Katarina Koprivnikar, SiGledal, 11. 3. 2013

4,5888 Parole, 4,7794 Sleparja, 3,6250 Sen

Z 22. Dnevov Komedije, festivala smeha, ki poteka od 7. do 23. marca v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, tokrat o gledalcu, njegovem smehu pa tudi o resnobi.

foto Uroš Hočevar

Začeti na odru ali pri gledalcu? Pri akciji ali pasivni recepciji? Začnimo tokrat z gledalcem. Njegovi reakciji, aktivni percepciji – pri komediji pasiva tako ali tako odpade, ker smeh požene telo, obrazne mišice se krčijo in raztezajo, roke v zadregi pred nespodobnostmi na odru hitijo zakrivat usta in obraz. Pogleduješ levo in desno k svojemu sosedu, da bi dobil potrditev, da nisi čudak, ker je smešno samo tebi, se od krohota premetavaš na stolu – pol zdravja imaš v žepu že samo zaradi tega, ker se smeješ.

Odziv publike ne Dnevih komedije sicer merijo škatle, v katere gledalci po koncu predstave vržemo ocene in imena komedijanta ali komedijantke večera. Zanimivo pa je opazovati in razmišljati tudi o gledalčevih odzivih med predstavo, s katerimi gledalci predstavo pravzaprav soustvarjamo.

»Joj, pred leti sem pa tud' jaz stala na odru, ker so iskali publiko, ki bo med predstavo sedela na odru. In sem b'la – sem b'la igralka za en dan!« Je razlagala starejša gospa svojemu možu, ko smo čakali na začetek predstave.

Kaj se zgodi, če izhodišče razmisleka postavimo tako: Najprej je bil gledalec in v gledalca se vse povrne. No, gledalci morda res niso Prapočelo, so pa vsaj mali delec – nekakšen Higgsov bozon v gledališču. Publika ima privilegij, da predstavo spravi v prerani grob ali pa jo drži pri mladosti in življenju še pri stoti, dvestoti ponovitvi. Od česa je to odvisno in zakaj nekatere predstave kar nočejo in nočejo z odra?

4,5888

Otvoritveni večer se je začel s predstavo Parole, parole ali Ni bila peta, bila je deveta, v produkciji Gledališča Koper in režiji Jake Ivanca. Dvorana ni pokala po šivih kot naslednji večer s Sleparjema v krilu. Zasedenost dvorane in intenzivnost smeha sta pravzaprav v odnosu premega sorazmerja – bolj je polno, bolj se smejemo.

Ali pa tudi ne?

En tak trd oreh je bila gledalka, ki je sedela ob meni in se je v svoji neodzivnosti spajdašila še z nekim parom pred sabo. Niso se smejali. Morda v sebi, introvertirani smejalci pač. Tako je tudi moj smeh zastal v grlu, razlit le v krivuljo smeha na ustih. Je že res, da je smehu potreben odmev.

Nekaj sedežev naprej so neučakanci hiteli s smehom, še preden so bili nastavki za neko komično situacijo ali duhoviti dialogi dopolnjeni in izpeljani do konca. V nadaljevanju so se njihove reakcije uglasile z dramaturgijo komike in postale bolj 'pravilno' odmerjene, v skladu z ostalimi kolegi gledalci.

FOTO JAKA VARMUŽ

Dvorana prvi večer ni doživela nekega enotnega vala smeha, ampak se je ta razporejal po otočkih v dvorani. Malo parter levo pa parter desno in kak hehet na sredini. Ko se je predstava umirila in se prevešala v svojo drugo polovico, je nekoliko padel njen tempo, škripanje sedežev in pokašljevanje pa se je začelo stopnjevati. Vmes sta sicer roki gospoda zadaj navijaško spodbujali aplavze po odpetih songih.

Ko humor v predstavi prehaja v območje črnega, temni tudi glas smeha v dvorani, ta postaja globlji, nekateri si v zadregi z rokami pokrivajo obraz in pogledujejo v tla. Bolj ko je komika situacijska, bolj enakomerno, sproščeno in neposredno se sproža smeh po dvorani. Ne gre samo za smeh, gledalci spremljajo prizore tudi z zadrževanjem sape, vzdihi in vzkliki, ki nehote uhajajo.

