STA, 12. 3. 2017

Za sklep Gibanice razglasitev nagrajencev

V sklopu 8. plesnega bienala Gibanica so v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana podelili nagrade Ksenije Hribar ter nagradi Gibanice 2017. Letošnji nagrajenci Ksenije Hribar so med drugimi koreografinja Snježana Premuš, plesalka Tina Valentan, producentka Sabina Potočki, pedagoginja Andreja Kopač ter fotografa Nada Žgank in Sunčan Stone. Nagrado Gibanice 2017 za najboljšo predstavo prejme predstava po konceptu in v režiji Matije Ferlina, nagrado občinstva pa predstava Dagmar Dachauer.

Staging a Play: Steklena menažerija / Foto: Nada Žgank

Letošnjo strokovno žirijo za nagrado Gibanice 2017 so sestavljali Kris Nelson z Irske, Alja Predan in Mateja Rebolj. Za najboljšo predstavo letošnje Gibanice je izbrala Staging a Play: steklena menažerija Matije Ferlina.

Iz utemeljitve: "Žirija je svojo odločitev sprejela soglasno. Letošnji nagrajenec je kompleksno, večplastno delo, narejeno z disciplino in brez strahu pred bizarnim. Pokazalo je raznolik in zanimiv gibalni vokabular, veliko ostrine in jasno avtorstvo s samosvojimi in nepozabnimi predstavami vseh plesalcev – fantastičen ansambel. Prefinjeno oblikovanje svetlobe,  scene in  glasbe  uokvirjajo gledališko in koreografsko delo, ki raziskuje domišljijo, hkrati pa je trdno zasidrano v realnosti."

Predstava si je kot zmagovalka 8. Gibanice po  izboru strokovne žirije zagotovila gostovanji na festivalu Performa & Platforma, v organizaciji Plesne izbe Maribor ter na Festival Rdeči revirji, ki ga v Hrastniku organizira Zavod Vitkar.

Nagrado občinstva pa je prejela predstava Čudovita leta avtorice, koreografinje in izvajalke Dagmar Dachauer. Solistični prvenec avstrijske avtorice se ukvarja z glasbo obeh Johannov Straussov v sodobno-plesnem kontekstu in z obdobjem Dunajskega kongresa (1814-1815). Povezavo zgodovinskih elementov in njihove reminiscence je avtorica povezala s politično naravo in legitimnostjo lastnega telesa.

Letos je nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo na odprtju Gibanice prejela plesna kritičarka Neja Kos. Društvo za sodobni ples Slovenije sicer od leta 2012 podeljuje tudi nagrado Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. Članice letošnje komisije za nagrado Mateja Bučar, Petra Tanko in Jasmina Založnik, so podelile več nagrad.

Nagrada Ksenije Hribar za koreografinjo: Snježana Premuš
Utemeljitev komisije: "Koreografinja Snježana Premuš je s poglobljenim in preciznim raziskovanjem različnih telesnih modalnosti in v radikalnem spoprijemanju z vprašanji, kaj določa koreografijo, nadvse dragocena in pomembna figura v slovenskem prostoru. Uspeva se namreč povsem izogniti kakršnemukoli samodejnemu ponavljanju poznanega ali utečenega in se radikalno bori proti hitrim, utečenim ali zapovedanim produkcijskim danostim. V tem naporu vselej preseneti. Njeno poglobljeno raziskovanje postavlja v središče izmikajočo se, nezavedno, relacijsko naravo telesa in razpiranje vseh mogočih telesnih krajin. Poslužuje se somatike in senzornosti, ki ju kot sprehode po skriti, vseprisotni ali na rob odmaknjeni zavesti pretvarja v strukture in skulpture. Tvori nova telesa in dovoli, da spremljamo, kako jih strukturira zdaj natanko tako, zdaj nekoliko in še nekoliko drugače. Namen je uloviti razliko, v kateri se gledalcu razkrivata globoko raziskujoča se telo in um. Morda se zdijo vprašanja, ki jih naslavlja, preprosta, odgovori nanje nevprašljivi in očitni, vendar v svojem kompleksnem in jasnem koreografskem jeziku dokazuje, da je najbolj očitno pogosto tudi najbolj problematično. Lahko bi celo rekli, da je njena koreografija najbolj drzna in presežna prav takrat, kadar v nenavadnih telesnih konglomeratih, deviacijah, rekombinacijah, fluktuacijah in rekoordinacijah razkrije anatomijo človekove problematičnosti samo na sebi. Navkljub ali prav zaradi velike kompleksnosti tako zastavljene vsebine je njena koreografija arheološka, prvinska, iskrena, inovativna in tudi čutna.

