Tjaša Bertoncelj, 21. 2. 2018

ABC poezija in Ž

MALA ŠOLA KRITIKE (Sončnica na Luni, režija Marko Bulc - Mare, produkcija Lutkovno gledališče Ljubljana, koprodukcija CUK Kino Šiška, premiera 8. 2. 2018)
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

Sončnica na luni predstavlja mešanje gledališča in poezije za otroke, izbrane iz zbornika Sončnica na rami, ki obsega najznačilnejše stvaritve slovenskih pesnikov in pesnic. Tako poleg ene, na novo napisane pesmi avtorjev predstave, spremljamo gledališko uprizoritev del Milana Dekleve, Nika Grafenauerja, Borisa A. Novaka, Barbare Gregorič Gorenc, Svetlane Makarovič in drugih. Predstava odpira razmislek o načinu odrskega uprizarjanja poezije (presegajoč formo recitala) in o obliki uporabe gledališke projekcije, ki besede razgiba v vizualno. Skupaj s stalno ekipo (dramaturgom Nebojšo Pop-Tasićem, scenografom Damirjem Leventićem, kostumografinjo Sanjo Grcić in koreografom Sebastjanom Staričem) režiser Marko Bulc za medij izražanja uporabi predvsem telo-gib ter glasbo v praznem prostoru: z na trenutke togim baletno-razgibalnim plesom, raznimi poudarjenimi kretnjami, mimiko in uglasbeno poezijo je prisotno nenehno fizično ter glasbeno gibanje, s čimer se izogne statičnosti ali monotonosti dogajanja.

Ker pa je ta gibajoči stroj tako neustavljiv, delno razkraja samo »čistost« in zamaknjenost poezije. Moč umetnine besed ne zadostuje, potrebna je simultana nenehna animacija, ob čimer se pojavlja vprašanje o današnji vrednosti poezije in zmožnosti našega (in otroškega) prisluha verzom brez gledališke vizualne nadslikave. Ta je tista, ki v Sončnici na luni prevladuje in kreira razgibanost dogajanja. Temu pa prav tako pripomorejo vložki električne kitare Damirja Avdića, ki spominjajo na glasbeno ozračje Bulčeve predstave Tajno društvo PGC iz lanskoletne sezone Lutkovnega gledališča Ljubljana. Z Avdićem sta v zadnjih letih sodelovala tudi pri predstavah Kaj pa če … in Svetlobi v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor.

Snovalci uprizoritve se niso lotili dramaturškega povezovanja različnih pesmi na ravni vsebine; osnovni elementarni del poezije postane tudi osnova predstave – črke so vsebinski spremljevalci in povezovalci pesmi. Služijo kot izhodišče, začetek novega prizora; s telesi jih igralci gimnastično ponazarjajo ali pa se igrajo s črkovnimi barvnimi rekviziti, medtem ko vlogo malce godrnjavega odraslega moderatorja pripada Jerneju Kuntnerju. Dogajanje sledi iz začetnega zaporednega nizanja črk v njihovo preskakovanje in mešanje do končnega znaka Ž. Tako nekako deluje jedro predstave: postavlja dinamičen, a pogosto nesmiselno povezan potek kot rešitev za gledališko uprizarjanje poezije za otroke. Sinhronost vsega dogajanja motijo tudi odsekani prehodi gledališke svetlobe Andreja Hajdinjaka in tako luč bolj kot zlita s predstavo deluje kot samostojen in zunanji del. Ravno ta razgibana možna neskladnost pa ponazarja razsežnost otroške risbe, ki je kostumografsko prisotna v predstavi: kot razsežnost črk, besed, verzov, poezije, ki lahko inspirira/kreira kakršnikoli interpretacijski koreografski ali gledališki gib.

 

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Mare Bulc, LGL

Povezani dogodki

Tjaša Bertoncelj, 26. 4. 2017
Rožni park senc
Tjaša Bertoncelj, 28. 2. 2018
Ali bi kupili to predstavo?
Tjaša Bertoncelj, 23. 3. 2018
Magična miza