Zgodovinski roman, objavljen leta 1919 kot podlistek v Ljubljanskem zvonu in leta 1921 v prvi knjižni izdaji, velja kljub nedokončanosti (Tavčarja je prehitela smrt) za eno najboljših del v slovenski književnosti. Čeprav je dogajanje postavljeno v 17. stoletje, so bile zgodovinske teme – tridesetletna vojna, preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov – po véliki vojni bralstvu blizu in vsako novo obdobje odkriva v pripovedi svoje probleme. Starinski slog kronike prinaša sočen, razgiban jezik, v katerem se pisateljeva domišljija in čustvo družita z močno ironijo in realističnim opazovanjem življenja, vsebinsko pa namenja Tavčar poleg boja proti klerikalizmu in družbeni zaostalosti veliko pozornosti domoljubju in ljubezni do zemlje: z izbiro kmečke snovi, opisovanjem lepote domačih krajev in jasnimi protinemškimi stališči. Kako aktualno nas nagovarja kronika davnih časov še stoletje pozneje – z gledališkega odra?
"Smo Slovenci Izidorji ali Juriji?
Izidor je nosil grehe očeta. Izidor je živel pravila okolja. Pridno je delal. Ko bi se moral upreti, je obmolčal, Izidor. Bal se je očeta in bal se je boga, Izidor. Ko je Izidor ljubil, je ljubil neodločno in molče. Ko bi moral Izidor zakričati, se je obrnil stran. Izidor je dopustil možnost, da je Agata čarovnica. Ker je pridno delal in ker se je bal. Izidor ni živel.
Gledal je v tla, ko bi moral pogledati v oči. Gledal je v nebo, ko bi moral udariti na gobec. Izidor. Jurij je zakričal. Jurij je ljubil. Jurij je skočil.
Smo Slovenci Juriji ali Izidorji?
So Slovenke Margarete ali Agate?"
(Jernej Lorenci)
***
Iz gledališkega lista
Svoje nedokončano veliko delo je Ivan Tavčar označil kot darilo svoji ženi Franji Tavčar. Izjemna aktivistka, dobrodelka in mecenka si je to nedvomno zaslužila. Če iščemo ključ za Visoško kroniko, potem nujno iščemo žensko. Lahko se zadovoljimo s katalogom žensk v romanu, popisom njihovih imen in njih pomenov; lahko iščemo po sledi veljavnega dejstva, da so vse ženske v tem romanu pozitivni liki, česar ni mogoče reči za noben moški lik, z izjemo preprostega Jurija. Posvetilo Franji seže še veliko globlje: gre za samo narativno strukturo, za dramaturgijo, ki je zlahka berljiva v tekstu, za družboslovno analizo, ki omogoča obrise neke utopije. To zagotovo ni zgolj elegantna gesta, temveč naznanilo poetike.
(Svetlana Slapšak: Fragmentiranost, arbitrarnost, spol: Visoška kronika)