Neutrudno jasni in materializira nevidno vez med čisto golim atributom telesa ter idejo in s tem na široko razpira in emancipira zavest o človeškem telesu. To je opazno tudi v njenem opusu, nastalem v zadnjih dveh letih: v kratkem filmu Inteligentno telo (2014), Fizičnih manifestacijah (2015) in Poiesisu sebstva (2016)."

Nagrada Ksenije Hribar za plesalko: Tina Valentan
Utemeljitev komisije: "Koreografinja in plesalka Tina Valentan deluje na plesnem polju že vrsto let. V poglobljenem somatskem raziskovanju telesa je uspela razviti koreografsko-plesne principe, skozi katere notranje vzgibe s spretnostjo prenaša in prevaja v kompleksne, asociativne, abstraktne gibalne materiale. Tina izjemno kvalitetno preigrava plesne materiale, spodnaša lastne plesne navade in jih znova nadvse precizno oblikuje. Njene plesne nastope določa izjemna gibalna senzibilnost, ki se razteza v širokem spektru performativnega uprizarjanja; od humornega, globoko intimnega, seksualnega, animaličnega, ironičnega, igrivega itn. Tina Valentan lahkotno premešča različne izraznosti, jih kombinira in po potrebi poudarja, četudi zgolj zato, da bi jih kasneje zapeljala v drugačno izrazno polje. V ustvarjalne procese stopa z zrelo plesno inteligenco, njen subtilni nastop je zato estetski užitek – izkušnja, ki se dodobra vtisne v gledalčev spomin. V zadnjih dveh letih je vidno doprinesla k številnim plesnim predstavam: Sezona lova in Železno modra Milana Tomašika, Fizične manifestacije Snježane Premuš ali Krickrac, to sem jaz!, nastale v soavtorstvu Katje Kähkönen, Mateje Ocepek, Katje Povše in Sanje Tropp Frühwald. Ob tem je po daljšem času zasnovala in izpeljala tudi lastni avtorski projekt Kalipso."

Nagrada Ksenije Hribar za producentko: Sabina Potočki
Utemeljitev komisije: "Sabina Potočki je v dolgoletnem delovanju z vztrajnostjo, doslednostjo in predanostjo poklic producentke razvila, osmislila, ga visoko profesionalizirala in v številnih segmentih dopolnila in podkrepila z večstransko, vselej izjemno angažirano držo. Svoje dragocene izkušnje je pridobivala s plesnim, producentskim in tudi selektorskim delom od Plesnega teatra Ljubljana, Mesta žensk in nazadnje zavoda Emanat. S širokim naborom znanj in izkušenj, ki presegajo heterogeni spekter produkcije, še posebej pa z občutljivostjo za raznotere potrebe tako ustvarjalcev kot tudi umetniških procesov skrbi za dovršeno, natančno in predvsem kakovostno realizacijo umetniških kreacij, kar je v okrnjenem in poškodovanem kulturno-umetniškem prostoru še toliko bolj pomembno. Potreba in sposobnost lucidnega prebiranja, analiziranja, razumevanja in nenazadnje zagovarjanja sodobnih scenskih umetnosti ji omogoča, da umetniške procese in kreacije zasnuje na podlagi umetniške vizije, jih brezhibno organizira, temeljito pripravi in vodi, ob tem pa se trudi iskati dodatna sredstva za izvedbo in nadaljnje življenje projektov v domačem in mednarodnem prostoru. Tudi v zadnjih dveh letih Sabina Potočki še naprej sopodpisuje številne uspešne projekte (Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, Staging a Play: Steklena menažerija, Tatovi podob, Slovenski koreografski imenik), delavnice, ustvarjalne procese in njihove predstavitve."

