Pia Brezavšček, 4. 7. 2018

Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči

Kriterij|Produkcija Emanat in Matija Ferlin, koprodukcija Mediteranski plesni center Svetvinčenat, STAGING A PLAY: ANTIGONA, koreografija Matija Ferlin, premiera 23. junij 2018
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić
Foto: Andi Bančić

V tokratni ediciji konceptualne serije Staging a play se koreograf Matije Ferlina loteva Antigone. To je tretja predstava v seriji (vedno) svojevrstnega uprizarjanja dram in z njo vnovič dokazuje, da je mogoče skozi stranpot koreografije priti do docela izvirnih rešitev za domnevno že povsem preigrane možnosti uprizarjanja zahodnega dramskega teatra.

Ključ za branje se nam ponudi na samem začetku. Lasulja, zašiljena leska, nekaj opek, polita modra kri. Nekje zadaj šlem, tu glinena posoda, tam kamenje – to so znaki, ki obstajajo kot bežne markacije (dramskega) prostora in časa na sicer izpraznjeni beli odrski površini. Linija glasu je oddvojena od telesa, kot da bi imela izvir nekje v offu, čeprav v resnici pripada telesu izvajalca in se izvaja v živo. Govor drsi kot razmeroma neprizadeta in z dogajanjem nepogojena bralna linija. Ko je reducirano besedilo drame izgovarjano, so usta vedno zakrita z enim od scenskih elementov ali pa nam telo kaže hrbet. To je iluzija akuzmatičnega glasu, ki daje telesu neko novo avtonomijo, a ga hkrati ne oropa za lasten glas, kot je v sodobnem plesu nemih teles pogosta praksa. Jasno postane, da se bo arhaično gledališče preigravalo na docela sodoben način, ki so ga ne nazadnje omogočili zgodovina historičnih avantgard, lingvistična in strukturalistična dognanja zadnjega (dobrega) pol stoletja in premisleki telesa in gibanja v sodobnih koreografskih inovacijah.

Modra tekočina, ki kot indic začetka brizgne kot prelita kri, bolj kot bi bila nekakšen simbol (plemenitosti?), demonstrira, da ne bomo imeli opravka z reprezentacijo, ampak bodo gledališki znaki sledili neki povsem svoji logiki. Akcije nikoli ne bodo posnemale dejanj zgodbe in se bodo pogosto celo otresle kakršnekoli pomenske konotacije, čeprav bodo ostajale neestetizirane in zvedene na enostavne funkcionalne gibe, namenjene manipulaciji s številnimi scenskimi rekviziti, ali pa bodo suspendirane, tik preden bi se razvile v neko jasno akcijo, ki bi lahko izkazovala preveliko mero narativnosti. Ta iztaknjenost iz neposrednega upovedovanja telo osvobaja, čeprav ga v smislu podvrženosti koreografskim napotkom omejuje in terja dodatno disciplino. Tako telo mora iznajti novo, lastno korelacijo s prisotno naracijo, ki se pri Ferlinu tokrat izkristalizira v nekakšni kompozicijski logiki, ki jo telo sestavlja s predmeti. To je prej likovna kot pa življenje posnemajoča logika, značilna za dramski teater. Edino telo na odru zdaj ni preprost dramski lik, ampak je nekakšen akumulacijski stroj, ki se s prostorom in njegovimi elementi tekom zgodbe na razne načine sklaplja. V tem smislu je, kljub temu da je Antigona Ojdipova hčerka, po formi zaradi njene strojne logike in upiranja reprezentaciji to izrazito anti-ojdipska1 predstava. Sofoklejeva Antigona tokrat nima svojega homogenega telesa, ampak je, skupaj z drugimi dramskimi osebami, raztreščena po odru. Nikoli ni cela, pojavlja se skozi parcialne objekte – v tišino npr. tu in tam zasekajo njena zevajoča, baconovska2 usta, ki se takoj nato spet sklopijo z glasom v anonimnost brezosebnega pripovedovanja. Telo izvajalca vse spravlja v tok, Ferlin je afektivni stroj in povzroča, da se ti parcialni objekti sestavljajo in razstavljajo. Sklapljajo in mešajo se, ustvarjajo vezi z drugimi deli teles protagonistov ter deli telesa izvajalca. Zametke oseb občasno tvori tudi ponavljanje, ki vzpostavi prepoznavne znake – razpoznamo jih denimo v feminilnem načinu hoje ali v drobni gesti popravljanja las. Ti znaki delujejo podobno kot scenski rekviziti, ki hkrati so in niso referenca na antično tragedijo oziroma so bolj kot referenca nekakšna reminiscenca, bežen spomin, arheološki ostanek, skoraj do nerazpoznavnosti obrabljen od zoba časa. Če kateremu uspe biti preveč jasen in očiten, preveč ponavljajoč se in zloščen, nas lahko zaradi siceršnje patine zmoti, saj se zdi neavtentičen.

