Klara Drnovšek Solina, 21. 2. 2018

Igranje z besedo, črko in pomenom

MALA ŠOLA KRITIKE (Sončnica na Luni, režija Marko Bulc - Mare, produkcija Lutkovno gledališče Ljubljana, koprodukcija CUK Kino Šiška, premiera 8. 2. 2018)
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

Gre, kot navajajo avtorji predstave (režija Mare Bulc, dramaturgija Nebojša Pop-Tasić), za ugledališčenje 17 pesmi, 16 od tega iz antologije Sončnica na rami. Pravzaprav gre za dramsko uprizoritev pesmi smetane slovenskih avtorjev za otroke in mladino. Pri tem uprizoritev ne potrebuje dodatnega teksta, ki bi pesmi smiselno povezoval, saj dogajanje teče samo od sebe in ne teži k enotni naraciji ene, logične zgodbe, ampak poigravanju z besedilnostmi, ki jih prinašajo pesmi. Ob tem poudarja, premišljuje in osmišlja jezik, besedo, črko in možnosti, ki se ob tem odpirajo, pred vsem igranje z besedo, črko, pomenom. S tem mlado publiko naslavlja prek pesmi, kostumov in igralcev, ki se lahko spremenijo v črke ter samimi velikimi didaktično oblikovanimi raznobarvnimi penastimi črkami, ki lahko služijo tudi kot vizualna ponazoritev teksta, medtem ko zavzemajo različne oblike in asociirajo na nam znane predmete – hlače oz. hlačo, škarje oz. škarjo itd.

Scenografija (Damir Leventić) je torej premišljeno zasnovana, saj z različnimi materiali, oblikami in teksturami, podpira besedilo. Hkrati ne teži k definiranju prostora v smislu prepoznavnega interierja (npr. učilnica, soba, dvorišče …), ampak ga oblikuje v prostor domišljije. K smotrni scenografiji in poudarku na besedi ali črki sodi tudi dobra uporaba teles igralcev, ki izrisujejo črke, pri čemer jim manjka nekaj natančnosti. S tem podprejo tudi morda za mlado publiko nekoliko abstraktno poezijo in morda za nekatere njeno nerazumljivost in s tem neprivlačnost. Njihova v belo oblečena telesa na črnem ozadju namigujejo na kredo na šolski tabli. Med predstavo sicer zamenjajo kar nekaj kostumov, recimo, da so najbolj smiselni od vseh ti popolnoma beli. Več pomislekov porajajo oblačila po kroju otroška, po »pobarvanosti« pa otroške risbe. Ti so problematični predvsem z vidika vprašanja, kaj/koga predstavljajo igralci? So to otroci? Črke? Risbe?

Neposrečene so tudi tipizacije in pretirano pačenje, oponašanje zvokov, ki želijo določati like, njihovo čustveno stanje, ker liki pač niso psihologizirani, niti stalni ali morda celo definirani čez celotno uprizoritev. Tako je jok na primer narejen izumetničeno, tipizirano, prav tako je deško navdušenje in vrtanje predstavljeno precej banalno, amatersko. Ker liki niso psihološki posamezniki, se trudi k razumevanju čustvovanja nekaj dopridati tudi luč, ki se spreminja skladno z občutji, ki naj bi jih občutila publika ob gledanju prizorov.

Uprizoritev predvsem rešuje in dela zanimivo uglasbitev pesmi, torej songi. Ti predstavi dajo ritem in dinamiko, predvsem pa držijo pozornost publike. Pri tem je morda odvečno in ne smiselno uvrščeno beatboxanje, ki s songi sicer nima nobene veze. Da so songi ključnega pomena, nakazuje tudi to, da je dogajanje najbolj (neposrečeno) duhamorno pred pričetkom, ko se na odru zvrsti več igralcev, ki istočasno govorijo različne pesmi. Na splošno predstava s trajanjem postaja boljša, le konec je rahlo nejasen in nekako dvojen. Zgodi se namreč zelo lep zaključek s songom, ki premišljuje v svojem pomenu o življenju, nato sledi aplavz, ki se izkaže za preuranjenega in nato še en, bolj radoživ zaključek s črko ž. Oba zaključka sta torej legitimna in dobra, problem je le, da sta dva.

Sicer pa gre za predstavo že nagrajenega (predstava Kaj pa če …, Lutkovno gledališče Maribor) avtorja, ki je starejšemu občinstvu znan tudi po svojih performansih, kjer nastopa kot režiser, igralec, dramatik, medtem ko preizprašuje aktualne družbene teme. Mare Bulc tako svoj širok spekter razširja od institucionalnih gledališč do neodvisne scene in končno projektov, namenjenih otrokom kakršen je Sončnica na Luni.

 

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Klara Drnovšek Solina, 24. 11. 2016
Kraljevska rezidenca na metli
Klara Drnovšek Solina, 20. 12. 2016
Pomembne teme, ki izzvenijo
Klara Drnovšek Solina, 30. 1. 2017
Zmedena Groznovilca