Nagrada Ksenije Hribar za pedagoginjo: dr. Andreja Kopač
Utemeljitve komisije: "Dr. Andreja Kopač deluje na plesnem področju v številnih vlogah: je dramaturginja, teoretičarka, predavateljica, publicistka, kritičarka, urednica, selektorica, performerka in iniciatorka številnih plesnih pobud. Širina delovanja ji omogoča lahkotno prehajanje in kombiniranje raznolikih vlog v smiselno prakso, ki se zelo izrazito usmerja na mlade ustvarjalce. V zadnjih dveh letih je kot selektorica festivalov Živa in Pika Miga dokazala rahločutnost do najbolj rosnih in zgodnjih koreografskih poskusov, za festival UkreP ZA pa je soustvarjala prostor ustvarjalcem, ki šele prestopajo prag profesionalizma. Z dramaturškim znanjem in izpiljeno pisavo je vnašala smisle in pripomogla k dvigu kvalitete številnih plesnih prvencev ali zgodnjih koreografsko-plesnih stvaritev (med njimi Wunderbare Jahre/Čudovita leta Dagmar Dachauer; selfed Kevina Trappeniersa, V vrtincu časa Jerce Rožnik Novak in Leona Mariča idr.). Andreja Kopač se razvija v vse bolj lucidno poznavalko sodobne plesne scene pri nas. Vztrajno odpira vrata mladim ustvarjalcem, jih vodi, izobražuje, usmerja ter tako sooblikuje na njihovi ustvarjalni poti. S svojim delovanjem, zanosom, poglobljenim znanjem in delom postaja nepogrešljivi del sodobnoplesnega polja pri nas."

Nagrada Ksenije Hribar za fotografa: Nada Žgank in Sunčan Stone
Utemeljitev komisije za Nado Žgank: "Umetniška fotografija na področju sodobnega plesa ne povezuje samo plesne scene med seboj, ampak ustvarja most med njo in njenim občinstvom. Komunicira pred in po dogodku, ob tem pa ohranja trajen spomin. Kontinuirano in prizadevno spremljanje sodobnoplesne scene, ki je hkrati tudi visoko profesionalno in obeleženo z izoblikovanimi estetskimi merili, Nada Žgank pretvarja v dva produkcijska koncepta: prvi je dokumentarno gradivo, ki je pri minljivosti umetniškega medija, kakršen je sodobni ples, nepogrešljivo in nujno za njegovo zgodovinjenje in analitsko raziskovanje; drugi produkcijski koncept pa je estetski in pretvarja enkraten umetniški dogodek v trajen fotografski zapis, ki zgolj dokumentarnost daleč presega.

Njene fotografije odražajo mojstrsko poznavanje likovnih in tehničnih zakonitosti medija. Premišljeno kadriranje sporočilno poudarja avtorsko investicijo fotografinje, na drugi strani pa kaže na pretanjeno razumevanje odrskega dogodka in bodisi izpostavlja bistvene elemente uprizorjene celote bodisi naglašuje neke druge elemente, katerih sosledje ustvarja neko novo zgodbo plešočih teles. V projektu Trajanje koreografinje Andreje Podrzavnik Nada Žgank prestopi mejo med zunanjim in notranjim pogledom, med performerjem in dokumentaristom in tako medij fotografije razpre v novem aspektu scensko-performativnega. Vselej prisotna, a obrobna, skorajda skrita pozicija fotografa se pokaže kot konstitutivni del (vsakega) performativnega dogodka; je njegov nepogrešljiv in tudi nezamenljiv element. Z beleženjem in hkratnim soustvarjanjem dogodek razteza, mu podaljšuje življenje in mu daje nove prvine in oblike v mediju foto-knjige, ki je hkrati dokument in avtonomno, skupinsko umetniško delo."

