Benjamin Zajc, 20. 3. 2019

V lutki je duša človeške roke

PREJELI SMO: Voščilo študenta Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Benjamina Zajca ob svetovnem dnevu lutk.

Foto: Jaka Varmuž

21. marec je dan, ki v koledarskem letu stoji kot konglomerat obeležij svetovnih dni. Letošnji četrtek bomo tako v novicah ob sedmih slišali zahvalo meteorologom, po večjih mestih bomo kavo plačali z verzom, sprehajali se bomo z dvema različnima nogavicama in se morda – z lutko v roki – priključili kakšnemu shodu strpnosti. 

Priznam, na svetovne dneve me po navadi spomnijo socialna omrežja in kredni zapisi na Prešernovem trgu. Ošvrknem jih in si – kot je v moji cinični naravi – rad pripomnim, da en svetovni dan ne bo ničesar spremenil. Na probleme je treba opozarjati vsak dan. Ker pa ima moja cinična narava tudi svoj hinavski kontradikt, se vseeno zelo rad spomnim enega ali dveh svetovnih dni, predvsem tistih, ki častijo nekaj lepega.

Na prvi pomladni dan tako rad pomislim na svetovni dan lutk(arjev). Verjetno zato, ker na ta dan nihče ne deli pamfletov »Živela lutka!«. Ampak v polemike o odnosu našega naroda do lutkovnega gledališča se ne želim spuščati.

Lutkovno gledališče je na Slovenskem še vedno primarno namenjeno otroški publiki. In to ni nujno slabo. V resnici je neke vrste blagoslov, prepleten s križem dolžnosti. Lutkovna animacija je ena redkih, če ne celo edinih elementov umetniškega udejstvovanja, kjer roka animatorja dobesedno nosi moč objekta. Imeti možnost prinesti veselje v oči otrok tako neposredno, kot je to mogoče z animacijo lutke, je darilo. Priklicati nasmeh na obraz tistih, ki se doma morda ne smejijo, je najlepše, kar ti umetniško udejstvovanje lahko da.

Zato sta lutka in njen animator zame sveta. Če dramski igralec likom posodi svoje telo in jim s tem omogoči življenje, lutkar svojega telesa ne posoja. Raje svojemu telesu podari podaljšek – lutko – skozi katerega spregovori, oživi. V temi odra lutkar in njegov objekt, dvignjena nad smradom človeške gnilobe, nepretenciozno rišeta spomine, ki z nami ostanejo do konca življenja. Le kdo se ne spomni prvega ogleda Sapramiške?

Zavedajmo pa se, da je nepretencioznost le navidezna. Lahkotnost, s katero se premika lutka, za sabo skriva trdo delo, ki kakor sod brez dna črpa celotno hišo, ki želi lutki vdihniti čar bivanja. Ampak tega kot gledalci ne vidimo. Ne razumemo. Ker je vse, kar vidimo, tako zelo čarobno.

Pa vendar na lutkarja tako zelo radi pozabimo. Če se v gledališkem svetu res dogaja kakšna krivica, je to zagotovo krivica lutkovnemu gledališču. Odsotnost literature, dialoga in vsesplošni izbris lutkarja v čaščenju igralskega poklica. V tem pogledu je lutkovna umetnost skromna. Po tihem pobira lovorike, raziskuje svojo bogato tradicijo in vanjo vnaša novo, napredno. Pogumna je … bolj kot katera koli druga gledališka sfera. Mogoče je ravno ta zamolk odskočna deska za drznost, ki jo lahko v zadnjih letih opazimo v lutkovnih predstavah. Nihče ne bo izpustil rafala očitkov nad delom, o katerem je molčal. In tako lutka hodi svojo pot, razstira svetove domišljije in nemo čaka na ovenčanje.  

To je vse. Lutkarji! Vam pa ob vašem dnevu želim reči samo še …

hvala … za spomine.

Benjamin Zajc

Svetovni dan lutk

Benjamin Zajc, 23. 10. 2017
Refleksija: Grozljiva lepota
Benjamin Zajc, 27. 4. 2018
Benjamin Zajc bere sodobno slovensko dramo
Benjamin Zajc, 25. 10. 2017
Refleksija: Peter Kušter
Karla

Čudovito napisano....resnično premalo cenjeno delo. 21. 3. 2019