Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 7. 2010

Saša Pavček: Klesanje igre

"Ko igram, sem le nekakšen transfer med nebesno svetlobo in publiko," je o svoji igri zapisala Saša Pavček.

Saša Pavček / foto Peter Uhan, arhiv SNG Drama

V letošnji sezoni smo jo pogosteje zasledili na odru Male drame, kjer je odigrala vloge v Vehiklu, Bogu masakra in Jezu. Na velikem odru SNG Drame pa je ponovno blestela z vlogo Elmire v Molièrovem Tartuffu, za katero je bila že leta 2007 nagrajena z Borštnikovo nagrado.

Letošnja bera njenih novih igralskih stvaritev je tako bolj skromna, saj je noviteta le lik Sandre v Muckovem Vehiklu, v katerem ne blesti ravno z magistralno dramsko vlogo. Hoja po rezilu noža je v tej predstavi bolj na strani moških protagonistov, skrajna stanja, ki dopuščajo širok spekter izraznih možnosti igre, so ženskima likoma v tej zgodbi prihranjena. A kljub temu igri Saše Pavček ne očitam nezadostnosti – nasprotno. V Vehiklu deluje samozadostno, zaokroženo. Ti izpostavljeni lastnosti sta posledici obvladovanja glasu in trdnosti telesa ali, bolje, nelagodnosti, ki se poskuša prekriti (ali pa se ravno razkriva) z malce sključeno pozo. Obleka, prilegajoča se telesu, kaže resnico njene igralske drže – prelomljena v polovici telesa, rahlo sklonjena, deluje nesproščeno, kot da bi bila v nekakšnem krču. Kostumografska rešitev s črnim pajacom vpeljuje večjo igralsko ranljivost – ker ni obleke, ki bi dodatno opredeljevala psihologijo lika, pripenjala dodatne pomene ali skrivala igralčevo telo, ni rekvizitov niti čiste bližine soigralca, s katerim bi si delila izpostavljenost na odru oz. zdaj že njen lik – Sandro duši tesnoba temnega prostora in njena krhka, nerazčiščena odnosnost z likoma, s katerima si deli sedanjost in preteklost.  

Njena notranjost se bolj kot v telesnem kaže skozi glas in pogled. Le v Tartuffu ji uspe tako lahkotno in izčiščeno povezati pogled in glas ter gib. V prizoru, kjer mami naslovnega junaka skupaj z Igorjem Samoborjem v pravo plesno mero ujameta svoja igralska koraka. Vsak premik telesa, rok, nog ali pogleda je kot eleganten drs znotraj plesa zapeljevanja. Ta eleganca, ki je lastna Pavčkovi per se, je del klasičnosti, ki jo Saša Pavček nosi tudi skozi večino drugih likov in ki je tako zelo na meji med vlogo in njeno nosilko. Predstava, ki jo uprizarja Elmira, da bi razkrinkala svetohlinskost Tartuffa, je mesto, kjer je igra ravno prav zadržana (ujeta v ritem klasičnega teksta, kot je Molièrov) in ravno prav sproščena (igra v igri, ki dopušča večje karikiranje in čustveno afektiranost) da pade v njen register igre – v njena lastna pravila, znotraj katerih je kot igralka najbolj svobodna in iskrena.  

Iskrenost pa je še ena kategorija, ki se žarči skozi njen pogled – jasno odprt, kot nekakšno zrenje igralkine "duše" iz sveta domišljije in fikcije v realen, historičen čas.  Pogled razkriva tisto, kar je v tekstu zamolčano, česar ne razkrije gib. Pogled sam je medij, ki prenaša neizrekljivo – tisto, kar ves čas izreka gledališče. Tisto, kar biva v igralcu v hipnosti za časa igre, neka napetost, notranje življenje, ki omogoča našo (gledalčevo) komunikacijo in identifikacijo z igralcem. 

Celotna konstrukcija njenega obraza, čisti rezi njenih obraznih kosti, bela koža, velike, skoraj otroške (vedoželjne, naivne) oči in tanka linija ust se združujejo v gledališki obraz, ki je že sam po sebi gledališka maska. Maska, ki v antropološkem smislu ''živi od odsotnosti, ki jo zamenja z nadomestno prisotnostjo'', in je bila prvotno izdelana na mrtvih obrazih – torej, da bi zakrila smrt z alternativnim obrazom. Takšna maska, ki je že realen obraz, pomeni, da na drugi strani gledališkega zastora ni ničesar več, le odsotnost. Samo oder omogoča tubitnost igralke Saše Pavček, edini možni svet obstoja.

Njen tip igralske prezence je še vedno klasični – telo je ogrodje, na katerega se pripenja vloga, je del dramskega besedila. Ravno beseda in glas, kot njen nosilec, sta močna atributa Saše Pavček. Na pol zamolkel glas, hladno božajoč prodira skozi tišino in vzpostavlja nekakšno distanco ter se sklada s celotno igralsko osebo Pavčkove. Njen glas, pogled, drža in mimika se zgoščajo v metaforo jonskega stebra, elegantnega, vitkega in večno klasičnega.

 

Povezave:

 

Saša Pavček

Helena Čehovin, SiGledal, 12. 5. 2010
Domen Valič. Žigolo, mamin sinček, ali kavalir?
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 23. 5. 2010
Iva Krajnc. Lahkotnost privabljanja pogleda
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 10. 2010
Vitalizem Ivana Peternelja in Blaža Šefa
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 6. 2013
Anja Golob: »Izrazite težave imam z industrijsko marmelado«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 12. 3. 2013
Kulturno-umetnostna vzgoja slovenskih gledališč