Evelin Bizjak, 20. 5. 2019

Taka sem kot vi, rada imam jabolka (3)

Študentska kritika|Theresia Walser: TAKA SEM KOT VI, RADA IMAM JABOLKA. Režija Boris Ostan, produkcija Mestno gledališče ljubljansko, premiera 25. 4. 2019
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Taka sem kot vi, rada imam jabolka je edino besedilo sicer mednarodno uveljavljene nemške dramatičarke Theresie Walser, ki je poleg dela King Kongove hčerke doživelo uprizoritev na slovenskih odrih, tokrat na MGL-jevi Mali sceni. Čeprav drama sodi v tisto polje avtoričinega vzgiba, ki želi zapolniti vrzel na področju dramatike in svoje ogrodje išče znotraj pretežno ženskih glasov, predstavi posameznice, ki svojo nekdanjo politično moč utemeljujejo le na ujetosti v hermetične ovoje slovesa in nepomembnosti, za katerimi se ne skriva več od puste trivialnosti.

Walserjeva na prizorišču s tapetami ovenčane, nekoliko arhaične čakalnice (scenografija Dorian Šilec Petek), ki skupaj z rekviziti, kot so pametni telefon in macaroni, stopajo v rahlo nedialoško dinamiko, sooči žene treh pokojnih diktatorjev. V zakulisnem medprostoru, ki razkriva javnim očem skrito plat političnega delovanja, na novinarsko konferenco in ponovno soočenje z občestvom čakajo Imelda Marcos (Jette Ostan Vejrup), vzvišena žena filipinskega diktatorja s posebno afiniteto do kopičenja čevljev, ki po vstaji ljudstva v njeni državi služijo le še kot muzejski eksponati, narcistična Leila (Tjaša Železnik), druga žena tunizijskega predsednika Ben Alija z (precej nedosledno izpeljanim) bolestnim strahom pred nečistočo in enormnim apetitom po bogastvu ter Margot (Ajda Smrekar), nekoliko zategnjena in ideološko najbolj zagrizena žena bivšega predsednika Nemške demokratične republike, ki želi svoj nastop izkoristiti za preporod komunizma.

Tragičnost žensk, ki navkljub izgonu s prizorišča zgodovine še vedno hlepijo po razsvetljenja željnem ljudstvu, igralska in režijska izvedba obravnava tako, da ne vzbuja sočutja, temveč posmeh. Režijska poetika Borisa Ostana naslavlja zmožnost zatona diktature in banalizira nosilke politične moči: s karikirano profiliranim izražanjem pretežno svetovno nazorskih puhlic like utemeljuje na podstati ujetosti v zanje nostalgično preteklost, kar še dodatno podkrepi z arhaičnimi, referenčno zgovornimi odevali.

V sredino tega ideološko protislovnega bojišča je umeščen Tolmač Gottfried (Mario Dragojević), ki z željo po omiljenju konfliktov izjave prisotnih interpretira čisto po svoje. Ravno iz tega izkrivljanja prvotnih pomenov, ki groteskno gradi prevajalčevo funkcijo zrcaljenja govornic takšnih, kakršnih so, v njegovo očitno protislovje vznika največja komična moč tega besedila. Ker pa dramsko besedilo ob odsotnosti biografske referenčnosti ponudi preveč besedičenja in premalo opornih točk, ki bi uspele učinkovito osrediščiti gledalčevo orientacijo, postane to tudi njegovo osrednje dramatično gibalo. Področje napetosti, ki se ustvarja med izrečenim in prevedenim, med tem, kako osebe razumejo same sebe, in tem, kako so dojete s strani sogovornic, igralsko interpretacijsko sicer odpira polje pestrosti osebnostnih nians (pri tem je v pretirano stereotipni, nenaravni narejenosti nekoliko šibkejša le Tjaša Železnik), vendar ostaja ob pomanjkanju bolj dinamičnih mizanscenskih rešitev nekoliko neizkoriščeno.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Boris Ostan, SMG

Povezani dogodki