Utmeljitev komisije za Sunčana Stoneta: "Umetniška fotografija na področju sodobnega plesa ne povezuje samo plesne scene med seboj, ampak ustvarja most med njo in njenim občinstvom. Komunicira pred in po dogodku, ob tem pa ohranja trajen spomin. Kontinuirano in prizadevno spremljanje sodobnoplesne scene, ki je hkrati tudi visoko profesionalno in obeleženo z izoblikovanimi estetskimi merili, Sunčan Stone pretvarja v dva produkcijska koncepta: prvi je dokumentarno gradivo, ki je pri minljivosti umetniškega medija, kakršen je sodobni ples, nepogrešljivo in nujno za njegovo zgodovinjenje in analitsko raziskovanje; drug produkcijski koncept pa je estetski in pretvarja enkraten umetniški dogodek v trajen fotografski zapis, ki zgolj dokumentarnost daleč presega.

Njegove fotografije odražajo mojstrsko poznavanje likovnih in tehničnih zakonitosti medija. Premišljeno kadriranje sporočilno poudarja avtorsko investicijo fotografa, na drugi strani pa kaže na pretanjeno razumevanje odrskega dogodka in bodisi izpostavlja bistvene elemente uprizorjene celote bodisi naglašuje neke druge elemente, katerih sosledje ustvarja neko novo zgodbo plešočih teles. Kot zbiralec izmuzljivih, živih in neponovljivih plesnih dogodkov je postal Sunčan Stone nepogrešljiv del plesne scene in tudi eden izmed njenih najbolj zvestih spremljevalcev. Fotografski arhiv, ki ga je v zadnjih letih ustvaril, je neprecenljiv, zapolnjen s plesnimi dogodki, ki skorajda celostno pokrivajo sodobnoplesno dogajanje v Ljubljani. Zase pravi: »Morda res nisem sinestet, vendar vem, da kadar vidim ples, ga moram fotografirati.« Fotografije, ki jih posname, so žive in izražajo dinamiko tudi v trenutkih, ko posamezno ali kolektivno telo na odru miruje, kar je tista posebna kvaliteta, zaradi katere je pomen Sunčanovega dela na področju sodobnega plesa neizpodbiten."

Nagrada Ksenije Hribar za perspektivno koreografinjo: Kaja Lorenci
Utemeljitev komisije: "Koreografija Morda na videz kdaj kot vsi ljudje ima jasno sled v prvencu – duetu z Ivanom Mijačevićem Zven telesne tišine, v katerem je Kaja Lorenci že dala vedeti, da misli in da nosi specifično koreografsko zavedanje, takšno, ki želi iz čistih elementarnosti telesa, giba in zavesti ustvarjati poetiko. Ena od elementarnosti je tudi duet – odnos dveh – kot materija medsebojnosti; med zavestmi, telesi, gestami, deli teles, objektnostjo in organskostjo, med resonancami, mogoče med nujnostmi in nenujnostjo. Ena od bistvenih kvalitet Kajinega koreografskega spopada je, da je gib jasen in točen in vedno tudi avtonomen – da hkrati rezonira kot kinetični fenomen sam zase in znotraj pomena. Da je gib ujet le v svoji potencialnosti, saj šele ta zares preseneti. Avtorica v prvencih poskuša gib zajeziti in utelesiti v trenutku, preden ta nastane. Lotiti se nekaj takega je najbližje imaginarni težnji, ki se v procesu razkrije kot produktivna, radikalna in logična koreografska izbira. Tudi izbira ekipe (Katja Legin, Žigan Kranjčan, Nataša Živkovič, Dejan Srhoj in Rok Vevar) je ključna za tako zastavljeno koreografsko delo in proces, ki delikatno, točno in jasno išče, provocira, vpenja in razvezuje odpadnost ali pripadnost drugim telesom, prostoru in svetu. V delu je brez dvoma čutiti do temeljev poglobljeno koreografsko intenco, iskanje estetske avtonomije, konkretno relevantno problematiziranje vprašanj sodobnega plesa in prostora ter vizijo, ki teži k poetičnemu naboju in kritičnemu razmišljanju."

