Uršula Rojs, 20. 5. 2019

Taka sem kot vi, rada imam jabolka (4)

Študentska kritika|Theresia Walser: TAKA SEM KOT VI, RADA IMAM JABOLKA. Režija Boris Ostan, produkcija Mestno gledališče ljubljansko, premiera 25. 4. 2019
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Črno komedijo Taka sem kot vi, rada imam jabolka avtorice Theresie Walser je na slovenske odre prvič postavilo Mestno gledališče ljubljansko v režiji Borisa Ostana. MGL na obiskovalca takoj naredi močan vtis že s samo arhitekturo z neskončnimi krožnimi stopnicami, ki že pred vstopom v dvorano v obiskovalcu prebudijo zanimanje in ga vključijo v dogajanje – ob vzponu po stopnicah se aktivno prebijamo skozi arhitekturo in prejemamo informacije iz okolja.

V dvorani pričaka odprta scena, ni zavese, ki bi gledalce ločila od odrskega dogajanja. Takoj stopimo nazaj v čas, v dolgočasno čakalnico s tremi kovčki, ki nakazujejo, da se bodo na odru kmalu pojavile tri različne osebe. Gre za prostor prehoda, ne pa za končni cilj. Soba je dolgočasna, ne nudi udobja, tako nastopajočim kot gledalcem vzbuja občutek nelagodja in željo, da bi sobo zapustili. Scena je majhna, zaradi česar gledalec čuti, da so osebe prisiljene sobivati, umik omogoča le stranišče. Čakalnica zaradi svoje neopaznosti ne prevzema pozornosti, ampak nudi ugodno okolje za nastajanje in razrešitev konfliktov, osebe se znajdejo na nevtralnem teritoriju, ki omogoči soočenje.

Zemljevid sveta na levi strani skozi celotno igro opozarja na širino problema, ki zaobjema ves svet in ni omejen na eno sobo, sceno, gledališko predstavo. Opozarja, da tri dame nikakor niso edine, ampak jih je po vsem svetu nepredstavljivo mnogo, od nekdaj in v neskončnost.

Nastopajo tri nekoč zelo vplivne ženske, ki jih je čas potisnil v zgodovino, same pa ne dojamejo svoje preživetosti. Vsaka zase živi v svetu svojih prepričanj, ki je popolnoma brezkompromisen, prepričane so v svoj prav. Odtujenost od sveta se jim zdi krivična, hkrati pa z gotovostjo verjamejo, da bo prišel čas njihove vrnitve, ponovnega sprejetja v svetu.

Ajda Smrekar, ki igra gospo Margot, sestavi večplasten lik, njena igra je iskrena. Jette Ostan Vejrup, gospa Imelda, v veliki meri predstavo obogati s humorjem, ki je nevsiljiv in olajša dojemanje težke situacije, v katero so osebe vpletene. Po igralski plati nekoliko zaostaja Tjaša Železnik, gospa Leila, ki lik predstavi kot karikaturo – vse osebe imajo zelo izrazite, nekoliko karikirane lastnosti, vendar jim ostali igralci vdihnejo duha individualnosti, gledalec si predstavlja resnično osebo in njeno delovanje – Tjaši Železnik to ne uspe. Gospa Leila ostane samo na ravni igre, ne oživi, ker je preveč stisnjena in omejena v pretirane geste in mimiko. Mario Dragojević, Gottfried, igri prinese največ. Je glavni nosilec kritične ideje in humorja. Kot tolmač je predstavnik ljudstva, kaže problematično razumevanje, stisko, ki jo gospe povzročajo, hkrati pa predstavo bogati s črnim humorjem, ki sporočilo v gledalca zasidra še močneje. Zaradi njega predstava pridobi kakovost, pozornost gledalcev zadrži od začetka do konca.

Kostumografija očitno kaže na položaj, ki ga osebe zasedajo v družbi. Gospa Imelda in gospa Leila se kažeta v blišču, ki jima toliko pomeni, gospa Margot s preprosto opravo kaže vero v socializem, Gottfried pa s svojim nevpadljivim videzom zaseda mesto tolmača, ki se na videz drži v ozadju, vendar se sčasoma to spremeni.

Črni humor je zelo pomemben element predstave, humor deluje, občinstvo nanj reagira, ima tudi močno sporočilno vrednost.

Tematika je težka, opozarja na prelom med oblastjo in ljudstvom. Ne glede na to, kakšne so posameznikove ideje in cilji, oblast ljudstvu škodi – nekoč, danes, jutri. Največji problem je nerazumevanje, slaba komunikacija, ki se kaže z napakami v prevodu tolmača. Kdor je na oblasti, vidi le sebe, izgubi stik z realnostjo, z vsakdanom ljudi, ki jim vlada. Ostaja kup besed, idej, od katerih oblast živi in se predstavlja javnosti, vse skupaj pa je ničvredno, lažno: »Včasih ljudje rečejo nekaj, da ne rečejo nekaj drugega.« In tako s pogledom na zemljevid, ki opozarja na vseprisotnost tega problema, vse tri gospe skupaj zaključijo, da se svet vedno obnavlja in nobene ideje niso večne – je pa večen boj za oblast.

Predstava je dobra, igralci zadržujejo pozornost gledalcev, je celovita in nosi močno sporočilo.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki