Zvezdan Pirtošek, 27. 10. 2017

If you want to learn new things you should try reading old books. / Če se želiš naučiti česa novega, poglej v stare knjige.

Produkcija Flota, koprodukcija Bunker – Stara mestna elektrarna, ČLOVEK, KI JE OKUŠAL OBLIKE, režija Matjaž Farič, premiera 5. oktober 2017.
Foto: Željko Stevanić
Foto: Željko Stevanić
Foto: Željko Stevanić
Foto: Željko Stevanić

To misel v svoji knjigi The man who tasted shapes (Človek, ki je okušal oblike) nepričakovano izreče specializant nevrologije Richard Cytowic. Nekoliko nepričakovano predvsem zaradi svoje mladosti. Nevrologija, kot iz perspektive veliko let kasneje ugotavlja ostareli Richard, je sicer veda, ki zdravniku ponuja možnost pomembnih življenjskih izkušenj: nevrolog se srečuje s težkimi ali kroničnimi bolniki in ti v desetletjih postanejo dostikrat njegovi življenjski sopotniki in prijatelji; znaki ali simptomi nevroloških bolezni so pogosto nenavadni, zato mora nevrolog po eni strani ves čas dvomiti, ostati zdravo skeptičen in suho racionalen, po drugi strani pa se ves čas otroško (samo)spraševati o nekaterih temeljnih spoznanjih, ostajati odprt za še-neznano, predvsem pa bolnikom verjeti. Tudi če mu ti zaupajo svoje nenavadne občutke, kot so bili tisti, ki smo jim – v režiji in dramatizaciji Matjaža Fariča – sledili na odru Stare mestne elektrarne. Ob pripravljanju večerje Richardovemu novemu sosedu Michaelu uide: »O, joj, piščanec ni dovolj bodičast. Želel sem, da je okus piščanca bolj bodičast, vendar ni, postal je okrogel ... Takšnega ne morem postreči gostom!« In Richard s poklicno fascinacijo odkrije, da Michael okuša oblike. Da je sladek okus gladko okroglast, citrona pa dodaja bodice. Ne v metaforičnem smislu, ampak kot del konkretnega, resničnega zaznavnega izkustva. Da imajo nekateri okusi majhne odprtine, kamor Michael lahko vtakne prste. Da Michael posebej občuduje francosko kuhinjo, ker imajo jedi raznotere zapletene, razvlečene, kompaktne in razslojene oblike.

Gre za sinestezije, za nenavaden preplet občutkov, ko ene vrste zaznavne informacije ali občutka avtomatično vzbudi drug – vedno isti – občutek. Število ena je belo, sreda je indigo modra (naslov še ene knjige Richarda Cytowica) ali pa zamolkla, zvok vzbudi oranžno iskrenje in črka L občutek toplega polzenja vzdolž leve roke. Sinestezije so, kot odkrije Richard, v starih medicinskih in literarnih tekstih osemnajstega in devetnajstega stoletja že bile opisane; a dvajseto stoletje, bolj naklonjeno znakom (te lahko izmerimo) kot simptomom (temu, kar bolnik opiše in predstavlja fenomenološko izkustvo), sumničavo do obstoja nemerljivega, je sinestezije odrinilo v mračne kote zaprašenih medicinskih knjižic, pri sinestetih pa v območje sramu in prikrivanja. Cytowica posebej boli skepsa drugih specializantov, ki – odraz časa in razvoja tehnologij, a tudi lenobnosti duha – zaupajo aparaturam bolj kot ljudem; zato, v lahkotnem pogovoru s sendvičem v roki svetujejo ogorčenemu Richardu, sinestezij verjetno sploh ni ali pa so plod psihotičnih doživetij, s katerimi pa ni, da bi se preobremenjen nevrolog ukvarjal. Prav to ogorčenost jeznega mladeniča je Klemen Janežič (Richard) posebej močno očrtal. A pri Richardu se je ta ogorčenost prepletla z otroško radovednostjo, znanstvena dediščina očeta zdravnika pa z umetniško dediščino matere slikarke in uspelo mu je prepričati nekoliko skeptičnega in prestrašenega Michaela (Kaj pa, če se izkaže, da je res vse samo plod domišljije?), da sta začela vrsto kliničnih raziskav. Skrivnost sinestezij želi Richard razjasniti s pomočjo nove, takrat nastajajoče metode preučevanja možganskega pretoka krvi, ki je prvič omogočila vpogled (resda grob in oddaljen) tudi v do tedaj nedostopne predele in aktivnosti možganov; nevrolog pri tem verjame bolniku, a uporablja tudi meritve. Cytowic se ne sprašuje samo, kako to, da nekateri med nami imajo sinestezije, ampak tudi, zakaj večina sinestezij nima. Posledica teh raziskav je bila nova, za do takrat tradicionalno razumevanje delovanja možganov nenavadna Cytowicova trditev: sinestezije ne nastanejo zaradi nenavadnega prepleta živčnih poti različnih čutov v predelu možganske skorje (kjer sta poteka najvišja obdelava občutkov in kamor ‘umeščamo’ razum), pač pa odražajo aktivnost globokih predelov možganov, limbičnega sistema, kamor klasična nevroanatomija umešča čustva. Skozi preučevanje sinestezij Cytowic (znova, kajti tudi to je že bilo zapisano v starih knjigah) odkrije svet čustvenega in podzavednega in mu pripiše vodilno vlogo tako pri nastanku sinestezij kakor tudi pri doživljanju vsakodnevnih izkušenj. Postavi teorijo, da smo – na podzavedni ravni delovanja možganov – vsi sinesteti.

