Miha Trefalt, 12. 1. 2018

Smrt je del življenja

Gledališče Koper, Furio Bordon ZADNJE LUNE, režija Dušan Mlakar, premiera 12. januar 2018.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Pogovor z igralcem Borisom Cavazzo pred premiero Zadnjih lun.

Boris, bodite iskreni, se počutite stari?

V tem trenutku sploh ne! Energije imam veliko, od kod mi, sprašujejo vsi. Ne vem, od kod pri­haja, imam jo in vesel sem, da lahko še vedno delam. Takrat, ko bom začutil, da ne morem več, da gre življenju h koncu, takrat bom samo prosil boga, da me čim prej vzame k sebi in konča mojo življenjsko zgodbo.

V nasprotju z glavnim likom Zadnjih lun se zdi, da vi še vedno verjamete reku, da je starost lepa?

Iz prve roke vam lahko povem, da starost ni lepa. Nisem betežen, vendar se pri mojih letih naučiš vsakodnevno živeti z bolečinami, ki so posledica dveh operacij, nedavnih poškodb, morda le napačnega koraka ali oprijema. Toda ne gre le za fizično bolečino, pozabljanje imen, iskanje predmetov; starost je grda predvsem zato, na tem mestu si bom izposodil repliko Očeta, ki ga igram v predstavi, »ker takrat, ko se postaraš, prenehaš biti srečen, nimaš več načrtov, si izmišljaš prihodnost, ki je ne bo, in se spominjaš preteklosti, ki je več ni«. Ne smem se pritoževati, kajti če se ozrem okoli sebe, vidim, da so mnogi moji akademijski ko­legi, tudi tisti mlajši, v precej slabši koži kot jaz — povoženi od let in bolezni.

Publicistka Manca Košir bi zagotovo tudi takrat, ko starost spremljajo najrazličnejše tegobe, v njej našla nekaj pozitivnega ...

Moja prijateljica Manca, ki si stalno prizadeva dokazovati, da je starost lepa, ima to srečo, da je pri svojih letih zelo zdrava in čila. Bolj kot njen odnos do starosti podpiram njena razmiš­ljanja o smrti, ki izhajajo iz tega, da se vsako življenje enkrat konča in moramo smrt zato sprejeti kot del življenja.

Razmišljate o smrti?

Priznam, veliko razmišljam o smrti, vendar jo odrivam, tako časovno kot filozofsko. Nenehno si dopovedujem: Glej, šel boš, ko bo čas, morda kmalu, morda — upam — čez deset let. Tu se vprašam: Deset let?! Kaj bom počel vsa ta leta? Vidite, želja po dolgi starosti je dvorezen meč; lahko živim še deset let, toda kaj se bo zgodilo, če me bo zapustil spomin? Kaj bo, če bom odvisen od drugih? Kaj bo, če me bo treba hraniti, umivati? Vsega tega si ne želim. Če te zadane nenadna smrt, je to prava loterija.

Furio Bordon je za glavni lik Zadnjih lun nekoč dejal, da sta njegova edina možna obramba pred staranjem in smrtjo ironija in modrost. Se vam zdi, da s starostjo res postajamo bolj in bolj ironični?

Res je. S starostjo postajamo bolj samoironični, na svoje življenje se znamo ozreti z nekakšne humorne oddaljenosti, ki se mlajšim od nas, tudi moji ženi, morda ne zdi niti najmanj smeš­na, mi »starostniki« pa bomo samoironično šalo dobro razumeli.

Na starost lahko gledamo torej tudi s humorjem?

Lahko, toda zimzelene nerodnosti starostnikov, kot so »založena« očala na lastni glavi ali iz­gubljen avtomobilski ključ, ki sem ga — kako je prišel tja, še danes ne vem — pozneje našel v hladilniku, se nekaterim lahko zdijo smešne, drugim zabavne, včasih pa se za njimi lahko skrivajo tudi prvi znaki demence. Imam obdobja, ko se ne morem spomniti imen, tega ali onega podatka, a se tolažim z zdravnikovim pojasnilom, da ne gre za demenco, temveč le za starost, pa tudi z besedami igralske kolegice Marijane Brecelj, ki pravi, da nismo kanta za smeti in si nam zato ni treba vsega zapomniti. Kar potrebujem, si zapomnim.

