Včasih je bil gospod Avgust mlad in močan, zdaj je star in utrujen. Večina časa samo sedi in razmišlja o svojem življenju. Imel je ženo Viktorijo, ki je bila črna kot noč in lepa kot sončen dan, šest majhnih, navihanih otrok, tri crkljanja na dan, 728 kumar v svojem življenju … ter sem ter tja kakšno pošto v nabiralniku. Gospod Avgust vsako jutro skrbno preveri, ali je dobil kakšno pošto. Tudi ko se počuti zelo slabo ...
ŽIVLJENJE JE KOT REGRATOVA LUČKA
Smrt je del življenja.
Ne moremo je napovedati, ne moremo ji uiti,
je pa pomembno, da pustimo žalovanju,
ki smrti ljubljene osebe sledi, prostor in čas.
(Damjana Dodič, psihologinja)
»Dragi gospod Avgust, žalosten sem. Očka pravi, da morski prašički, ko postanejo stari, lahko umrejo,« mu piše deček Lev. V pismih se skozi otroško perspektivo sprašuje o minevanju in se počasi sooča z izgubo svojega hišnega ljubljenčka, morskega prašička Avgusta.
Misel na lastno minljivost, krhkost in ranljivost naših življenj nas plaši ter žalosti, zato smrt največkrat odrivamo in o njej težko spregovorimo. Tudi z otroki se o tej temi težko pogovarjamo, saj se bojimo, da bi odprli oziroma poglobili otrokovo bolečino. Toda kljub vsemu je smrt v otrokovem vsakdanu močno prisotna. Otrok se z njo največkrat sooča skozi pravljice, ko na poti opazi žival, ki je poginila, rožo, ki je ovenela, skozi podobe, ki jih lahko mimobežno zazna v svoji okolici in v medijih, z izgubo hišnega ljubljenčka ...
Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanović Umek poudarja, »da otroci ne morejo vedno govorno izraziti potrebe, da bi se o neki temi radi pogovorili, kar pa ne pomeni, da tega ne doživljajo«. Pogovor o občutljivih temah, o katerih imamo odrasli pogosto veliko predsodkov, je včasih lažje začeti, če si skupaj ogledamo predstavo, ki omogoča čustveno varen prostor, kasneje pa daje priložnost za razmislek in pogovor o našem in otrokovem dojemanju smrti, minljivosti, izgubi, potrtosti in žalovanju.
Otroci smrt dojemajo drugače kot odrasli. Svoje pojmovanje izoblikujejo s pomočjo osebnih razlag, ki jih pridobijo s čutnim zaznavanjem lastnih izkušenj in s stališči družine oz. okolice, kar v različnih razvojnih obdobjih ponotranjijo v skladu s svojimi mentalnimi zmožnostmi. Postavljajo si najrazličnejša vprašanja: kaj se zgodi, ko umreš, zakaj umreš, kako je, ko smo mrtvi, je s smrtjo vsega konec ...
Poetična lutkovna miniaturka Nasvidenje ne prinaša odgovorov. Skozi otroško perspektivno nas zgolj nežno zaziblje v zgodbo, s katero nam subtilno pokaže, da je smrt naravni del življenja. Navdihnila jo je ena največkrat nagrajenih in najbolj prodajanih slikanic švedskega pisatelja Ulfa Nilssona. Z orginalnim naslovom Adjö, herr Muffin je izšla leta 2002 in istega leta prejela švedsko nagrado august za najboljšo otroško literaturo.
Je ganljiva zgodba o minevanju in slovesu, hkrati pa je tudi zgodba o življenju, ko si dovolimo iti do konca sveta. Ko se staramo, se vse upočasni in na koncu je le še spomin, ki se kot regratov cvet – nekoč rumen in cvetoč – preobrazi v nežna in krhka semena, ki jih veter zavrtinči visoko v nebo ...
