Andreja Kopač, 16. 10. 2017

Bodičasti piščanec ali hvalnica našim malim spektakularnim vesoljem

Produkcija Flota, koprodukcija Bunker – Stara mestna elektrarna, ČLOVEK, KI JE OKUŠAL OBLIKE, režija Matjaž Farič, premiera 5. oktober 2017.
Foto: Željko Stevanić
Foto: Željko Stevanić
Foto: Željko Stevanić
Foto: Željko Stevanić

Tega zapisa se bom lotila rahlo sinestetično, namreč ob (in še posebej po) gledanju predstave Človek, ki je okušal oblike je treba slednjo kljub temu, da je sama po sebi zaključena forma, vseeno postaviti v kontekst trilogije z naslovom Sinestezija, ki jo je avtor Matjaž Farič začel s predstavo Rdeča - sled; solom za enega plesalca (Matjaž Farič), ki je bila premierno uprizorjena septembra 2016. Sledila je predstava Sinestezija (oktober 2016), v kateri nastopa šest plesalcev (Barbara Kanc, Kaja Janjić, Katja Legin, Kristina Rozman, Urša Rupnik, Leon Marič) in dva glasbenika (Iztok Koren, Samo Kutin). Tretji del trilogije, ki je premiero doživel 5. oktobra 2017, pa je povsem dramska predstava, v kateri nastopijo trije igralci (Klemen Janežič, Iztok Drabik Jug, Tomaž Gubenšek) in ki temelji na dramatizaciji (še neprevedenega) dela Richard E. Cytowica The man who tasted shapes.

Zakaj takšen kontekst? Zato, ker je v obeh zadnjih predstavah, ki tematizirata isto temo, uporabljen popolnoma drugačen (uprizoritveni) postopek in tudi drugače zastavljeno izhodišče. V plesni predstavi Sinestezija je bilo izhodišče dokaj neposredno vplivati na senzorične čute gledalca (na primer ožemanje limone na videu in prikazovanje kožnih znamenj), v predstavi Človek, ki je okušal pa je to nekako zasukano navzven; v (re)prezentacijo Sindroma – ki je hkrati lahko Sindrom posameznika ali Sindrom družbe, v kateri se nenehno menjavajo politični in ekonomski statusi, kjer ni več nobenih razmejitev in jasnih pravil, kjer forma kroji in pogojuje vsebino (do mediatizirane družbe je bilo stanje bolj ali manj obratno), mi pa (še vedno) nimamo najmanjšega pojma o tem, kaj se dejansko dogaja v glavi drugega – če in dokler ti tega sam ne pove. »Cytowic, nevrolog z zasebno kliniko, je za prijateljevo nenavadno lastnost izvedel med pripravo večerje. Sedel je v bližini, medtem ko je Michael pripravljal pečenega piščanca: 'O, joj, piščanec ni dovolj bodičast,' je kar naenkrat potožil. Cytowic ga je hitro zaslišal in odkril, da njegov prijatelj že vse življenje zaznava okušanje v otipljivih oblikah. 'Želel sem, da je okus piščanca bolj bodičast, vendar ni, postal je okrogel ... Takšnega ne morem postreči gostom!' je potožil Michael. Slednji je okus začutil v prostoru, in to večinoma, po navedbah Cytowica, 'kot obliko, ki leži v rokah ali pa se drgne ob glavo'.« (Katarina Stopar: Sinestezija, Radio Študent (20. 5. 2013). Dostopno prek: http://radiostudent.si/kultura/o%C4%8Di-da-ne-vidijo/sinestezija)