Takšna depersonalizirana in raztreščena odrska prezenca, ki ničesar ne posnema, se lahko zazdi avtistična, a povsem linearna pripoved, ki spremlja to domala najbolj klasično od vseh klasičnih antičnih dram, ponuja toliko občih mest, da se težko zares izgubimo. Sploh obstaja kdo z zaključeno srednjo šolo, ki mu nikoli ni bilo treba pisati eseja z naslovom »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu?«. Pri Ferlinu to ni v avantgardistične drobce scefran tekst, ki bi se zgolj larpurlartistično poigraval z zgodovinsko referenco. Pri siceršnji eksperimentalni zasnovi predstave nas nemara najbolj preseneti ravno to, da je vsebina Antigone kot predloge vzeta skrajno resno. Tu ni nobenih žižkovskih problematizacij spornosti božanskih, predpravnih zakonov, ampak je Antigonin lik glorificiran kot utelešenje upora in ljubezni. No, v času, ko v imenu Zakona na meji Evropske trdnjave vsakodnevno umirajo prebežniki, je Antigonina ideja gotovo skrajno aktualna, a tudi zelo predvidljiva in v funkciji tega, da predstavo naelektri s sentimentom, saj se je gledalcu lahko postaviti na pravo stran in malo pomoralizirati. Pri tem pa je, kot v intervjuju3 pove tudi Ferlin, sodobni človek bolj podoben Ismeni, ki preskoči samo akcijo upora.

Nemara je ravno to posebnost Ferlinovih eksperimentalnih form – v imenu igranja z načini uprizarjanja se ne odpoveduje afektivnim funkcijam klasičnega gledališča. Vseeno pa je, četudi razumemo izbiro materiala, saj je samo na nečem tako bazičnem mogoče in smiselno razviti tako skrajno formalno izpeljavo, avtoriteta antičnih izvorov evropstva premalo izprašana. Predstava se tako brez kakšnega (Antigoni lastnega) upora obesi na ta obči (liberalni) sentiment bratske ljubezni in se v tem smislu ne odpoveduje očetu in ni anti-ojdipska. Tako v zelo sodobni, celo hipster-sodobni maniri sobivanja nasprotnih in celo nasprotujočih si paradigem zadosti tudi tistim, ki jim je za umetniško izkušnjo samo konceptualistično poigravanje s formo premalo in potrebujejo tudi dozo pretresa in lepote. Tudi slednje je namreč v izobilju – če se Ferlin manifestativno4 odpoveduje estetizaciji in virtuoznosti giba, pa se principom likovnosti kompozicij teles kot skulptur v prostoru zlepa ne odreka.

 

Opombe:

1  Glej  Gilles Deleuze in Felix Guattari, Anti-Ojdip, Kapitalizem in shizofrenija, Krtina, Ljubljana 2017
  Glej delo slikarja Francisa Bacona
3   http://emanat.si/media/75c70e4544/180613_Glas%20Istre_Intervju%20Antigona_Ferlin.pdf
4   http://www.emanat.si/en/education/matija-ferlin-croatia--un-education/

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Matija Ferlin, Emanat

Povezani dogodki