Nagrada Ksenije Hribar za perspektivnega plesalca: Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek
Utemeljitev komisije: "Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek sta v najrosnejših letih že osvajala in osvojila plesne spretnosti svoje generacije, od hip-hopa, poppinga, breakdanca do lockinga. Še naprej sta prestopala te okvirje in spoznavala nove žanre, se lotila odkrivanja razlik med stili, tehnikami, veščinami, spretnostmi. Našla sta tudi sodobno plesno arheologijo in jo konglomerirala na ulico, oder in vsepovsod vmes. Ulica kot najbolj avtentično mesto nepričakovanega, nemilostno prizorišče boja za prostor, mesto, moč in pomen 'streetability', kot lahko označimo njuno prakso, je produktivna dediščina (njuna zasebna akademija) za iskanje gibalnih form, izzivanje plesnih kodacij, premeščanje navideznih limit. Ko ju gledamo v duetu, nam je jasno, da sta njuna plesalska kapacitetea in moč, ukročeni in neukročeni, izjemni ne samo zato, ker sta tako nadarjena, temveč ker v ničemer in nikakor ne podcenjujeta svoje nadarjenosti in izkušenj. Kvaliteta, s katero premagujeta še neznano in naprej izostrujeta in razvijata osvojeno.

V duetih Neimenovano in Ejlijen ekspres gledamo, kako občutljivo, pozorno, spoštljivo in nepopustljivo raziskujeta plastičnost, vzdržljivost, mir, hitrost, norost, jasnost, praznino, fantazijo, da se nam zazdi, kot bi z njima potovali od »izprijenosti do perfekcije in nazaj« – v težnji, ki neutrudno provocira vse znano in dosegljivo in je v plesnem in estetskem še kako na mestu."

Posebna nagrada Ksenije Hribar po izboru komisije za knjigo No!training lab, variacije na počasnost: Katja Legin
Utemeljitev komisije: "Katja Legin se ustvarjanja, raziskovanja in razumevanja svoje umetnosti loteva iz tako rekoč vseh možnih aspektov in veščin. Taka nuja izhaja in se napaja iz izvrstne performativnosti, s katero vseskozi navdušuje v natančnosti, jasnosti, odločnosti in nežnosti, kar je pokazala v delih Čas Telo Trio Andreje Podrzavnik, Sinestezije Matjaža Fariča, Morda na videz kdaj kot vsi ljudje Kaje Lorenci in Pol-Na-Črta Mateje Bučar.

Med leti 2012 in 2015 je osnovala in izpeljala pilotski projekt, imenovan No!training Lab, v katerem je predlagala strukturiran model raziskovanja ustvarjalnih postopkov, ki jih performativne veščine ter gib, ples, koreografija, dramaturgija in improvizacija hočejo zastavljati plesnim, uprizoritvenim in performativnim praksam. Dragocena izkušnja za ekipo in tudi za naš prostor, ki je s tem pridobil in preizkusil možen model za vrhunsko raziskovanje in ustvarjanje v polju sodobne plesne umetnosti. No!training Lab je ekipa izpeljala v zaključno delo z naslovom Variacije na počasnost – polnokrvno, duhovito, zelo relevantno gledališko-plesno raziskovanje, zaznamovano s  (so)počasnostjo, a tudi s paleto dognanj prijemov in prodornih gledaliških ugibanj za prihodnje delo. Laboratorij in svoje soustvarjanje je Katja prepletla v magistrsko raziskavo – nadgrajeno in s sprotno prakso zgrajeno v knjigo Dvojnosti – Performer in njegovo delo. Skozi prakso in teorijo predstavlja knjiga paleto še kako relevantnih pogledov, premišljevanj, teoretičnih, filozofskih uvidov in eksperimentalnih znanj, vseskozi prepletenih s subtilnimi osebnimi zaznavanji praktičnega raziskovanja in opazovanja. Tako angažirano ter kompleksno zasnovano in izpeljano delo v polju sodobnega plesa je v našem prostoru seveda redko in zato dragoceno."