Miha Trefalt, 8. 12. 2010

V pričakovanju sprememb

KUD AAC Zrakogled: Urban Belina BITI SVOJ LASTNI PREVOD, Galerija ŠKUC 8. do 10. 12. 2010, režiser Urban Belina

Gašper Malej / foto Lenart J. Kučić

Pogovor s prevajalcem in pesnikom Gašperjem Malejem pred premiero avtorskega projekta Beline BS-LP: Biti svoj lastni prevod, ki je nastal po poeziji iz Malejeve zbirke Rezi v zlatem in nedavno doživel svojo predpremiero v Gledališču Koper.

Pri svojem delu zahajate na najrazličnejša ustvarjalna področja; poznamo vas kot prevajalca, pesnika, prozaista, esejista in kritika, dramaturga in avtorja dramatizacij, pa vendar – katera od teh dejavnosti vam je najbližja oziroma od vas zahteva največjo mero odgovornosti?

Odgovor na tovrstno vprašanje je zame lahko edino, da med njimi – z vidika odgovornosti, zavezanosti in predanosti delu – ni ostrih ločnic. Do vseh področij, na katerih delujem, čutim enako odgovornost. K temu me ne zavezuje le čut za »obrtniško« veščino, ki dandanes (ne samo v polju umetnosti), žal, postaja nepomemben, temveč tudi zavest, znanje in vednost, s katerimi posegam v družbeno življenje, opažam pojave, o njih govorim ali pišem in razpiram njihove večplastne razsežnosti. Že študij primerjalne književnosti mi je odprl številne poti za delo: pot samostojnega objavljanja proze in poezije, prevajalsko in gledališko pot. Upoštevati pa je treba tudi, da posameznik v svobodnem poklicu, ki opravlja eno samo ustvarjalno dejavnost, le stežka materialno preživi.

Bežen pregled vašega dela govori o tem, da ste se morda najbolj našli na prevajalskem področju …

Ker sem v prevajanje vložil največ sebe in skozi petnajstletno prevajalsko izkušnjo prišel do visoke stopnje zavesti o tem poklicu, se vedno predstavljam kot prevajalec iz italijanščine oziroma iz sodobne italijanske književnosti. Rad prevajam. Prevajanje je nenehni stik z jezikom, ki spodbuja mojo ustvarjalnost v vseh segmentih in v vsakem trenutku mojega življenja. Zavezanost »drugemu« besedilu in avtorju je zame dostikrat celo tesnejša od zavezanosti lastnim besedilom, zato se z vsakim besedilom, ki ga prevajam, veliko ukvarjam in mu poskušam najti čim ustreznejšo obliko. Poleg užitka v ustvarjalnem aktu prevajanja pa me zelo zanima tudi teoretična refleksija tega početja, posebej z zgodovinskoantropološke perspektive.

Lahko kot prevajalec iz italijanščine pritrdite splošnemu mnenju, da pri nas ni veliko dobrih prevodov italijanske književnosti? Kdaj lahko rečemo, da je prevod dober?

Čeprav se pri tem seveda ne morem opreti na natančne analize, menim, da je v Sloveniji le malo dobrih prevodov iz italijanščine. V nasprotju s prevladujočo prevodoslovno »refleksijo« oziroma diskurzom, ki pri nas praviloma zaobjema pregled določenega števila besed, fraz in stavkov, nestrinjanje s posameznimi netočnimi prevedki in lahkotno lepljenje etiket, da gre za strahotno prevajalsko neznanje in nesposobnost, pa se zavedam, da je na prevod potrebno gledati kot na celoto, skušati razumeti prevajalčev odnos do besedila in šele nato ugotavljati, zakaj je neki prevod dober ali slab. Tudi »tekočost« prevoda ne more biti merilo njegove kakovosti. Vajeni smo reči, da so prevodi, ki so dobri, tekoči, toda tekoč prevod je le posledica specifičnih prevajalskih postopkov, ki od obdobja romantike naprej temeljijo na sistematičnem približevanju izvirnika ciljnemu jeziku oziroma na (poenostavljeno rečeno) »podomačevanju«. Zame je mnogo plodnejša nasprotna strategija, torej taka, da se ciljni jezik približuje izvirniku. Ne predstavljam si namreč, da bi bila slovenščina mojih prevodov enaka slovenščini mojih izvirnih besedil. Kot prevajalec moram imeti dovolj jezikovne občutljivosti in intelektualne prodornosti, predvsem pa discipline, da mi uspe biti v vsakem besedilu drugačen. Jezik v prevodih Pasolinija ne sme biti enak jeziku prevodov Tondellija, Foja ali Paveseja! Poleg tega sem vse bolj prepričan, da tudi bralci prepoznajo slabe prevode. Morda ne vedo natanko, kaj je s prevodom konkretno narobe, toda vedo, da nekaj ni v redu. To se opazi.

