavi imaš varovalko, kjer se lahko, recimo temu, skriješ za nekom. Če igram »blondinko«, pač rečem: »Ja, taka je pač vloga, enostavno moram biti butasta,« in to mi gre bistveno lažje od rok, kot če moram biti pametna in argumentirana … Pri Izbrisanih se mi je zdelo, da moram vsako stvar, ki jo naredim, občutiti in zagovarjati. Skratka, da bi tudi jaz v življenju naredila ali pa odreagirala tako. Ne pa, kako bi odreagirala, če bi … V tem pa je velika razlika.

Obstaja kakšna vloga, ki vam bo za zmeraj ostala v spominu, kot nekakšna prelomnica?


Vedno me najbolj zaznamujejo tiste vloge, ki jih igram v tistem trenutku. Seveda obstajajo tudi take, ki so neki mejniki, več jih je, v mojem gledališkem in privatnem življenju, ampak to so bolj stvari intime … Vsaka vloga ti odpre nekaj. Dvom je recimo odprl neko razmišljanje, nek svet, ki sem ga porinila nekam na stran in ga nisem znala artikulirati vse do te vloge, kjer sem pri sebi morala najti in se soočiti z odgovori, zakaj sem v kakšni situaciji odreagirala tako, kot sem. Da pa bi rekla, da se mi je svet odprl z eno vlogo, to se mi ni zgodilo. Vsaka vloga je svoj univerzum in vsaka ima svoj začetek. Lahko pa rečem, da je veliko vlog prineslo s seboj to, da sem se začela zanimati in izvedela stvari, ki jih drugače nisem in jih ne bi nikoli izvedela. V teh letih je bilo tega ogromno. No, morda ne boste verjeli, ampak do te vloge nisem bila tako rekoč nikoli v cerkvi, nisem vedela najbolj osnovnih stvari, nisem se znala recimo niti pokrižati. Popolnoma tuj svet, v katerem se moraš naučiti vsega, do zadnjega pokleka.

V tem vprašanju bi se navezala na položaj žensk v gledališču. Ženskih vlog je manj kot moških, z leti pa še manj ... Kako se spopadate s to mislijo?


Misel je neka splošna resnica, ki se jo ponavlja. Dejstvo je, da je ženskih vlog v gledaliških igrah manj kot moških. Lahko razpredava, zakaj je tako. Sama sem mnenja, da živimo v mačistični, patriarhalni družbi in so seveda moški tako zunaj kot znotraj gledališča bolj izpostavljani. Njim se dogajajo usodne drame (smeh). To je eno. In to te spremlja že od začetka, ko greš na pot. Drugo pa je to, da so moške vloge bolj »razvpite«. Težko najdemo ženski adekvat Hamletu. Ni pa res, da ženskih vlog ni. So, ko si mlad in tudi, ko prihajaš v leta. Je pa res, da je vprašanje interesa umetniških vodij in režiserjev, ali je ta tematika pomembna, ali ima človek, ki je prišel v leta, še kaj za povedati, ali se jim zdi taka tematika sploh tehtna. Človek ne umre do fizične smrti. Do takrat imaš kaj tehtnega za povedati in čutiti. Je pa res, da fizično več ne zmoreš početi določenih stvari. (Sama, hvala bogu, še lahko.) Če pogledava skozi statistiko, odigram tri do štiri premiere na sezono, to je deset abonmajev doma, kakih 50 ali 60 gostovanj, voženj z avtobusi, prihodov domov ob popolnoma nemogočih urah, nemogočih razmerah v večini kulturnih domov, nešteto izgovorjenih besed, ne vem koliko kilobajtov spomina, seveda brez vseh vaj in študijev vlog, med katerimi riješ po sebi in se režeš pri živem telesu. Veliko bolečine in užitka hkrati. Ja, Šalamun je temu lepo rekel v Pokru – zelo »risky« in zelo blizu dreka (smeh). Najkrajše: sado-mazo.

Čar in lepota dela v ansamblu je tudi to, da različne generacije delajo z ramo ob rami, iskreno, brez sramu in brez rezerve, prijateljsko in predano, učimo se drug od drugega in imamo se radi in se spoštujemo, pa čeprav si tako rekoč dnevno zadajamo rane. Vedno si lahko nekaj damo. In to dajemo in razdajamo naprej – publiki. V kateri spet sedijo različne generacije, ki (na) stvari gledajo na različne načine. Stvari čutijo drugače, se drugače odzivajo, ampak vseh ali vsaj večine se dogajanje dotakne. Nehote ali hote, kakorkoli že, za tisto uro ali dve ranljivi živimo v vzporednem svetu predstave, ki odpira pogled skozi drugo optiko na svet, v katerem živimo. Upam si trditi, da gre za nadvse pomembne izkušnje in spoznanja, do katerih bi se drugače dokopali bistveno težje ali pa sploh ne. In kar je najpomembnejše: soočenje s samim seboj. Tudi če je to petkrat na leto, je to že nekaj. (smeh)

Anja Bunderla, SiGledal, 7. 5. 2013
»A je to res že minilo?«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 6. 5. 2013
Aljaž Jovanović: »Jupi-pizda-super«
Anja Bunderla, SiGledal, 28. 3. 2013
»Če bi lahko, bi delal samo slovenske igre«
Anja Bunderla, SiGledal, 15. 9. 2013
»Bodimo skromni in bodimo perfekcionisti«
Anja Bunderla, SiGledal, 18. 12. 2013
Pomembnost dialoga ali Tina Vrbnjak