A Richard Cytowic se je kot človek in kot nevrolog moral naučiti še ene pomembne resnice: kako pogosto se mora nova prepričljiva resnica ali teorija (ki smo jo morda izbojevali s silno energijo in borbo mladega upornika) umakniti resnicam novih prihajajočih časov in novih tehnologij. Le nekaj let po Cytowicovih raziskavah sinestezij so se pojavile nove slikovne metode, ki so lahko oslikale možgane še natančneje in še globlje. In pokazalo se je, da se pri sinesteziji, kjer ‘vidimo’ zvoke, aktivira predvsem vidna možganska skorja in da je ta vendarle ključna za proces, ki ob zaznavi sinestezije poteka v možganih (na kar je namigovala modrost starih knjig). Danes vemo še več – da večina naših občutkov, misli, dejanj, tudi sinestezij, odraža nenehen vzajemen dialog med različnimi predeli možganov, med levo in desno hemisfero, med sprednjimi (motorično-kognitivnimi) in zadnjimi (senzoričnimi) režnji in ne nazadnje med čustvi limbičnega sistema in urejenimi zavestnimi spoznavnimi mehanizmi možganske skorje. Tudi Cytowicova misel, da smo vsi podzavedni sinesteti, ne drži. Na to po eni strani kažejo sodobni načini slikanja delovanja možganov (funkcijska magnetna resonanca), po drugi pa spoznanje, da je pri sinesteziji pomembna nenavadna ekspresija genov. Cytowicovo teorijo o univerzalni podzavedni fiziološki prisotnosti sinestezij v možganih vseh nas, paradoksalno, zanika njegovo lastno opažanje, da pri sinesteziji ne gre za generalizirano, celostno nemodularno zaznavno izkušnjo – saj en zvok (okus, oblika, dan v tednu …) vedno vzbudi isto, omejeno in natančno doživeto senzorično izkušnjo, isto barvo, isto obliko, isti dotik, ne pa neomejenega morja zlitih občutkov.

Da so nova spoznanja in nove teorije po prelomu tisočletja v veliki meri zanikali Cytowicove temeljne hipoteze, ni poraz posameznika, časa ali stroke. Teh teorij namreč ne bi bilo, če ne bi bilo drznega razmišljanja mladega upornika Richarda in trdega dela klinika raziskovalca dr. Cytowica. Kot ljudje moramo spoznati in sprejeti tudi svojo zmotljivost. Kot zdravniki meje svojih zmožnosti. Kot znanstveniki, da bodo naše teorije dopolnjevane in zavračane. In pri tem nam bo v veliko pomoč modrost minulih časov in starih knjig.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Povezani dogodki