Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu lutk
UNIMA JE MLADA ŽE 90 LET
Moji dragi lutkarski tovariši, člani Mednarodnega združenja lutkarjev UNIMА in cenjeni kolegi, ki ste se nam tu pridružili iz vsega sveta – naj vam ob tej priložnosti prav vsem izrečem prisrčno dobrodošlico! Ko so me naprosili, naj napišem poslanico ob Svetovnem dnevu lutk 2019, sem bil nepopisno ganjen, saj je zame zares velika čast in privilegij, da vas lahko nagovorim v letu, ko praznujemo 90. obletnico te naše zares pomembne organizacije - Mednarodne zveze lutkarjev – UNIMA. S ponosom delim z vami podatek o tem, da smo najstarejša mednarodna organizacija lutkovnih gledališč na svetu. Tradicija, nadarjenost, domišljija in trdo delo: to so trdni stebri, na katerih sloni UNIMA, ko se s ponosom oziramo proti naši zgodovini in zapuščini. Tako naši ustanovni člani, kot tudi tisti, ki so nadaljevali njihovo vizionarsko delo, so tisti pomembni posamezniki, ki so oblikovali svet lutkarstva. Nekateri so z nami še danes, druge ohranjamo v našem spominu, a njihovi ideali, vrednote, umetniška zapuščina in predvsem sposobnost sočustvovanja še naprej živijo v več kot 90 nacionalnih središčih in zastopništvih po vsem svetu. Že vse od svojih začetkov je bila UNIMA znana kot platforma za spodbujanje, podporo, izmenjavo ustvarjalnih idej, misli in dela. Naša naloga v tem UNIMINEM 90. letu je predvsem skrb za nove in prihajajoče rodove mladih lutkarjev, ki gojijo tako tradicionalne kot modernejše lutkovne izraze, in ki uprizarjajo najčudovitejše bistvo svoje domišljije, ustvarjalnosti in sporočanja. In sedaj, če se lahko tako izrazim, stojimo na mostu, oboroženi s prtljago predhodnih generacij, ponovno osmišljajoči sebe in svoje ustvarjanje in zreči v svetlo in pozitivno prihodnost. Danes živimo v eri tehnologije in sprememb, ki ponujajo ogromne priložnosti tako nam lutkarjem, kot združenju UNIMA, da pritegnemo novo občinstvo, da s pomočjo lutk zgodbe pripovedujemo še bolj slikovito ter da ustvarjamo in uvajamo nove modele širjenja ter nove platforme predstavljanja našega dela. Velikokrat sem slišal ljudi spraševati: zakaj UNIMA? Na to jim lahko odgovorim, da je UNIMA globalna družina s človeškimi viri, ki so na voljo po vsem svetu in prav to je tisto, zaradi česa je ta organizacija takšna, kakršna je in s čimer opredeljuje tisto, kar predstavlja. V naših vrstah deluje ogromna armada posameznikov po vsem svetu, ki so vselej pripravljeni priskočiti na pomoč in spodbuditi slehernega nadarjenega umetnika. Kaj je tisto, ki nas tako privlači k tej obliki umetnosti, ki smo ji posvetili vse naše življenje? Tiči morda razlog v tistem neživem, ki postane živo in spregovori na tisoče besed, na način, ki mu ne bi nikoli bil kos noben igralec, ali pa bi mu to sploh kdaj bilo dovoljeno, ali pa v tem, da sebe vidimo kot ustvarjalce, ki upravljajo s svojimi podložniki? Kakorkoli že, lutke po vsem svetu se izražajo, igrajo, pretepajo, ljubijo in povezujejo mnoge naše spomine iz preteklosti z našo sedanjostjo. Naše nove rodove učimo temu, da moramo spoštovati naše pretekle vrednote in tradicije, medtem ko na široko odpiramo vrata novim zamislim. Praznujmo torej, pa ne le naše ljubezni do lutkovne umetnosti, marveč se predvsem potrudimo razumeti razlike med kulturami in narodi, ki jih bomo približali in izbrisali prav s takšnimi praznovanji kot je današnje. Tako naša organizacija, kot oblika umetnosti nam omogočata, da se zavzemamo za najplemenitejše človeške vrednote – mir in medsebojno razumevanje ljudi ne glede na njihovo poreklo, politična ali verska prepričanja in razlike v kulturi, v skladu s spoštovanjem človekovih temeljnih pravic kot jih opredeljuje Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je sprejela Organizacija združenih narodov. Z navzočnostjo v več kot 90. državah, ponuja UNIMA platformo za izmenjavo izkušenj med lutkarji, raziskovalci in zgodovinarji ter obenem tudi strastnimi oboževalci te oblike umetnosti. Ob Svetovnem dnevu lutk zadovoljno ugotavljam, da smo kot organizacija dosegli ogromno ljudi in skupnosti po vsem svetu, še zlasti tistih na prikrajšanih območjih, ki drugače ne bi imeli možnosti za doživljanje lutkovnega gledališča. Zame je velika čast in privilegij, da lahko z vsemi vami sodelujem kot predsednik UNIME. Med številnimi potovanji in stiki, ki sem jih navezal kot predsednik našega združenja, sem se lahko prepričal o velikem občutku pripadnosti, ki vlada med lutkarji po vsem svetu; v vseh vas gori ogenj, zavoljo katerega na tej poti vztrajamo, ne glede na okoliščine; in kadarkoli se srečujemo, izmenjujemo misli in ideje, so naši obrazi nasmejani. Imel sem se priložnost družiti z veliko ljudmi in ustvariti čudovito družino po vsem svetu, in prav ta bo ostala del mene vse do konca mojih dni. Hvala.