Plačilni aplavz ob koncu predstave je bil aplavz zadovoljstva. In padla je 4,5888. Ravno med oceno smo …

»Pasalo je.«

»Fino, ni bila pretežka, ravno prav lahkotna.«

»Volare, o o o o o.«

4,7794

Naslednji večer: Sleparja v krilu Slovenskega ljudskega gledališča Celje v režiji Borisa Kobala. Dvorana je najbolj završala, ko je na oder prišla teta Florence.

»Je to Anica?« (»Kumerjeva je, ja,« ji odgovarjam v mislih).

Presenečeni so bili tudi nad razgibanostjo Nine Rakovec:
»Uuh, ti mladi so tako gibčni.«

Gledalčevi komentarji so pogosto spontane pripombe o njihovem realnem fizisu, telesnosti igralcev. In ti komentarji obiskovalcev nasmejejo tudi sosede v sedežih. Ker so iskreni, znaki čudenja, in hkrati sporočajo, kako smo gledalci vedno nekje vmes – med odrsko iluzijo in realnostjo.

Polna dvorana je dihala s predstavo, vrhunec smeha je sovpadal z zapletom. Zamenjava spola in identitete, značaj likov in posamezni duhoviti dialogi in spletke so rezultirali v simultane valove smeha, v komično katarzo, v smeh celotnega telesa, ki se ziblje v sedežu naprej in nazaj. Situacijska komika je vedno najbolj hvaležna za smeh, posamezni dovtipi, duhovite replike, nepričakovana dejanja likov na odru izzovejo nek 'karakterni' smeh: lik A nepričakovano udari lik B po zadnjici – iz nekega otočka v dvorani se izvije tako srčen in presenečen ženski smeh, kot bi njo samo nekdo po riti. Včasih celo melodija replike na odru rezonira v isto intonacijo smeha v občinstvu – kako dialoška je pravzaprav komedija!

3,6250

Zadnja predstava prvega konca tedna 22. Dnevov komedije v režiji Mateje Koležnik in izvedbi PG Kranj Sen je pričakovano, glede na drugačno zasnovo in vrsto besedila, požela manj krohota. Komičnost je rasla organsko iz kratkih inteligentnih replik, absurdnih situacij, stroge in resnosti situacije primerne reakcije obeh varnostnikov. Tempo je bil upočasnjen, ni bilo glasbe, ki bi iniciirala smeh.

»Ja, ni bila klasična komedija,« je ugotavljal gledalec ob odhodu iz dvorane.

Presenečali so tudi igralci, ki so bili pomešani med občinstvo. Nekomu v drugi vrsti je zvonil telefon, gledalci smo se vsak pri sebi zgrozili nad to malomarnostjo obiskovalca, potem pa presenečenje – zvonjenje ni bilo realno, ampak simulirano. Naključni obiskovalec je bil igralec. Prvotna jeza gledalcev se je z drugim registrom gledanja spremenila v smeh. Občinstvo je bilo večkrat nagovorjeno preko rampe kot (enako)vreden partner v predstavi – nagovor je bil namenjen naključnim gledalcem in igralcem, ki so igrali gledalce. Takšna zasnova je odpirala možnost interpretacije, da se vsak trenutek tvoj sosed-gledalec lahko transformira v igralca-ustvarjalca. Vsak šum v dvorani, zvonjenje telefona, smeh, aplavz, žvižg, komentar, namenjen ženi, vsak odziv iz občinstva se je prelival v igro in rampa ni bila več ločnica med njimi in nami in mi smo bili dokončno sunjeni iz pozicije zgolj pasivnega konzumenta.

 FOTO MARE MUTIĆ

Sen je predstava, ki občinstvo zabava, čeprav ne sproža horunskega smeha kot morda predstava večer pred tem. Publika ji navdušeno in pozorno sledi, ocena 3,6250 pa nekako izmeri, v kakšni meri od 1 do 5 nam je bila 'smešna'.

Naslednji krog na Dnevih komedije bodo tekli: v četrtek Filumena Marturano v produkciji Gledališča Koper in SNG Nova Gorica, v petek Star fotr producentov SiTi Teatra BTC in Krekerja ter v soboto Živalska farma Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Dnevi komedije

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 3. 2013
Habemus papam!
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 3. 2013
Lara Jankovič: »Komedija zahteva mnogo spretnosti«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 3. 2013
Nina Rakovec: »Pri ustvarjanju komedije se moraš igrati«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 23. 5. 2010
Iva Krajnc. Lahkotnost privabljanja pogleda
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 6. 2013
Anja Golob: »Izrazite težave imam z industrijsko marmelado«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 4. 3. 2013
Nina Ivanišin: »Igra je hoja po vrvi«