Veliko se sprašujemo o fenomenu dramskega besedila v sodobnem gledališču. Veliko se sprašujemo o vlogi besedila v aktualni uprizoritvi. Veliko se sprašujemo, v kolikšni meri se slogovno oddaljiti od njega in se mu hkrati vsebinsko približati, ko gre za njegovo uprizarjanje. Veliko se sprašujemo o njegovi formi. Veliko se sprašujemo o njegovem vplivu. Njegovi vlogi. Njegovih mejah. Njegovih razsežnostih. Veliko se sprašujemo, ali je besedilo lahko zaključena celota in ne potrebuje uprizarjanja in ali uprizoritev sploh zahteva besedilno podlago. Veliko se sprašujemo, na kakšne načine lahko beremo dramatiko. Je to, da preberem dramo na glas, že gledališki dogodek?
Gledališče se veliko sprašuje o gledališču. Mar ne?
Ta vprašanja naj kar še malo obvisijo. Preizpraševanje je vedno produktivno.
V duhu množice vprašanj o zvezi gledališče - besedilo v branje priporočam dramski tekst Nekje drugje (Zala Dobovšek, Tin Grabnar, Nina Šorak), ki je napisano v uprizoritveni obliki in se mi zato zdi njegovo branje zanimivo, intrigantno ter lahko, po njegovi formi sodeč, zopet odpre kakšno vprašanje. Na primer, kako bralec bere, ko ve, da gre za uprizoritveni tekst, in ga deli besedila ves čas opominjajo na to. Kaj se spremeni v njegovi percepciji?
Moje percipiranje besedila je v moji imaginaciji že ustvarilo oder, vse scenske elemente, animatorko in lutko, skratka sliko z vsemi tehničnimi naborki, a kljub temu ostaja prežeta s čutnimi vtisi.
Sama ne morem ostati ravnodušna, ko berem vtise deklice ob porajanju vojne. Kako kljub otroški naivnosti, ali bolje rečeno neizkušenosti, točno ve, kaj se dogaja, kako vpija dogajanje okrog sebe in kako dramaturški lok pripovedi preko sedmih dogodkov plast za plastjo odkriva nekakšne univerzalne podstati, prežete z občutkom nemoči, brezizhodnosti, s katerimi lahko vsak poveže svojo individualno izkušnjo. Pri Mini je to vojna. Najprej, ko sprehaja psa v parku. In potem, ko ji odpeljejo očka. In potem, ko se z mami preživljata le s konzervami. In potem, ko se skrivata v kleti. In potem, ko dojame, da njenega mesta ni več. In potem, ko s psičkom skušata zaustaviti letala pred bombardiranjem parka, v katerem sta se še nedavno igrala. In potem, ko se z mamo odpravita Nekam drugam … brez kužka … In potem … In potem smo na začetku. Smo nekje drugje. In tudi jaz sem po branju nekje drugje.
Verjetno pri sebi.
Hvala Lani Krmelj za predano štafeto! Nominiram Heleno Šukljan, Elo Božič in Bora Ravbarja, saj me iskreno zanima, kaj jih bo pritegnilo. Mogoče bo pa ob branju padla ideja za kakšno minutno dramsko strukturo.
Povezava: Nekje drugje