Maša Radi, 14. 3. 2018

Estetika otroškega v zmešnjavi poezije

MALA ŠOLA KRITIKE (Sončnica na Luni, režija Marko Bulc - Mare, produkcija Lutkovno gledališče Ljubljana, koprodukcija CUK Kino Šiška, premiera 8. 2. 2018)
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

Sončnica na Luni, predstava ugledališčene poezije za otroke v režiji Marka Bulca, se uprizarjanja sedemnajstih izbranih pesmi loti na unikaten način in ne podleže le tisti morda najbolj preverjeni metodi neposrednega uprizarjanja, kjer bi igralci na odru natančno odigrali samo vsebino. Pri nekaterih pesmih se uprizoritev posluži prav tega, a smo nato v nadaljevanju priča tudi drugim oblikam, na primer recitaciji, ob kateri podoživimo spomine na kakšen osnovnošolski recital ob kulturnem prazniku. Poleg samega igranja z besedami in govorjenjem se Sončnica na Luni poigrava tudi z gibalnim (Sebastjan Starič) in zvočnim aspektom (Damir Avdić), znotraj katerega je prav tako poskrbljeno za raznolikost, saj se stili razpenjajo od nianse popa do rahlo ponesrečenega rapa, ki je zaradi svoje hitrosti popolnoma nerazumljiv.

Estetika otroškega, ki v zmešnjavi poezije predstavljajo rdečo nit cele uprizoritve, je najbolj opazna pri scenografskih (Damir Leventić) in kostumografskih elementih (Sanja Grcić). Na s črnimi zavesami obdanem odru jih najdemo v obliki raznobarvnih cevi ali pa kot velike črke iz pene, za katere pa ni vedno nujno, da predstavljajo same sebe. Lahko so tudi predmet, ki je podoben obliki te črke, lahko pa so nekaj popolnoma tretjega. S tem se ustvarjalci upirajo pravilom in spodbujajo publiko k uporabi lastne domišljije. V belih, z otroškimi čačkami porisanih kostumih igralci Voranc Boh, Jan Bučar, Ana Hribar, Nina Ivanič, Rok Kunaver, Alenka Tetičkovič in Zala Ana Štiglic z izjemo Jerneja Kuntnerja prevzamejo otroške like, ki pa niso razdelani v svoji raznolikosti, saj jih druži le nekaj tipiziranih otroških lastnosti, kot so popačen način govora, kričanje in okoren gib. Njihove osebnosti so torej omejene na nekaj zelo osnovnih grimas in na interakcije drug z drugim, za katere pa se zaradi njihove klišejskosti zdi, da so tam izključno zato, da bi bila vsebina malo manj abstraktna.

V gledališkem listu je zapisano, da naj predstava o poeziji ne bi razmišljala, temveč naj bi jo poslušala, opazovala in tipala. Nastavke za to lahko sicer najdemo v penastih in cevastih črkah, v glasbi in gibanju ter v poigravanju z zvenenjem črk in poezije, a vsa ta otroškost ni dovolj močna rdeča nit. Nenehno bombardiranje z različnimi principi ugledališčenja brez neke oprijemljive strukture je za najmlajše in njihovo koncentracijo kljub uporabi vseh možnih raznolikih in zanimivih elementov prevelik zalogaj, malo starejše pa lahko odvrne pretirana preprostost in tipiziranost nastopajočih.

 

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Mare Bulc, LGL

Povezani dogodki

Maša Radi, 24. 11. 2016
V ključnem trenutku stopiti skupaj
Maša Radi, 17. 2. 2017
Manj je več