Se Oče proti koncu igre že spogleduje z demenco?

Ne, mislim, da ni dementen, saj je še vedno spo­soben opazovati okolico, sklepati in razsojati. Zna pa biti hudoben, v odnosu do sina prav ciničen in starčevsko »žleht«. Ob študiju pred­stave sem se večkrat spomnil na svojega no­nota in njegovo starčevsko zlobo. Kot vsi de­mentni ljudje, je bil tudi on prepričan, da mu krademo — ne denarja, ampak njegovo mizarsko orodje, ki sva ga s teto, ko sva pretaknila vso hišo, našla zašitega v njegovi žimnici. Ne­kega dne, sedeli smo za majhno mizo v njegovi majhni kuhinji, je začel vpiti, me obsojati, da sem mu ukradel orodje, in groziti, da me bo ubil, jaz pa sem, takrat komaj 11­leten, zgrabil električni kuhalnik, ga vrgel vanj in zbežal. Tekel je za menoj s sekiro v roki in mi grozil. Pritekli so sosedje, poklicali Rdeči križ in ga pod pretvezo odpeljali v Idrijo. Šele takrat smo si oddahnili.

Je bila pobuda, da na odru Gledališča Koper uprizo­rimo Zadnje lune, vaša?

Ja, to je bil moj predlog. Besedila nisem po­znal, na enem od obiskov predstav v Italijanski drami na Reki mi ga je v branje priporočil njen nekdanji direktor Sandro Damiani. Nisem se ga trudil poiskati, po letu dni mi ga je Damiani sam poslal. Prebral sem ga, pritegnilo me je, in takrat sem tudi predlagal direktorici gledališča Katji Pegan, da ga uvrsti v program. Strinjala se je, sam sem si lahko izbral režiserja, in zače­li smo.

Zakaj ste izbrali prav Dušana Mlakarja?

Ker sva se rodila istega leta in ker je besedilo Dušana — označil ga je za poetičnega — nav­dušilo.

Menite, da mlad režiser igri o staranju in smrti ne bi bil kos, ker ne bi znal »razumeti« starosti?

Percepcija mlajšega režiserja bi bila drugačna, uprizoritev bi najbrž zapeljal v eksperiment, prekucništvo. Dušan je še vedno pri močeh, a ker tudi njega pestijo starostne in zdravstvene tegobe, sem se najprej zbal, da bi lahko bila ta režija zanj tudi boleča. Prepričal me je o na­sprotnem in na vajah sva — tudi zaradi že ome­njene samoironije — uživala oba.

Ste si morda na spletu ogledali posnetek katere od znanih uprizoritev Zadnjih lun? Morda posnetek s prvim in najbolj znanim interpretom Očeta, Marcellom Mastroiannijem?

Ogledal sem si kar nekaj posnetkov predstav, toda vse uprizoritve so mi delovale zaprašeno, preveč zvesto so sledile besedilu. Ogledal sem si tudi posnetek z Mastroiannijem ... Njegovo podajanje vloge je preveč linearno, opazi se, da je bil predvsem filmski igralec, da ni igral v gledališču, njegova pripoved je ležerna od začetka do konca predstave in ob gledanju se človek zlahka začne dolgočasiti. Mi smo zato poskušali besedilo »dramatizirati« v najboljšem pomenu besede, poiskati konflikt tudi v odnosu med Očetom in njegovo pokojno ženo (če bi sledili besedilu, bi bil najin odnos popoln, česar pa v realnem življenju ne najdemo pri nobe­nem paru), poiskati v dialogih med Očetom in Sinom komični trenutek več ... Mislim, da nam je uspelo.

Osnovni konflikt v igri se suče okoli Očetovega od­hoda v dom za ostarele. Kako naj razumemo njegovo odločitev: kot znak velikodušnosti, kot nekakšno »prostovoljno izgnanstvo«? Kot pomiritev s starostjo in pripravljenost na smrt?