Je pri prevajanju poezije (sami ste prevajali številna pomembna sodobna pesniška imena od Cesareja Paveseja do Pierluigija Cappella) več svobode?

Ko gre za prevajanje vezane besede, zlasti tiste, ki natančno sledi metričnim shemam, veljajo pri nas določene prevajalske konvencije. Zavezani smo metriki, v Italiji pa je precej bolj samoumevno in logično, da prevajalci denimo riman sonet prevedejo v prostem verzu, pri čemer so vsebinska odstopanja od izvirnika lahko veliko manjša. Obe strategiji sta legitimni, pri prevajanju poezije pa je zame pomembno predvsem poglobljeno prevajalčevo védenje o pesnikovem simbolnem svetu: v pesem ne gre vnašati nečesa, česar ta svet ne pozna ali pa mu je tuje. Ker prevajanje poezije zahteva (vsaj) dobro poznavanje celotnega avtorjevega opusa, njegove intelektualne in etične drže, ne morem reči, da bi si prevajalci tu lahko dovolili več svobode.

Sami ste do danes objavili dve pesniški zbirki; zbirka Otok, slutnje, poljub je izšla pri založbi ŠKUC leta 2004 in je bila nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec na 21. Slovenskem knjižnem sejmu leta 2005, Rezi v zlatem pa so izšli lani pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph. Kritiki so o slednji knjigi pisali kot o »pesmih, ki se usujejo kot dež«, o »izpiljenem slogu in jeziku skozi eksplozije podob«, predvsem pa o »bolečini, tesnobnosti, upanju in strahu«. Je v trenutku, ko začnete pisati pesem, pomembnejša forma, vsebina ali emotivna naravnanost?

Zagotovo sta najprej prisotna neko občutje in razpoloženje, čeprav ne morem trditi, da v pesmih psihološko odslikavam lastne emocije. Te bralec zazna po posredni poti. Moj pesniški subjekt ne želi biti zaznamovan z avtorjevim empiričnim življenjem, z njegovo biografijo. V pesmih sem prisoten na skrivnosten, morda na videz izmuzljiv način, z razsežnostmi, ki jih ne morem zapisati ali izrekati drugače, kot to počnem; z besedami priklicujem tudi transcendentno, sanjsko, pravljično in fantastično, vendar hkrati interveniram v realno. Ta večplastnost je zame pomembna in razumejo jo bralci, ki o mojem delu razmišljajo z drugačno senzibilnostjo. Hočem ohranjati ta razloček med »biografsko« in »poetično« resničnostjo; še toliko bolj, ker velik del sodobne slovenske poezije prisega prav na odslikavanje vsakdanje stvarnosti, na »fotorealizem« in močno vizualno komponento.

Sonja Polanc / foto Radovan Čok

Ko pišete, imate pred sabo bralca, bralko?