Dadi D. Pudumjee
Predsednik Svetovnega združenja lutk UNIMA
Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu lutk
ZAKAJ LUTKA?
Zakaj lutka? Čemu služi? Ali jo sploh potrebujemo?
Vprašanja, ki se bodo morda komu zdela neumestna.
Vsi, ki se ukvarjamo z lutkovnim gledališčem, se nemalokrat znajdemo pred splošno razširjenim mnenjem, da je lutkovno gledališče manjvredna podzvrst gledališča in da je v prvi vrsti namenjeno poučni zabavi številnega otroškega občinstva in zato manj zahtevno tako po izvedbeni kot po vsebinski plati. Da so lutke kot nekakšne igrače, ki poskakujejo, se spakujejo, posnemajo najrazličnejše živali in človeška bitja. Kar ne preseneča, saj so se še sredi prejšnjega stoletja slovenski lutkarji strinjali z naslednjimi stihi takratne lutkovne »himne«: Mal pomigaš, mal zarigaš, otroc začno v teater dret. Kljub večinskemu prepričanju se je odnos do lutkovnega gledališča spreminjal, tako pri lutkovnih ustvarjalcih, kot pri delu občinstva. Na žalost pa tisti, ki imajo škarje in platno, zahtevajo od lutkovnih ustvarjalcev, da si čim več platna priskrbijo sami. To pa posledično pomeni, da morajo migati in rigati, da bodo otroci drli v teater.
Vendar pa ni bilo vedno tako.
V času antične Grčije, ko lutka ni bila uporabljena zgolj kot akter znotraj krajših grobih komičnih prikazov, ki so se izvajali v odmorih velikih gledaliških tekmovanj, ampak je igrala zelo pomembno vlogo tudi med obrednimi svečanostmi. Veliki gibljivi kipi, ki so predstavljali bogove, so v svoji notranjosti imeli napeljane vrvi in vzvode, da so lahko premikali glavo ali roke. Eden ali več svečenikov so bili skriti pod kipom ali za njim in so opravljali „animacijo“ božanstva. Za opravljanje take naloge je bila seveda potrebna vera: vera v božanstvo in vera v smiselnost samega početja, ki je svečeniku – izvajalcu samoumevno narekovala popolno predanost svojemu delovanju. Situacija je identična v primeru igralca z lutko, le s to razliko, da mesto imaginarnega božanstva tokrat zavzame konkretna zamišljena igralska vloga, ki jo mora igralec kot prevodnik prenesti na lutko. Zato je nadvse pomembno, da se igralec do lutke ne vede kot do igrače ali poljubnega predmeta, pač pa se ji posveti z vero v smiselnost svojega delovanja in ji tako daje vso svojo moč: vse, kar počne, počne zanjo, vsebino svoje vloge namenja lutki. Vse podredi temu, da bo lutka v prvem planu. Na ta način lutka postane njegova gospodarica - vanjo verjame in ji služi. V tem primeru gre za nekakšno temeljno vero v lutko kot igralsko sredstvo, s katerim se igralec izraža, kar bi lahko poimenovali tudi ritualni odnos do lutke. Posledično pa to pomeni, da ta ritualni odnos prispeva k maksimalnemu učinkovanju metafore, ki jo izraža določena lutka. In na ta način lutka služi ustvarjanju bogatega znakovnega izpovedovanja, kar pa je seveda daleč od enostavnega posnemanja realnosti in populističnega igračkanja.
Zato slovenskim lutkovnim igralkam in igralcem polagam na srce, naj se z vsem srcem predajajo božanstvu z imenom LUTKA!
mag. Alenka Pirjevec