Njegova odločitev, da stanovanje prepusti sinu, njegovi ženi in vnukoma, ker imajo premalo prostora, je prostovoljna. V nekem trenutku od ločitev sicer obžaluje in upa, da mu bo sin vendarle rekel, naj ostane doma, toda zdi se, da sin ne popušča. Zdi se tudi, da oče od vsega začetka sina ne mara, konflikten ni zato le odhod v dom, temveč njun odnos, ki pred oče­tovim odhodom v dom še enkrat doseže vrh v izmišljeni »šali« o sinovi posvojitvi, ki sina še zadnjič vrže iz tira do te mere, da začne spet jecljati. V tem trenutku spoznamo, da je Oče, sicer univerzitetni profesor književnosti, le zlo­ben starec, ki se je kljub prostovoljni odločitvi za odhod še zadnjič odločil znesti nad sinom. Gre za nekakšno ambivalenco, hkratnost želje, da odide in da ostane doma. To lahko razu­mem, manj jasno pa je, zakaj mora Oče to Sinu sporočati v obliki psihičnega trpinčenja. Čudna figura je, čuden starec. V njem je tudi nekaj Georgea iz Albeejeve Kdo se boji Virginije Woolf?.

Klasična dramatika je starce prikazovala kot modrece, klasična komedija kot skopuhe ali pohotneže, pri Shakespearu kot kralje, ki se odločajo, kako razdeliti kraljestvo ... Starost in staranje, čeprav univerzalni temi, dramskih peres nikoli nista zanimala, vsaj do zdaj, se zdi?

Še bolj kot dramatika v zadnjem desetletju starost in staranje ter smrt tematizira film, tudi slovenski. Spomnite se na film Matevža Luzarja Srečen za umret, v katerem se glavna prota­gonista spoznata na urah računalništva v domu za ostarele in se zaljubita, ali pa film Ljubezen Michaela Hanekeja o zadnji preizkušnji ljubez­ni starega para ... Odnos družbe do starosti se je v zadnjih dveh desetletjih spremenil, starostna meja se premika, starejši morajo biti dejavni do pozne starosti. Spomnim se, da so se mi kot fantiču že ljudje pri štiridesetih zdeli zelo stari, starine, in ko sem takrat opazoval svojo nono — imela je 90 let in bila je majhna, posušena ženička —, sem pomislil: A tak po­staneš, ko si zelo star? Spomnim se, zasmilila se mi je, razmišljal sem, kako hudo mora biti, ko ostariš. Pozneje sem spraševal mamo, če bomo mi tudi taki. Ja, je rekla, zagotovo, in v breme vsem. Reči hočem le, da mlade fenomen staranja zanima, le da se oni nanj danes odzi­vajo drugače, kot se je moja generacija.

Ste razmišljali, kako bo uprizoritev sprejelo starejše, staro občinstvo?

Sem. Nekaterim bo morda neprijetno, saj gre za generacijo, ki se bo morala kmalu soočiti s podobno situacijo, odhodom v dom; gledalci srednjih let bodo najbrž zmajevali z glavami, češ, to nas čaka v življenju; mladim bo morda — iz radovednosti — zanimivo gledati starca ...

Marcello Mastroianni je vedno poudarjal, da mora igralec do lika vzpostaviti distanco, nekakšno vrzel, ki igralcu nenehno omogoča zavedanje, da lik le igra, prav pri Zadnjih lunah pa je priznal, da te vrzeli do lika ni znal vzpostaviti. Kako ste k vlogi pristopili vi?

Pošteno povedano — z likom Očeta si nisva niti najmanj podobna, v njem le težko najdem sebe, in predvsem se ne počutim tako star. Mastroianni se je z likom lažje poistovetil, moral je slutiti, da so mu dnevi šteti, da ne bo več dolgo živel. Zadnje lune so bile zanj v res­nici nekakšno slovo, njegovo poslovilno deja­nje. Upam, da zame ne bodo, četudi kdaj pa kdaj pomislim, da je nekaj na tem. 

Ste vraževerni?

Nikoli nisem bil, sem pa postal, ko smo začeli s študijem tega dela, in tega občutka vraževernosti se moram čim prej znebiti.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Miha Trefalt, 8. 12. 2010
V pričakovanju sprememb
Sprašuje Miha Trefalt, 20. 2. 2010
»A bi se dalo tole takole?«
Miha Trefalt, 13. 11. 2015
Komediji je treba vrniti dostojanstvo