Bralca dojemam zelo konkretno. Čutim močno povezanost z mnogimi ustvarjalnimi posamezniki in posameznicami, ki me obdajajo in so tudi (potencialni) bralci moje poezije. Poezijo pišem kot monolog, zato sem najprej odgovoren besedilu. V njem sem vedno navzoč kot celostna oseba, o morebitnem bralcu v tistem trenutku ne razmišljam. Da ne bo pomote, na literarnih večerih in drugih dogodkih rad prebiram svojo poezijo in se pogovarjam z obiskovalci. Iz izkušenj vem, da tem ljudem lahko nekaj dam: več kot jim ponudim, bogatejši bodo zapustili pesniški večer. Ne omejujem se, v dialogu s poslušalci tudi sam na novo odkrivam svoje pesmi. Verjamem v ta neposredni stik: ko se soočam z odzivi, vedno znova prepoznavam zmoto tistih kritikov, ki mi očitajo »hermetično« govorico (kar je sicer le floskula, ki priča o njihovem lastnem pomanjkanju miselne in čustvene zavzetosti). Zakaj bi bili obremenjeni s tem, da česa ne razumemo?

Reze v zlatem sestavlja več kot sedemdeset pesmi, razdeljenih v sedem tematskih sklopov; ob njihovem prebiranju se mi dozdeva, da gre za eno samo dolgo pesem. Bi napisali pesniško »zbirko«, ki bi bila ena sam pesem?

Če zbirko prebirate tako, pomeni, da ima razpored pesmi nekakšno dramaturgijo, ki se pokaže kot utemeljena. A ker vprašujete po dolžinah, lahko rečem, da mi najbolj ustreza pisanje srednje dolgih pesmi ali pesmi v prozi, ki sem jih vključil že v prvo zbirko in z njimi nadaljeval tudi v Rezih v zlatem. Izkušnja mi narekuje, da večinoma ostajam pri krajših, dolge pesmi namreč lahko vsebujejo že preveč »zgodbenosti«.

Zakaj naslov Rezi v zlatem?

Moj simbolni univerzum med drugim pomembno določajo relacije med polnostjo in praznino, odsotnostjo in prisotnostjo ter svetlobo in temo. Čeprav naslov asociira na zlati rez kot osnovo razmerja harmonije in skozi pesmi tudi skušam znova vzpostaviti harmonijo porušenega sveta (tega sicer ne dojemam kot sovražnega in se zato od njega ne distanciram), so rezi iz naslova pravzaprav tiste ostrine, ki rušijo ustaljeni red. Pesniška govorica mi ponuja možnosti za vzpostavitev sveta, v katerem vladajo drugačne zakonitosti; stare in znane elemente umeščam v spremenjena razmerja, ustvarjam nove pokrajine in se opredeljujem do vprašanj spola, erotike, moči, pisave in pozicije pišočega.

V performansu BS-LP: Biti svoj lastni prevod, ki si za naslov jemlje enega od verzov iz omenjene pesniške zbirke in je nedavno predpremierno zaživel tudi na odru koprskega gledališča, smo lahko slišali vaše verze, prevedene v več svetovnih jezikov. Vprašujem vas kot prevajalca in pesnika – kako so ti prevodi učinkovali na vas in na poslušalce?

V živem dogodku BS-LP, kjer Sonja Polanc kot performerka v slovenskem jeziku izgovarja verze, iztrgane iz prvotnega konteksta zbirke, gledalci pa se z mediacijo barvitih glasov govorcev soočijo z njihovimi prevodi, ki so vpleteni v zvočno okolje dogodka, smo med drugim stremeli k temu, da s pomočjo žive izvedbe in zvočne obdelave besedila dosežemo večjezičnost. Z učinkom sem zadovoljen, celo presenečen, saj smo dosegli živost jezika – jezika, ki je sposoben prehajati iz telesa v druge medije in nazaj v telo ter v tem procesu ohranjati homogenost. Ta občutek je lep, ker lahko opazuješ, kako ena forma navdihuje drugo in nadgrajuje številne oblike umetniškega izražanja – zvok, prostorsko umestitev in vizualije.

