Hudo je, če si star enajst let, še huje, če si punca in so tvoji starši ločeni in hočeš živet z mamo, ampak moraš pa z očetom in z njegovo tanovo in z njunim tečnim tamalim, pa čeprav je tvoj brat, mislim polbrat. Potem uporabiš star trik in mami rečeš, da si pri očetu, očetu pa, da si pri mami – itak se ne pogovarjata – in greš po svoje. Še dobro, da srečaš ljubiteljsko potepuhinjo in duhovitega fanta, ki ti je všeč, ker bi se sicer stvari lahko končale dosti huje. Nekaj zlomljenih nog in dejstvo, da se starši spet pogovarjajo, je čisto v redu konec.
»Uprizoritelji so poudarili neprijazen svet sprtih staršev ter egoističnih odraslih s črno-belo in ploskovito govorico senčnega gledališča, ki so mu nasproti postavili drznost, barvitost in plastičnost prostodušne otroške občutljivosti in domišljije, kakršna krasi tako najstniški par kot čudaško starko z otroško dušo, ki vsako leto od maja do oktobra zbeži iz suhoparnega reda doma za ostarele 'pod svobodno sonce' tvegane prostosti. Že v uvodu so poudarili brezčuten 'pravosodni' motiv za Julijino tvegano uporniško odločitev, na koncu pa še poudarili 'invalidnost' celotne Julijine družine s tem, da so se po prometni nesreči kar vsi trije njeni člani znašli v bolnišnici z imobiliziranimi udi.«