Ta piščanec, ki ga avtorica Katarin Stopar omenja v svojem prispevku leta 2013 (knjiga Richard E. Cytowica je izšla 1993), se pojavi v predstavi čisto na koncu. Pečica bi morala delati, po odru bi se moral razlegati mamljiv vonj, a se ni, ker tisti večer ni bilo elektrike … Teater pač … Ves čas na meji med realnostjo in fikcijo, ves čas na preži za alternativnimi dejstvi … Tudi sama sem med predstavo razmišljala, v kateri fazi vsebina teksta morda krene po svoje, a mi je Matjaž Farič po predstavi zagotovil, da se kaj takega ni zgodilo. Tekst od A do Ž. In čeprav je A rdeč in Ž zelen. Na koncu v ušesih vseeno ostane slika o bodičastem piščancu … ki si ga skušaš predstavljati. Takšnega, z daljšimi bodicami; med morskim ježkom in veliko pečeno kuro …

Izvedbeno filigranska, lahko bi rekla celo minimalistična postavitev gostega, težkega, deloma filozofsko-medicinskega in nič kaj preveč dramskega teksta je zahtevala – aktivnega gledalca. Gledalca, ki poskuša, misli in (si) prevaja. V karkoli pač. Izvedba predstave je namreč glede tempa, dinamike in plastičnosti teksta povsem »v rokah« treh protagonistov, ki se prek medicinskega diskurza ukvarjajo z »razgrnitvijo« in poskusom razumevanja Simptoma. Uspešno. Tekstovno zgoščen dramski trikotnik med zdravniškima kolegoma (Klemen Janežič, Tomaž Gubenšek) in dvojno vlogo zdravnik-pacient (Iztok Drabik Jug) ima tako pred sabo jasno nalogo: uprizoriti Cytowica in prikazati dogajanje na njegovi zasebni kliniki, ko se ob postavitvi diagnoze (sinestezija) hoče slednja tako ali drugače razmotriti; analizirati, predvideti, racionalizirati. Znanstveno, metodično, učeno. A to glede na zgodbo ni mogoče. Podzgodba teksta je namreč kritika notranjih in zunanjih omejitev medicinskega diskurza, ki se ukvarja z našimi telesi in njihovimi »napakami«. Tudi glava je telo.

V delu Rojstvo klinike (Študentska založba, 2009) avtor Michel Foucault problematizira ravno vprašanje, kaj je bolezen, kako se je v medicini spreminjalo njeno določanje, kar posledično vpliva na spremenjena razmerja med boleznijo in telesom, telesom in življenjem, življenjem in smrtjo in načinom človekovega samodojemanja. Ključno vprašanje, ki si ga postavi, je, ali je sploh mogoče izpeljati diskurzivno analizo, ki bi se izmaknila usodnosti komentarja in ne bi imela nikakršnega presežka v tem, kar je bilo dejansko izrečeno. To pomeni, da ga zanima možnost analize, ki se ne bi ukvarjala z vprašanjem, kaj je kdo hotel reči, ampak prav diskurz sam v svojem pojavljanju, pravilih, ki določajo zakon njegove ponovitve in vzpostavljanja tega, o čemer se govori in kar akumulira vednost.

In Človeka, ki je okušal oblike dojemam nekako v tem smislu – v decentni, klinični razgrnitvi medicinskega diskurza, njegovih pravil – česar po navadi ne slišimo, ne vidimo, ampak vseeno čutimo. Na lastnem telesu. Recenzent Foucaulove knjige, ki je slovenski prevod doživela skoraj pol stoletja po tem, ko je bila napisana, je zapisal: »Klinika je nov prerez skozi stvari in hkrati načelo njihovega ubesedenja v govorici, ki smo se je navadili prepoznavati kot govorico 'pozitivne znanosti'. Kako se torej spremenijo diskurzi, ki zajemajo in objektivizirajo bolezen, življenje in smrt? Kako se spremeni medicina, ki se bo /…/ bolj kot z zdravjem ukvarjala z normalnostjo?« (Irenej Jerič v: Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64, str. 107. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/druzboslovnerazprave/pdfs/dr64Jeric.pdf)

Tudi v 21. stoletju nam nekatere stvari niso nič bolj normalne.

Prihajajo nova pravila, nove razmejitve, nova poimenovanja.

Le hvalnica norosti je postala hvalnica našim malim spektakularnim vesoljem.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Matjaž Farič, Bunker, Flota