Ste se kot soustvarjalec projekta lahko distancirali do lastnega dela in pesniški material na novo pregnetli za uprizoritvene potrebe? Kako bi žanrsko opredelili ta projekt?

Ideja za performans in instalacijo se je porodila v dialogu skupine ustvarjalcev, zbranih v KUD AAC Zrakogled (ki ga vodim), in ker se mi je misel o uporabi mojih verzov v navezavi na druge umetniške medije zdela vznemirljiva, nisem imel nikakršnih zadržkov. Gre za specifičen tip večmedijskega projekta, ki si ga je vizualno in režijsko zamislil ter zanj tudi napisal scenarij Urban Belina. Zamisel je že v izhodišču vsebovala dimenzijo večjezičnosti, zato smo na začetku ustvarjalnega procesa intenzivno preučevali teorije prevajanja; na osnovi izsledkov in poezije je nastal scenarij, ki predstavlja uprizoritveno matrico. Performans seveda ni klasično gledališki; je priklicevanje poetičnih vzdušij in občutij, a na način, ki se po drugi strani kar se da izrazito razločuje od konvencionalnih prezentacij poezije na literarnih večerih, branjih ali recitalih. V nasprotju s standardno odrsko scenografijo ima BS-LP obogateno vizualno komponento (generativna računalniška grafika, izrisana v realnem času, sistem za zaznavo gibanja v prostoru, specifično svetlobno oblikovanje), ki predstavlja zanimiv kontrapunkt simbolnemu univerzumu moje poezije in je obenem način, kako gledalca očarati, kako doseči njegovo zamaknjenost, kako ga »prestaviti« v stanja, kamor le z branjem zapisanih besed ne more prodreti: s tega vidika postane tudi razumljivo, zakaj zvočna podoba marsikdaj dobesedno »preglasi« performerko in se vzpostavi kot dominanta.

Kakšno vlogo je imel potemtakem izbor performerke?

Sonja Polanc je v slovenskem prostoru že dolgo priznana kot vrhunska glasovna interpretinja leposlovnih in drugih besedil, ki jih zmeraj znova obogati z izvirno in avtorsko prepoznavno govorno linijo. Izhajajoč iz izredno plodnega umetniškega sodelovanja v prejšnjih uprizoritvenih projektih KUD AAC Zrakogled (Tanz mit mir, Sylvia Plath: Zasledovanje, Mama/La madre) si niti za trenutek ne bi mogel zamišljati nikogar drugega, ki bi tako suvereno orkestriral številne glasove moje poezije.

Valéry je nekje zapisal, da pesem ni nikoli končana, da je samo opuščena; tudi BS-LP je bil v Kopru predstavljen kot delo v nastajanju. Kako boste nadgradili projekt do decembrske premiere v ljubljanski Galeriji ŠKUC?

S koprsko predpremierno predstavitvijo smo storili nemogoče v danih produkcijskih razmerah. Uskladitev vseh medijev in plasti kompleksnega avdiovizualnega projekta v tako kratkem času, kakor smo ga dobili na razpolago, je bila skorajda neuresničljiva naloga; vendar ekipni duh in entuziazem sta vrvela v ozračju in vsak dan so na začetku vaj čakala nova presenečenja iz nočnega razvojnega laboratorija. Presodili smo, da moramo v tej fazi projekt označiti kot delo v nastajanju, saj vsega uprizoritvenega materiala še nismo vstavili v strukturo performansa. Gledalcem nismo ponujali »narejene predstave«, temveč smo transparentno opredelili formo naše javne predstavitve. Ustvarjalni proces se ni ustavil in bo s stopnjevano intenzivnostjo potekal vse do ljubljanske premiere, kjer bo spremembe narekoval manjši (v osnovi galerijski) prostor, ki pa bo poleg izvedbe predpremiere, premiere in ponovitve živega dogodka udejanjil tudi reaktivno instalacijo v več prostorih.

BS-LP je nastal v produkciji KUD AAC Zrakogled; kakšno je pravzaprav njegovo poslanstvo?

