Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 3. 2013

Habemus papam!

Z Dnevov komedije v Celju, ki potekajo od 7. do 23. marca, tokrat o gledalcih in njihovem odzivu na Starega fotra v režiji Jurija Zrnca in produkciji SiTi Teatra BTC in Krekerja. Ocena predstave: 4,7547.

Janez Hočevar/foto Maj Pavček

Nabito polna dvorana Slovenskega ljudskega gledališča Celje je dočakala Starega fotra. Odličen tekst, modificiran z referencami na javni lik Janeza Hočevarja Rifleta, je do glasnega smeha prignal tudi mene, ki sem sramežljivo pritaknjena v zaključeno družbo starih prijateljev polnila luknjo v sredi med njimi, ker je njihov kolega očitno zbolel.

Začelo se je obetavno – balkon sem si delila z gospodom, ki se je že na samem začetku izločil iz zbora občinstva ubranega smeha in se odločil, da jo bo udarjal po svoje. In ko rečem udarjal, mislim še kako dobesedno. Ko je bila igra na vrhuncu svoje komedijantske potence, je gospoda popadel takšen smeh, da ga je moral potrditi z udarci v leseno ograjo. Kako krasno, sem si mislila, če bo predstava dolgočasna, bomo vsaj tu na balkonu imeli svojo monokomedijo smeha.

Balkoni nasploh so nek prostor živahnega dogajanja. Morda zaradi oddaljenosti od odra in parternežev spodaj? Balkon je neka osvobojena cona, od koder gledalci tudi radi fotografirajo svoje igralske junake in jih doma morda obešajo v svoje Facebook albume kot dokaz, da so res bili v gledališču. Še preden dodobra nastavijo zaslonko, izklopijo fleš (kaj, če jih zaloti hostesa), čakajo na dobro pozo svojega idola – mine pol predstave, nenadoma je aplavz in luči se prižigajo – ti pa nisi niti dobro »šklocnil« ene nerazmazane fotografije! Upam, da je par pred mano, ki je to počel, na Facebooku dobil vsaj kakšen »lajk« ali dva – da se je splačalo.

Nenadoma se smejočemu prvemu solistu priključi tudi njegov mlajši kolega s prav tako karakternim smehom – o starosti sklepam na osnovi deško intoniranega glasu. Šalam sta se vmes sicer smejala zborovsko ubrano, kot vsi ostali – le kadar je kakšna replika pri njiju vzbudila večji arzenal smeha kot pri večini, sta s svojim smehom odpela solo komad. Izmenično, da si ne skačeta v nastop drug drugega.

Nisem štela, kolikokrat se je občinstvo smejalo – a ne pretiravam, če rečem, da skorajda za vsako povedjo. Rifle je po vsaki piki izvabil smeh. Pogosto tudi med samimi vejicami, počasen, glasen, tanek, sramežljiv smeh deklet, enozložni ha!, trebušno doneč, pojoč, pokašljujoč – ker je zmanjkovalo sape, pritajen, bučen, tak kot na posnetku televizijskih nanizank, pa v en glas začet, v en glas iztečen.

Moj smehometer je naštel tri viške. Prvi je bil dolg in je trajal, dokler se ni izlil v tišino – črni humor, skrit za temo osmrtnic, ki se »berejo kot upokojenski facebook«, je sprostil smejalne mišice še najbolj zadržanim, da so se prepustili prečiščevalni moči smeha. Drugi val je poplavljal ob zgodbi o malce drugačnem prečiščevanju – klistiranju zaradi kolonoskopije, ki jo je opravil Rifle v svoji zgodbi. Nerodnost tega postopka in delikatnost teme je kar kričala po dobri komični izpeljavi. Ki jo je tudi doživela v nazornih in dramaturško stopnjevanih duhovitih opisih tega rektalnega pregleda. Tretji večji val smeha je prišel z »vstajenjem Lazarja« oziroma erektivnih motenj priletnega gospoda. Še ena v vrsti tem, ki so vedno potencial za dober odvod smeha.

Sklop tem, ki v naših vsakdanjikih morda veljajo za rahlo neprijetne, delikatne in posledično morda tabuizirane, na odru doživi svojo osvoboditev in očiščenje v katarzi smeha. Janez Hočevar Rifle nas je torej dodobra sklistiral s smehom, mi pa olajšani ob koncu kar nismo mogli in ne hoteli prenehati z aplavzom. Plosk je bil umerjen v enoten ritem, igralec pa nam je ob že n-tem prihodu na oder hudomušno namignil, da je čas, da se razidemo.

Še en »škloc-škloc« za konec pa je tudi mlad par pred mano zadovoljno odšel, poln večnih spominov na ta dan komedije.

V zadnjem festivalskem tednu bosta uprizorjena še Vitez čudes Mestnega gledališča ljubljanskega in Slovenska muska od A do Ž Špas teatra. Festival pa bo v soboto zaključila slovesnost s podelitvijo nagrad in standupom Tadeja Toša Smehologija – stand up eductainment.

Dnevi komedije

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 3. 2013
Lara Jankovič: »Komedija zahteva mnogo spretnosti«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 3. 2013
Nina Rakovec: »Pri ustvarjanju komedije se moraš igrati«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 11. 3. 2013
4,5888 Parole, 4,7794 Sleparja, 3,6250 Sen
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 1. 4. 2012
Vito Taufer: Ustvarjati moramo svoje lastne svetove
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 20. 12. 2011
Mlade oči o MGL
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 12. 12. 2011
JURIJ DREVENŠEK: Mehko fleksibilno telo