Matjaž Zorec, 4. 7. 2018

Izpisati performans: Antigona

Kriterij|Produkcija Emanat in Matija Ferlin, koprodukcija Mediteranski plesni center Svetvinčenat, STAGING A PLAY: ANTIGONA, koreografija Matija Ferlin, premiera 23. junij 2018
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić

Operiranje z umetninami, ki so tako rekoč ožigosane v genom neke kulture oz. njene avtolegitimacije, te vede ali nevede zmerom zavede proti nevarnosti, da se boš zavozlal v nerazvozljivo zanko lastnih izvajanj, prej ali slej kar za vrat, posebej če gre za enega od mitov, na katerega fundamentalnost se sklicuje naša lastna moderna mitološkost, kar na teh prostorih velja posebej za mišljenje slovenskega nacionalističnega samoopredeljenja. Antigona je bila pač vedno privilegirana neomadeževanost, sveto in moralično špricanje, zmožno sčistiti vsakršno s travmatičnim zlom zasvinjano skupnost. Da se ne spuščamo preveč v to ideologizirano blato, je treba vpogled oddaljiti ter se zadovoljiti z zgolj dogmatično ugotovitvijo: Antigona je v naši t. i. evropejski civilizaciji ključna fantazma za reflektiranje skupnostne in medskupnostne etike, njena predpostavljena katarzičnost pa vsaj na površini odrešitev ali ključ za zapopadanje ideje o nekem občem dobrem, česar ne more izničiti niti dejstvo, da se je na njeni kanonizirani univerzalnosti kreativnega pisanja lotil tudi Žižek.

Kar jo naredi res fascinantno, je ravno distanciranje od teh kakor samoumevnih socioloških ali kulturoloških danosti ter približevanje njeni neaplicirani materiji, mitosu ter slednjič obdelavi, med katerimi je tista najefektivnejša pač Sofoklejeva. Bližnje ali že zgolj rekreativno branje njenega teksta ter, ker se je celovito ne da prebirati ločene, celotne ojdipske trilogije razodeva oz. nam daje v prepoznanje, kako brutalnejša, grozljivejša in blaznejša je od vseh svojih naknadnih, sekundarnih mitologizacij, ki so mdr. inavgurirale t. i. zahodno samozavedanje. In to ne v nekem kakor avtentičnem tragiškem smislu, češ kako se zdaj vsi solzimo ob njeni strašni, pravični in strašno pravični usodi, sestra pada sestri v objem in brat bratu šiva rano, ki jo je malo prej sam zadal, pokopljimo mrtve in jim sezidajmo ogromne brezoblične betonske bloke itn., temveč so njene brutalnost, grozljivost in blaznost radikalno misljive, šele ko jo slečemo vse teatralne patetičnosti, zaradi katere naj bi doživljali ne vem kakšne očiščenosti. Potlej Antigona zaživi v vsej svoji pošastni neumrljivosti, zaradi katere gredo v stečaj vsi etični čistilni servisi, njeno domnevno razreševanje človeških antagonizmov pa zapade v svoje nasprotje – nerazrešljivost. Oz. če preprosto popišemo občutje ob tej njeni razgaljenosti: res je jebena.

Zakaj začeti tekst o uprizoritvenem projektu s skokom naravnost v srž Antigoninega postajanja? Ker njegova deklarativnost o samem sebi obeta precej. Bistven moment sodobnega umetninjenja je pač ravno samozavedno uokvirjenje lastnega početja. In pričujoča razširjena koreografska uprizoritev, kot zapiše dramaturg Goran Ferčec, se namreč »s koreografskimi orodji loteva branja in dekonstrukcije izbrane dramske predloge«. Pri Antigoni pa se odloči »za še radikalnejši in kompleksnejši pristop k zamisli razširjene koreografske uprizoritve«. Ta radikalnost naj bi bila dalje v tem, da »dramske like in njihove funkcije reducira na telo enega samega izvajalca in en glas, ohrani pa dramsko pripoved in logiko dramskih situacij.«

Če na kratko očrtamo iz tega izhajajoči medij performansa: gre za koreografski oz. fizični teater, ki vso dramaturško vršenje, mitos, dramske osebe, situacije, skratka vso na odru oz. na podnu izvajano dramatičnost kot tako dobesedno uteleša. Gibalnost ali negibalnost telesa, manipuliranje z njim ter s scenografskimi artefakti so edini oz. poglavitni izrazi teatralnosti, v našem primeru pač edino telo avtorja Matije Ferlina s predmeti, ki z njim ob tej ali oni priliki izvršijo ta ali oni simbolni prenos. Drugi element je kot v offu bran tekst izbranih scen iz tragedije v ne vedno optimalno artikulirani južnoslovansko obarvani angleščini. Kar govori tekst, to udejanja performer.

Gotovo ta hkratni diptih ali raje dvojna polifonija nudita neki zafugiran spoj, se dopolnjujeta ter si sproti dajeta smisel. Performiranje je očitno precizno premišljeno ter nam daje uvidevati precej subtilnih malenkosti, tudi efektivnih koreografskih rešitev ter predvsem proti koncu očitno dramaturško stopnjevanje. Predstavi pa se vendarle nepričakovano zgodi neka morda ne ravno nepričakovana reč. Zgodi se ji – Antigona.

Naj pojasnim, kaj s tem mislim. Jasno ne, da na sceni pač zremo in poslušamo uprizarjano Antigono, tako partikularno protagonistko kot celostno oz. zmontirano tragedijo. Kar uzurpira predstavo, je njena zgoraj skicirana prikazen, blodeč gespenst, ki straši po evropski kulturi. Morda sem zgolj bralčevsko občutljiv, a ko poslušamo izseke iz teksta, se med glasom in telesom začenja pojavljati neka diskrepanca, tako rekoč razkol med duhom besedila in črko performiranja. Četudi so verzi oz. izrekanja dramskih oseb prepredeni s patosom ter sploh najmanj sekundarno obdelani, vendarle ne morejo ubiti ubite Antigone in njene jebenosti, brutalnosti, grozljivosti in blaznosti, ki te vse špikajo kot igle v Ojdipovih očeh, če imaš seveda vsaj malo bralne in mišljenjske predstavnosti. Medtem ko v sami srčiki sicer, kot rečeno, natančno strukturiranega performansa v nas ne dere ne jebenost, ne brutalnost, ne grozljivost in ne blaznost. Oz. se zgolj pojavljajo na opni sprotnega dogajanja, oplazijo, plazijo se po robu, a nikoli ne s silovitostjo, kakršna hočeš nočeš buta iz Antigoninega jezika. Menim, da ob tejle priložnosti ni primerno navajati, kaj vse bi se moralo izvrševati pod lučmi, če bi se hotel performativno, fizično, telesno vzporejati z njegovo kataklizmično izrekljivostjo. Predstava je zastavljena fino v bukvalnem pomenu, prefino, požre jo izgovarjana radikalnost. Njena dramaturška subtilnost se izgublja v Antigonini robustni radikalnosti.

Morda je to napovedovana dekonstrukcija dramskega besedila, prekriti njegovo nerazrešljivo nelagodje, ga uokviriti, zaobliti kot razmehčano glino, zaobiti temeljno travmo. Morda se v tem druži tudi z vso postantično ideološko samopostrežnostjo in vklepanjem v to ali ono interpretativno modalnost. Na koncu pa je treba biti antigonski in si drzniti izpisati: dramsko besedilo tukaj dekonstruira performans.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Matija Ferlin, Emanat

Povezani dogodki