STA / Sabina Lavrič, 20. 3. 2019

Matija Solce: Lutka zaradi svoje izmuzljive oblike omogoča večplasten pogled (intervju)

Matija Solce je glasbenik, režiser, igralec, prvi slovenski doktor lutkarstva in še kaj. Ob mednarodnem dnevu lutk, ki ga obeležujemo 21. marca, pravi, da nam lutka zaradi svoje izmuzljive oblike omogoča kritični, večplastni pogled, da je svet lutk najbližje svetu glasbe, pri lutkarstvu pa da ni prostora za ego.

Foto: Boštjan Lah

Kako nekoga, ki sprva izbere študij geografije, zanese med lutke?

Geografija načeloma ni tako daleč od lutkarstva. Vsaj kar se tiče mojega pojmovanja lutk kot odprte umetniške platforme, ki združuje raznolik nabor tem, ekspresij in perspektiv. Preko lutkarstva spoznavam svet, spoznavam družbene značilnosti. Na svojih potovanjih v praksi delam prav to, o čemer se študira na študiju geografije. Na nenadomestljiv, direkten način spoznavam prostore in ljudi, njihove navade, njihove ideološke poglede, politiko, družbene strukture... in se na to na svoj način tudi odzivam. Vedno znova iščem podlago za provokacijo, humor, satiro, ironijo, kritiko, dialog. Lutkarstvo kot ena najbolj odprtih, če ne celo najširša umetniška forma, omogoča subtilno prevajanje simbolov in sporočil gledalcu. Zato je zame vsako novo okolje izziv, na kakšen način doseči gledalca, kot tudi izziv spoznavanja novih družbenih in naravnih okolij. To, da mi moja profesija omogoča uživanje v vseh mogočih pogledih na svet, je nekaj nenadomestljivega. Lutkovna umetnost ni uporabna samo kot didaktično ali kulturno orodje, temveč mora biti po mojem mnenju nujno združljiva z ostalimi družbenimi sferami.

 

Kdaj se je zgodilo vaše prvo resno srečanje z lutkami in ali so vas lutke že takoj na začetku ubogale?

Največji vpliv na mojo profesijo imajo zagotovo moji starši lutkarji (Papilu), ki so me poleg ustvarjanja vlačili po svetu in spoznavali z drugimi umetniki. V teh krogih sem se očitno navzel idej o lutkah, ki so mi na površje priplavale šele po mojem dvajsetem letu. Takrat sem spoznal, da je to moje bistvo in moj potencial. Lutke me, upam, nikoli ne bodo ubogale. Lutke so sredstvo izražanja, ki ima svoje želje, svoje zmožnosti, ki jih ne premore noben igralec, kot tudi svoje omejitve, ki jih na nek način še bolj karakterizirajo. Zares, lutk se učimo kot glasbenega instrumenta - učimo se mehanizmov, načina animacije in na teh principih ustvarimo karakter, ki dobi svoje življenje. Že John Gordon Craig je govoril o tem, da bi se morali igralci učiti gledališča od lutk. In tu mu pritrjujem. Sam sem v službi lutke, ki jo animiram. Jo opazujem od zunaj in načeloma tedaj pozabim nase. Ta svet je najbližje svetu glasbe. Tudi tam ustvarjamo "medprostor", kjer poslušalec in interpret opazujeta stvaritev oba kot objektivna opazovalca. Zato je lutkarstvo danes tako pomembno. Ker mora za svojo realizacijo izključiti naš ego. Seveda, spet govorim o lutkah, kot si jih predstavljam in jih ustvarjam sam.

 

Slovenija ima več kot stoletno lutkovno tradicijo, dve profesionalni lutkovni ustanovi in vrsto neinstitucionalnih skupin. Predmet lutkarstva obstaja, študij (še) ne. Ali menite, da je lutkovna umetnost v Sloveniji obravnavana kot drugorazredna umetnost oz. neenakovredna dramski umetnosti?

Kaj si predstavljate, ko vam omenim lutkovno gledališče? Ne samo pri nas, tudi drugod po svetu je degradacija lutk problem. Lutkarstvo je bilo večinoma (če izključimo funkcijo v religiji in ritualnem gledališču) umetnost za nižje družbene sloje. Razvijalo se je v kriznih obdobjih, lutkarji so igrali na ulicah, pred cerkvami, na tržnicah. Danes se je postavilo v najelegantnejšo in varno pozicijo - kot umetnost za otroke. Tu lahko varno črpa sredstva in ima jasno družbeno funkcijo. To je zame velik problem, saj se na tak način ne samo omejuje, temveč pogosto degradira v naivne in sugestivne opise raznih pravljic.

Študij bi bil potreben. Ne samo v Sloveniji, tudi drugod. Vendar ima Slovenija tudi možnost zapolniti to nišo, ki je zazevala, ko so se lutkarji v 90. letih po eni strani odmaknili od tradicije v popolno alternativo in po drugi začeli prodajati gledališče kot zabavni artikel. V zadnjem času nisem srečal študija, ki bi celostno povzemal vse sfere lutkarstva. To je seveda zelo težko, saj ta poklic zavzema scenografska znanja, gib, igralstvo, glasbo, interaktivnost, improvizacijo,... ter seveda zmožnosti animacije česarkoli, bodisi predmetov, materiala, prostora, luči, gledalcev, igralcev in v končni fazi lutk.

