Eva Pacher, 20. 5. 2019

Taka sem kot vi, rada imam jabolka (2)

Študentska kritika|Theresia Walser: TAKA SEM KOT VI, RADA IMAM JABOLKA. Režija Boris Ostan, produkcija Mestno gledališče ljubljansko, premiera 25. 4. 2019
:
:
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Igra Taka sem kot vi, rada imam jabolka je krstno uprizoritev doživela 25. aprila 2019. V tej črni komediji spremljamo zgodbo/-e treh gospa – Margot, Leile in Imelde. Čeprav gre za fiktivne gospe, poimenovanje ni naključno, saj gre za resnične osebnosti, ki so s svojim političnim delovanjem vplivale na zgodovino v svojih domovinah. Igra ima obliko novinarske konference, na kateri bodo medijem najavili nastajanje filmske upodobitve življenj prisotnih žensk.

Predstava se začne s prihodom tolmača Gottfrieda, ki ga igra Mario Dragojević, na oder skozi nihajna vrata v ozadju. Po nekaj minutah začetne tišine na oder prideta še gospa Leila (Tjaša Železnik) in gospa Imelda (Jette Ostan Vejrup), kot zadnja pa gospa Margot (Ajda Smrekar). Večji del predstave se prestavljajo s stola na stol in si izmenjujejo zgodbe ter se ukvarjajo s svojo zgodovino. Vse skupaj pa jim po svoje tolmači Gottfried, vendar sprva ni jasno, ali to počne zato, ker gospe ne upoštevajo pravil o štiridesetih besedah, ali morda zaradi pomanjkanja jezikovnih veščin ali zato, ker je tudi sam odraščal v enakem sistemu kot one, vendar se zaveda pečata, ki so ga diktatorski sistemi pustili v zgodovini. Sčasoma se izkaže, da gre za njegovo mladost v Nemški demokratični republiki. Predstava se potem konča spet z odhodom skozi nihajna vrata, vendar tokrat z odhodom gospa.

Odrsko ozadje je spremenjeno v čakalnico s starinskim pridihom, opremljeno z več stoli in dvema straniščema, ženskim, ki je zelo prostorno, in moškim, ki je utesnjena luknja z opečnatim zidom. Ker gre za čakalnico, si lahko postrežejo tudi s sadjem in kavo. Dogajanje na odru je večinoma statično, saj velik del predstave sedijo. Celotna scenografija, ureditev odra in kostumografija nas popeljejo v preteklost, v prejšnje stoletje. In tudi po kostumih lahko določimo socialni položaj oseb.

Predstava je postavljena na Malo sceno MGL, zaradi majhnosti dvorane je vzdušje intimno in intima rabi svoj čas. Predstavo si je tokrat ogledala pretežno mlajša publika, ki je od te na pol pretekle zgodovine že kar krepko odmaknjena, vendar napačno tolmačenje in rahlo karikirane geste igralcev vseeno dosežejo komični učinek. Ena od stvari, ki v predstavi izstopajo, je ironija. Gospe, ki čakajo na novinarsko konferenco o najavi filma o svojih življenjih, v čakalnici, predstavljajo (igrajo) svoje življenje. Ironično pa je tudi to, da svojega življenja in zgodb, ki si jih izmenjujejo, ne vidijo tako, kot to lahko razume gledalec. Ena stvar, na katero sem pomislila med predstavo, je ta, da ni bilo, z izjemo popevanja gospe Imelde (Jette Ostan Vejrup), v predstavi nobene glasbe. Morda zato, ker glasba res ne govori resnice, one s pripovedovanjem svojih zgodb pa?

Predstava je vsekakor vredna ogleda, mislim, da te taka oblika humorja vedno prisili, da razmišljaš o svetu in družbi še s kake druge perspektive ali pa samo, da razmišljaš.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

MGL, Boris Ostan

Povezani dogodki