V okviru KUD AAC Zrakogled od leta 1996 delujemo pisci, prevajalci, ustvarjalci s področij uprizoritvenih in vizualnih umetnosti ter raziskovalci. Izvajamo projekte, ki so večkulturno orientirani in kritično reflektirajo pojave sodobne družbe, s posebnim poudarkom na interdisciplinarnem prepletanju umetniških in znanstvenih interpretacij izbranih tem. Posebej aktivni smo v poljih uprizoritvenih umetnosti, literature in izobraževanja. V prihodnjem letu poleg postprodukcije BS-LP v Sloveniji in zlasti tujini načrtujemo okrepljeno dejavnost na založniškem področju: v partnerskem sodelovanju z ljubljanskim Društvom 2000 ustanavljamo neodvisno založbo, ki bo izdajala vrhunsko prevodno in izvirno leposlovje, esejistiko in teorijo (kakršne z izjemo edicije Hyperion Andreja Medveda v Obalnem prostoru trenutno ni). Za prve knjižne prevode smo si že zagotovili sredstva evropskega programa Kultura 2007–2013. Seveda se zavedamo, da v protikulturnem in antiintelektualnem ozračju, ki zadnja leta prežema Mestno občino Koper, urbana neodvisna kultura (prisilno enačena s podeželskim ljubiteljstvom), ki jo predstavljamo, ne more preživeti, kaj šele, da bi se lahko razvijala. Vztrajali bomo v pričakovanju sprememb.

 Objavljeno v Gledgi, november 2010

Belina
BS-LP: Biti svoj lastni prevod
Instalacija in živi dogodek

Koncept, scenarij, vizualije in režija Urban Belina
Poezija in dramaturgija Gašper Malej
Performerka Sonja Polanc
Oblikovanje zvoka Miha Erman
Razvijalec Žiga Kranjec
Kostumografija Damir Raković
Fotografija živega dogodka Radovan Čok
Maska Nastja Starič
Osvetljevanje Jaka Varmuž

Prevajalci
Marco Apollonio (italijanščina), Urška P. Černe in Matthias Göritz (nemščina), Vid Jeranko in Matija Ravitz (španščina), Klarisa Jovanović (grščina), Andreja Kalc (ruščina), Nagisa Moritoki Škof (japonščina), Milan Rakovac (hrvaščina), Mateja Seliškar Kenda (nizozemščina), Marko Sosič (tržaški dialekt), Nataša Varušak (francoščina), Christopher Whyte (angleščina), Iva Ziraldo (korejščina)

Glasovi
Matija Barl (nemščina), Breda Biščak (angleščina), Izidor Čok (različni jeziki), Klarisa Jovanović (grščina), Franco Juri (španščina), Andreja Kalc (ruščina), Taja Kramberger (francoščina), Katjuša Ručigaj (nizozemščina), Marko Sosič (tržaški dialekt), Mario Steffé (italijanščina), Goran Ziraldo (hrvaščina), Iva Ziraldo (japonščina, korejščina)

Producent: KUD AAC Zrakogled
Koproducenti: Center za slovensko književnost, LJUDMILA, Galerija ŠKUC, Skupnost Italijanov Santorio Santorio Koper

Predpremiera v Gledališču Koper, 30. oktobra 2010.
Predpremiera in odprtje inštalacije v Galeriji ŠKUC, Ljubljana, 8. decembra 2010. Premiera v Galeriji ŠKUC, 9. decembra 2010; ponovitev v Galeriji ŠKUC, 10. decembra 2010.


Povezave:


- Več o predstavi
- Urban Belina na Repu
- Fotogalerija na SiGledal

Miha Trefalt, 13. 11. 2015
Komediji je treba vrniti dostojanstvo
Miha Trefalt, 24. 9. 2015
Kot kurjač, ki počisti za človekom
Miha Trefalt, 17. 3. 2017
Gledališče sme vse. Le dolgočasiti ne.