 

Zdi se, da so danes možnosti izražanja, tudi prek lutk, brezmejne. To ni več toliko vpeto v tradicijo, ampak je prej odvisno od nadarjenosti in domišljije umetnikov, ki lahko iz najbolj enostavnih predmetov ustvarijo nove. V čem vi vidite največjo čarobnost lutkarstva?

Premalo prostora za odgovor, pa vendar: čarobnost tli v tem, da v tem ni nič čarobnega. Je samo igra, v katero se gledalec ne more oz., po brechtovsko, ne sme popolnoma vživeti. Dramsko gledališče nam na primer ponuja karakterje, jezik, zgodbo, čustva, ki jih vsi poznamo, in se zato enostavno vživimo v kontekst ponotranjenja čustev oseb na odru. Lutka nam, prav zaradi svoje izmuzljive oblike, omogoča odstop, kritični, večplasten pogled. Če poenostavim: v svoji predstavi Happy Bones oživljam kosti, ki spreminjajo obliko, glede na to, kako jih animiram. Gledalci hkrati opazujejo mene, kot priznanega animatorja (ki hkrati komentira in opazuje dogajanje), opazujejo oživljene kosti (tudi s pomočjo gledalčeve fantazije), slišijo karakterje izven njihovega zornega kota (ki jih animator ponazori glasovno ali s pogledi), razumejo simbol oživljanja mrtve materije (pravih kosti), sledijo ritmični kompoziciji, ki nastaja iz situacije, itd. V eni sekundi imajo lahko vsaj pet različnih fokusov. Predstavo lahko igram tako za triletne otroke kot za umetniške kritike na festivalih. Vsak gledalec bo iskal in oblikoval svoj smisel. Kar je seveda precej bolj naporno od komedije v Špas teatru... Spet, gre za mojo lastno interpretacijo definicije lutk.

 

Katera lutkovna tehnika vam je najbližja? Nedavno ste dejali, da v rokah še niste držali marionete. Ste se že naučili animirati tudi njo?

Vsaka lutka je zame nov instrument, ki se ga se moram naučiti. Vsaki temi oz. predstavi odgovarja določen tip, ki ga določim glede na kontekst. Zato se ne izogibam nobenim tehnikam, ampak enostavno ne najdem časa, da bi se ločeno ukvarjal z vsemi. V praksi so mi najbližje dinamični tip lutk, saj ustvarjam izrazito ritmične predstave. Ročne in mimične lutke, predmeti. Sem pa sedaj v procesu nastajanja nove predstave Don Kihot, kjer bova z Mitjo Ritmaničem naredila marioneto. Seveda je tu tudi razlog za takšno odločitev v simbolni vrednosti marionete kot prototipa lutke. Zato pa bo tudi scenografija izrazito antiiluzivna in surova, kar bo ustvarjalo kontrast Don Kihotu, ki se znajde v "realnosti".

 

Razpeti ste med Prago, Loško dolino in Koprom, tam denimo vodite gledališče Teatro Matita. Kaj vam je v primerjavi s Slovenijo dala Češka in kje lažje ustvarjate?

Trenutno sem razpet po vsem svetu. Umetniško sem odrasel na Češkem, zato mi ta svet še vedno pomeni kreativno bazo. Slovenija je neke vrste vikend, kjer se ukvarjam z organizacijo festivalov in kjer operem svoje obleke ter nato odfrčim naprej. Češko okolje je veliko bolj razvejano in mednarodno odprto, po drugi strani pa ponuja neko stabilno bazo gledalcev in ustvarjalcev. Praga ima, kljub turistični prenasičenosti, svojo posebno dušo, ki je, upam, ne bo tako hitro izgubila.

 

S čim se trenutno najbolj intenzivno ukvarjate? Tudi s prihodnostjo festivala Plavajoči grad, ki, kot je znano, pristav gradu Snežnik nima več na voljo?

Festivala letos zaradi omenjenih zapletov ne bo. Konec avgusta bomo naredili "manjši" festival Potujoči grad na Primorskem. Kar mi ne predstavlja neke prepreke, temveč izziv, na kakšen način in na kakšnem mestu vzpostaviti drugačno obliko umetniške platforme. Še vedno aktivno iščemo prostor, ekipo in sredstva, ki bi naše dogodke prenesli na sfero trajnega dogajanja in potrdili naše petnajstletno delo kot pomembno za okolje, pa tudi za ministrstvo. Trenutno sem na skandinavski turneji s švedskim Triom Katastrofa, pravkar sem odigral predstavi Rat in Kar v praškem Palac Akropolis s skupino Fekete Seretlek, sam pripravljam svojo premiero Don Kihot, pripravljam svoje študente na praški akademiji DAMU za nov projekt BigBox, postavljam ekipo in podlago za še tri predstave, ki jih bom režiral v prihodnji sezoni, sem v dialogu z ministrstvom za infrastrukturo in lokalno skupnostjo za ponovno oživitev manjših dogodkov na gradu Snežnik, iščem prostor, kjer bi lahko začeli z alternativno sceno v Ljubljani, igram s skupinami Grad Gori in Fekete Seretlek, snemam CD... In seveda, ves čas igram svoje lutkovne predstave po vsem svetu. Pa še to niti ni vse.

Matija Solce, Svetovni dan lutk

Benjamin Zajc, 20. 3. 2019
V lutki je duša človeške roke